Malo je besedil, ki so vzbudila tako veliko zanimanje in odprla takšno razpravo o povojni zgodovini Hrvaške kot nedavni članek Nemca Michaela Martensa. Ta trdi, da bi bil Josip Broz Tito obsojen kot vojni zločinec, če bi mednarodno sodišče za vojne zločine proti Jugoslaviji obstajalo že leta 1945.
Članek je objavil najvplivnejši nemški dnevni časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), avtor besedila pa je novinar Michael Martens, dolgoletni politični dopisnik omenjenega časopisa za Hrvaško in Balkan.
Že na samem začetku svojega obsežnega članka v pretekli sobotni številki vplivnega nemškega dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung je Martens postavil provokativno tezo, in sicer, da če za datum konca druge svetovne vojne vzamemo 8. maj 1945, dan kapitulacije nacistične Nemčije, potem največji povojni pokol v Evropi ni tisti, ki se je zgodil julija 1995 v Srebrenici, temveč tisti, ki se je zgodil sredi maja 1945 v Pliberku in na cestah, ki vodijo iz te avstrijske vasi.
“Medtem ko je bila Evropa uradno v miru, so jugoslovanski partizani pod vodstvom Josipa Broza Tita med ‘Bleiburško tragedijo’, kot jo pogosto imenujejo na Hrvaškem, ubili več deset tisoč nemočnih ljudi. Njihova trupla so pokopali v množičnih grobiščih v Sloveniji in na Hrvaškem,” je zapisal. Avtor članka je prepričan, da bi moral biti Tito kot vrhovni poveljnik in politično odgovorna oseba obtožen teh zločinov, če bi obstajalo mednarodno sodišče za vojne zločine proti Jugoslaviji, podobno tistemu v Haagu.
“Po sodni praksi tega sodišča bi bil obsojen na dosmrtno ječo. Toda leta 1945 so veljala drugačna pravila, vsaj za zmagovalce druge svetovne vojne, med katerimi je bil tudi Tito,” je poudaril.
Martens ob opisovanju dogodkov maja 1945 piše, da je pred partizani na Koroško zbežalo več deset tisoč Hrvatov in več tisoč Slovencev, Srbov in Črnogorcev, kjer so se predali britanskim četam. Med begunci je bilo veliko ustašev, “podpornikov hrvaškega fašističnega režima, ki je kot zaveznik Nemcev med letoma 1941 in 1945 ubil okoli 350.000 ljudi“. Žrtve ustašev, pojasnjuje nemški novinar, “so bili predvsem Srbi, Judje in Romi, pa tudi politično neprimerni Hrvati, ki so bili komunistično usmerjeni“. Samo v hrvaškem taborišču Jasenovac je bilo ubitih več kot 80.000 zapornikov, zato so bili med tistimi, ki so pobegnili v Pliberk, tudi nekdanji stražarji taborišča Jasenovac in drugi ustaški zločinci.
Natančnih številk ni, ker so jih “zabrisali”
Upali so, da jih bodo Britanci zaščitili pred partizanskim maščevanjem, toda Britanci, ki so želeli imeti dobre odnose s svojim takratnim zaveznikom Titom, so begunce, vključno z ženskami in otroki, poslali nazaj v Jugoslavijo. Za mnoge je bila to pot v smrt, usmrčeni so bili brez sojenja. Natančne številke, piše Martens, niso na voljo, ker so imeli storilci v socialistični Jugoslaviji skoraj pol stoletja časa, da so zakrili sledi in zatrli kakršno koli razpravo o zločinih. “Hrvaški nacionalistični zgodovinar in kasnejši predsednik Franjo Tuđman je leta 1989 pisal o približno 30.000 ubitih v tragediji v Pliberku, toda ko je to pisal, so bila množična grobišča še vedno zaprta. Strokovnjaki se zdaj strinjajo, da je Tuđmanova številka prenizka.”
Po zadnjih raziskavah je bilo maja in junija 1945 žrtev množičnih umorov najmanj 70.000. “Trupla so metali v kraške jame, zakopavali v protitankovske jarke ali pa jih odpeljali v zapuščene rudnike in zazidali,” pojasnjuje Martens in ugotavlja, da se je o zločinih v Sloveniji in na Hrvaškem lahko odkrito govorilo šele po razpadu Jugoslavije. Šele takrat so odkrili na stotine množičnih grobišč. Ko gre za krivdo ali nedolžnost žrtev, je Martensovo stališče zelo jasno: vse žrtve Pliberka so bile nemočne – a ne vse nedolžne. “Vsi so utrpeli kruto krivico, saj bi bili po takratni zakonodaji obravnavani kot vojni ujetniki. Dejstvo, da so se mnogi od teh ubili sami, ubili so nemočne ljudi, ne opravičuje njihovega umora,” meni Martens.
Nemški novinar piše tudi, da na Hrvaškem še danes potekajo nezdružljive razprave o Pliberku, in pojasnjuje, da so na eni strani desničarski skrajneži, ki ponarejajo zgodovino, na drugi pa levičarski krogi, ki nasprotujejo obeležitvi Pliberka, ker menijo, da obeležitve pogosto zlorabljajo. Martensa ta levičarski argument ne prepriča in se sprašuje, ali gre pravzaprav za to, da se nočejo spominjati “zločinov jugoslovanskih partizanov” oziroma “želijo preprečiti, da bi bila podoba partizanskega heroja Tita omadeževana s krvjo, prelito v njegovem imenu”.
Če želijo spomin na zločine iz prvih dni Titove vladavine ohraniti zunaj evropske kulture spomina, ali to pomeni, da ni nikjer nobenega obeleževanja, se sprašuje Martens.
A. H.