Problematika brezdomstva ni več klasična, ko smo si kot brezdomca predstavljali moškega srednjih let. Sedaj so na cesti že tudi družine. Številke so v porastu, samo letos je brezdomnih že preko 4 tisoč posameznikov.
Pred svetovnim dnevom brezdomcev, ki ga vsako leto obeležujemo 10. oktobra, je varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer predstavila stanje na področju te pereče tematike v Sloveniji.
Pojav brezdomstva se začne z izgubo strehe nad glavo, vendar je veliko več kot le to. Na prebivališče je vezano tudi zdravstveno zavarovanje in upravičenost do socialne pomoči. Socialni stiski zelo hitro sledi tudi razpad posameznikove socialne mreže.
Premalo bivalnih enot za brezdomce
Če je bilo še leta 2013 skupaj 28 neprostovoljnih odjav prebivališča, jih je bilo letos že 31. Vseh deložacij pred dvema letoma je bilo 19, letos že 12. Te številke pa ne vključujejo skritega brezdomstva, ki ga uradne statistike niti ne zaznajo.
Ljudje se na urad varuha pri deložacijah praviloma obrnejo prepozno, le kakšen dan pred izvršbo, zato jim težko pomagajo. Po drugi strani pa na lokalni ravni manjka bivalnih enot, kamor bi brezdomce sploh lahko namestili.
Izpostavljen je bil tudi problem zakonodaje, ki preprečuje, da bi brezdomcem pomagali sorodniki ali prijatelji. Izvršba namreč brezdomcu sledi na vsako prijavljeno bivališče.
Cvetič: Zakaj ne bi imeli tudi varuha brezdomnih oseb?
Pri oblikovanju prihodnjih usmeritev na področju brezdomstva je Boštjan Cvetič iz mreže organizacij za delo z brezdomnimi osebami predstavil Strategijo brezdomstva v Sloveniji. Med njenimi prioritetam je izpostavil možnost zaposlitve za brezposelne osebe.
Na Cvetičev predlog, da bi tudi brezdomci imeli svojega varuha (človekovih pravic), je Nussdorferjeva odgovorila, da sedanje gospodarsko stanje v državni ni naklonjeno ustanavljanju novih državnih organov. Se pa zaenkrat tudi s to problematiko na njenem uradu ukvarjata dva namestnika varuha.
Zavašnikova: Pri tem delu z brezdomci sem ogromno pridobila
Za razumevanje problematike brezdomstva je pomembna tudi izkušnja ljudi, ki se z njim srečujejo dnevno. Ana Nuša Zavašnik, ki brezdomcem začela pomagati že v študentskih letih v okviru Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, je povedala, da je vsaka zgodba brezdomca težka.
»Vse se začnejo že v primarni družini, kjer so bili zaznamovani z vsemogočimi zlorabami. Spomnim se gospoda, ki ga je kot otroka očim privezoval na radiator in ga tepel. Človek v taki situaciji težko najde vero vase, v svoje dostojanstvo, v svojo vrednost,« je povedala.
Ob tem priznava, da je tudi sama sprva imela težave, kako pristopiti k brezdomcem. »Najprej mi je bilo delo z njimi zelo naporno, saj je težko videti drugega, če imaš toliko problemov sam s seboj. Vendar sem se v družbi prostovoljcev počutila zelo sprejeto, zato sem ostala v društvu do danes.«
Cvetičeve besede, da niti en brezdomec ni slabši od nas ostalih, se lepo ujamejo tudi z odgovorom Zavašnikove, kako naj se mimoidoči odzovemo, če nas na ulici brezdomci prosijo za denar: »Ne dajajte jim denarja, saj ljudje, ki so odvisni, ne znajo delati z denarjem. V največji meri ga zapravijo za svoje odvisnosti. Raje jim pomagajte z materialno pomočjo ali pa denar namenite organizaciji, ki ji zaupate in ki brezdomcem pomaga celostno in organizirano.«