Zgodila se je še ena od tistih bizarnih odločitev slovenskih institucij, ki so logične le zaradi tega, ker gre za Zorana Jankovića. Ljubljanski župan je pisal srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću in mu izrazil podporo, medtem ko velika večina Srbije želi, da se Vučićeva dinastija, ki je po putinovsko zavladala državi, umakne. Čeprav je bilo pismo poslano s službenega e-poštnega naslova, opremljeno pa je bilo celo z grbom občine Ljubljana, je informacijski pooblaščenec bizarno razsodil, da pismo ni javnega značaja, zato javnost nikoli ne bo izvedela, o čem je Janković pisal prijatelju Vučiću.
Informacijski pooblaščenec je zadevo oz. Jankovićevo pismo podpore proučeval na podlagi podane prijave, nato pa ugotovil, da pogoji za informacijo javnega značaja niso izpolnjeni. Pri tem se je skliceval na pravno zelo dvomljive zaključke. Prvi je ta, da Mestna občina Ljubljana (MOL) ne razpolaga z zahtevanim pismom. To skoraj gotovo ne drži, saj je bilo poslano s službenega naslova, torej je še vedno na serverjih MOL, razen če se ti sistematično brišejo, kar je malo verjetno.
Informacijski pooblaščenec prav tako meni, da je to pismo, ki po vsebini ne sodi v delovno področje organa. Tudi to je zelo nenavadna interpretacija, saj so pisma podpore aktivnega župana vsekakor razširjeno delovno področje organa, še posebej če je bilo pismo poslano s službenega naslova in opremljeno z glavo organa.
Pismo pošiljal z uradnega naslova in z glavo občine, a ni uradno…
Janković se je sicer branil, da je to njegovo osebno pismo, ki ga je narekoval, ko je bil doma (ni povedal komu je narekoval), nato pa je vodji kabineta naročil, naj ga pošlje, a je kljub temu to osebno pismo, odraz prijateljstva, in da ga zato ne da na vpogled. Tudi vodja županovega kabineta Tanja Dodig Sodnik je priznala, da je pismo poslala od doma s službene elektronske pošte. Pri tem pa čudaško trdi, da župan službeno pošto občasno uporablja tudi za zasebno elektronsko pošto, pisma pa ni evidentirala v dokument občine, ker je bil to zasebni dokument.
Razlaga Dodig Sodnikove je alarmantna – povsem mirnodušno je priznala, da župan e-poštni naslov občine uporablja za zasebno komunikacijo, tudi za pisma, opremljena z glavo občine, pri tem pa Jankovićevi sodelavci sami določajo, kdaj je to javna in kdaj zasebna zadeva. Tudi za pisma, kjer je prisotna glava župana. Vodja kabineta trdi, da pismo ni imelo opravilne številke, a to je seveda irelevantno, če je to službena pošta. Sporno je že to, da po službeni pošti pošiljajo dokumente, ki niso evidentirani, toda z glavo občine.
Neverjetna razlaga IP, ki ne razume osnov informatike
IP je kljub tem pomislekom ugotovil, da zahtevano pismo ni v posesti organa, zato nima pravne podlage, da bi ga pridobil od pošiljatelja, prav tako pa nima pristojnosti za pregled elektronske pošte posameznih javnih uslužbencev oz. funkcionarjev. Pogoji za poseg v pravico do komunikacijske zasebnosti Zorana Jankovića niso izpolnjeni, trdi. Očitno informacijski pooblaščenec ne razume, da je vsako pismo, poslano s službenega naslova, privzeto shranjeno na centralnem serverju. Res neverjetno, da takih osnov ne razume.
IP se brani tudi, da nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo vprašanja, ali bi župan moral zahtevano pismo evidentirati v evidenco dokumentarnega gradiva občine, in da ni pristojen ugotavljati, ali je uporaba službenega elektronskega naslova za zasebne namene ter uporaba glave organa v zasebnem pismu župana potekala pravilno in skladno s predpisi. Res neverjetna dikcija in skoraj prepričani smo lahko, da če bi Janez Janša pošiljal zasebna pisma kot predsednik vlade z glavo vlade Slovenije, bi se mu zdelo to ključno pri ugotavljanju uradnosti pisma, prav tako pa bi gotovo kaj povedal o tem, da pisem z javnih poštnih naslovov pač ne pošiljamo, če so zasebna.
Videti je torej, da je to še za ena tistih tipičnih nenavadnih in s pravno logiko skreganih odločitev uradnih organov, ki že vso kariero spremljajo Zorana Jankovića in nakazujejo, da imamo v Sloveniji res kastni sistem prvo- in drugorazrednih.
I.K.