Zdaj je že vsem jasno, da je slovenski prehod iz socializma v tržno gospodarstvo propadel. Propadel pa ni zaradi tržnega kapitalizma, ampak, ker nikoli nismo uspeli ponotranjiti načel tržne ekonomije in smo vedno znova volili etatiste, ki so nas korak za korakom vlekli nazaj v egalitarni pekel, iz katerega smo pobegnili. Dokler smo še ujeti v mehurček natisnjenega denarja, ki sta pomagala ustvariti tako Mednarodni denarni sklad kot Evropska centralna banka, tega na dnevni ravni še ne občutimo. Kaj pa nas čaka v prihodnosti, pa je bolj jasno, ko se primerjamo z državami, ki so prav tako pobegnile iz komunizma in so bile včasih vsaj za generacijo za nami tako tehnološko kot industrijsko, danes pa nas dohitevajo in prehitevajo. Poglejmo primer Estonije, države, ki ima le 1,3 milijona prebivalcev – okoli 700.000 manj kot Slovenija.
Estonija je po begu iz sovjetske represivne “ječe” naroda prva tranzicijska leta preživelo na ravni tretjega sveta. Stanje je bilo še za razred slabše kot v Sloveniji v času masovnega zapiranja tovarn, ki so bile odvisne od jugoslovanskega trga. Tudi Estonija je bila življenjsko odvisna od Sovjetskega skupnega trga, gospodarstvo pa je po osamosvojitvi doživelo pravi kolaps, država je od zahodnih držav prejemala celo pakete hrane, oblek in zdravil podobno kot propadla Rusija. Velika verjetnost je bila, da bodo zapadli v letargijo, začeli preklinjati kapitalizem, prekinili privatizacijo in šli nazaj na plansko gospodarstvo. Pa niso, odločili so se iti po drugačni poti kot Slovenija.
Neoliberalna estonska Reformna stranka – antipod slovenske LDS
Ko so se leta 1991 osamosvojili, so povsem prevzeli načela tržne ekonomije brez gradualizma, s katerim je pri nas poskušala Drnovškova LDS.
Nova vlada se je od prvega dne zavezala k tržno usmerjenim reformam, ki so postavile temelje za uspešen prehod iz socializma v kapitalizem. Politični dnevni red je vključeval monetarno reformo, oblikovanje cone proste trgovine, uravnotežen proračun, privatizacijo državnih podjetij in uvedbo pavšalnega davka na dohodek. Eden od arhitektov te tržne agende je bil Mart Laar, estonski premier v dveh obdobjih: 1992–1994 in 1999–2002. Laar je zatrdil, da se je za izvedbo svojega ambicioznega načrta za reformo prostega trga navdihoval v uspešnici Miltona Friedmana Free to Choose.
Trenutna premierka Kaja Kallas prihaja iz estonske Reformne stranke (estonsko Eesti Reformierakond), stranke liberalcev (pa ne tistih slovenskega kova). Leta 1994 jo je ustanovil Siim Kallas, takratni predsednik Banke Estonije kot odcepitev od Nacionalne koalicijske stranke Pro Patria. Ker je Reformna stranka sodelovala v večini vladnih koalicij v Estoniji od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja, je bil njen vpliv velik zlasti glede estonskega prostega trga in nizke obdavčitve.
Sami sebe postavljajo na desno sredino izven političnega predalčkanja kot klasično-liberalna oz. liberalno-konservativna. Stranka v vsej svoji zgodovini dosledno zagovarja politiko ekonomskega liberalizma in fiskalnega konzervativizma – v Sloveniji bi jo opisali kot trdo neoliberalno. Stranka med drugim podpira priljubljeni estonski O-odstotni davek od dobička pravnih oseb na reinvestirane dohodke in želi odpraviti davek na dividende. Stranka je želela pavšalno dohodninsko stopnjo znižati z 22 % (leta 2007) na 18 % do leta 2011, kasneje sredi gospodarske krize pa se je davek zvišal na 20 % (spomnimo, v Sloveniji še vedno plačujemo “krizni” DDV v višini 22 %, ki ga je uvedla Alenka Bratušek).
