Ko je pred tridesetimi leti padel Berlinski zid, je večina (nas) mislila, da je socializem kot največja laž 20. stoletja diskreditiran do te mere, da se njegove ideje centralnega planiranja, državnega lastništva in kolektivizma ne bodo več pobrale, saj dokazano nikjer na svetu niso delovale. No, so, ampak v nasprotni smeri. Svoboda je postala tiranija novega vladajočega razreda, obljubljena blaginja se je spremenila v bedo, ljudje so bili enaki v revščini. Zdelo se je, da je s tovrstnimi škodljivimi sistemi konec, a kot je čas tekel naprej in smo skočili v novo tisočletje, se je začel socialistični preporod. Ironija je, da zamisli o (lažni) socialni pravičnosti, enakosti, zlobnem kapitalizmu in vsemogočni državi, ki lahko edina vzgaja, vodi in reši malega človeka, niso bile omejene na Vzhod, ampak so začele najedati najmočnejše države na svetu, ki so to postale ravno zaradi kapitalizma. Na udaru sta se znašli celo dve temeljni vrednoti, kot sta svoboda govora in zasebna lastnina.
Mediji zadnje dni zelo veliko poročajo o dveh zadevah, ki sta povezani z gozdom: o volčjih pobojih drobnice in motoriziranih obiskovalcih gozda. Glede na to, da je v Sloveniji dobrih 75 odstotkov gozdov v zasebni lasti, gre za vprašanje zasebne lastnine par excellence. Pa je res? Nikakor. Država si je s številnimi regulacijami vzela pravico, da ureja ta vprašanja, zasebni lastniki gozdov so to samo na papirju. Predpostavka je tipično socialistična, saj naj bi samo država lahko dobro skrbela za gozdove, ki so skupno dobro. Kar je oksimoron. Kako je lahko nekaj skupnega, če je v zasebni lasti? Kmet, ki je hkrati tudi lastnik gozda, ne more sam obračunati z volkovi, ki mu koljejo drobnico, ali pa najeti nekoga, da bo to opravil namesto njega. To mu preprečujejo številne regulacije, za odstrel (“odvzem iz narave”) so po nalogu države zadolženi lovci, ki imajo v njegovem gozdu več pravic, kot jih ima sam. Še za posek enega drevesa mora obvestiti od države pooblaščeni zavod za gozdove, ki presodi, ali lahko podre to drevo ali ne. Kaj šele, da bi s svoje posesti pregnal zveri. Ne more. Ne sme. Roke ima povsem zvezane, lahko samo nemočno opazuje (ne)dobrohotnost države. Niti pasti za zveri ne more postaviti na svoji lastnini.
Poglejte primer štirikolesnikov. Mediji so se razpisali, da uničujejo gozdove, ogrožajo sprehajalce, plašijo divjad. Običajno za mnenje vprašajo lovca, ekologa in “naključnega” sprehajalca. In vsi se zgražajo, zakaj država nič ne ukrene. Kakšna sprevrženost! Vprašajo vse druge, samo lastnika gozda ne! Kaj, če lastnika to ne moti? Kaj, če se lastnik gozda vozi s štirikolesnikom, da pregleduje svojo lastnino? Ali mora za dovoljenje vprašati sprehajalca, ki lomasti po tuji posesti? Sprevržena logika do amena, črv socializma je še globoko v možganih Slovencev. Tudi zato, ker ta oblast briše meje med državnim, javnim in zasebnim. Nekaj, za kar se je po osamosvojitvi zdelo, da bo vsem jasno. Žal ni. Vedno in znova je za vse kriv zasebnik, država (skoraj) nikoli.
Pomislite na gromke aplavze medijskega mainstreama, ko gredo inšpektorji v ofenzivo in oznanijo, da so oglobili toliko in toliko zasebnikov (poleti so to običajno prodajalci sadja in gostinci), ki goljufajo državljane in državo. Moraš imeti bolan um, da kaj takega slaviš. Če je delež “goljufov” visok, to pomeni, da je nekaj narobe z obdavčitvijo in regulacijami. Nespoštovanje zakonov je namreč vzporedni pojav vsake nepoštene države. Država, ki krade svojim državljanom, ne more pričakovati drugega, kot da bodo državljani iskali načine, kako okrasti njo, da lahko preživijo. Ampak, saj veste, kako gre: Ne kradi! Država ne mara konkurence!
Jože Biščak