Estonija se je torej pod pokroviteljstvom reformne stranke spremenila v vzornega otroka neoliberalizma, ki zagovarja vrednote, kot so majhna država, čim manj regulacije in birokracije, nizki davki, podjetništvu prijazno okolje, odprtost do tujih investicij. To pomeni vse tiste stvari, zaradi katerih so klasično-liberalne države na zahodu v preteklosti postale tako prijazne do tujcev, da so ti bili pripravljeni tvegati utopitev na Sredozemlju, da bi se le lahko preselili tja.
Privatizacija po hitrem postopku
Estonska vlada je po osamosvojitvi hitro privatizirala več kot 90 odstotkov svojih industrijskih in proizvodnih podjetij. Estonska agencija za privatizacijo je bila oblikovana po vzoru nemškega Treuhandanstalt (nekdanje osebje v podjetjih je opravljalo nalogo svetovalcev pri prodaji), pri tem pa so prodali pakete od trideset do štirideset podjetij. Glavni cilj je bil najti “prave lastnike”, ki so bili sposobni vodenje trajnega, produktivnega podjetja. Ponudbe se tako niso ocenjevale le po ceni, ampak tudi na podlagi kakovosti predloženih poslovnih načrtov zlasti glede pričakovanih naložb in ustvarjanja delovnih mest. Rezultat? Večina nekdanjih “državnih šampionov” je danes v tujih rokah, a se odlično razvijajo v povezavi s tujimi partnerji, estonska država pa od njih žanje visoke davke. Pravo nasprotje od naše “zastale” privatizacije, kjer je obveljalo načelo, da je bolje, če z družbami upravljajo nesposobni Slovenci kot sposobni tujci.
Uspeh je bil neizbežen
Estonija nam je danes po BDP-ju (kljub velikemu zaostanku za Slovenijo leta 1991) tik za petami, pri tem pa je pomembno, da nas je po BDP-ju, ki meri kupno moč (PPP purchasing power parity) praktično že dohitela.
The Great Convergence pic.twitter.com/0OEwynycyx
— Svoboda (@SvobodaBlog) July 9, 2023
Estonija danes velja za Silicijevo dolino Evropske unije. Majhna država je proizvedla tudi tri milijarderje – Markusa Villiga, 30-letnega ustanovitelja dostavno-informacijskega podjetja Bolt Technologies (podjetje s tržno kapitalizacijo 1300.000.000,00 evrov ima še vedno sedež v Talinu (glavnem mestu Estonije), saj se ji zaradi podjetništvu prijazne zakonodaje sploh ne mudi pobegniti v tujino za razliko od naših “govorečih Tomov” ali nasedle hobotnice podjetij Sandija Češka. Druga milijarderja sta Kristo Käärmann in Taavet Hinrikus, ustanovitelja aplikacije za prenos denarja Wise. Malokdo ve, da je njuna tudi slavna pogovorna aplikacija Skype, leta 2011 vredna neverjetnih 8,5 milijarde dolarjev (za primerjavo: skupna vrednost VSEH slovenskih gospodarskih družb, s katerimi upravlja SDH, je približno 10 milijard dolarjev!). Celotna estonska zasebna industrija digitaliziranih storitev naj bi po nekaterih ocenah bila vredna celo 150 milijard dolarjev (približno dva slovenska letna proračuna, torej dvakrat več, kot vsi Slovenci skupaj ustvarimo v enem letu).
Njihovi milijarderji ostajajo v državi, saj so bogati obdavčeni 60 odstotkov manj kot v Sloveniji. Zaradi tega so naši bogataši na Cipru, v Švici in Kajmanskih otokih, njihovi pa v Talinu. Estonski fiskus od svojih nizko obdavčenih bogatašev dobi več milijard plačanega davka na leto. Slovenski fiskus od domačih pobegnih milijonarjev ne dobi nič.
Estonija je postala popolna digitalna družba
A uspehi zasebnega sektorja so se prelevili tudi v večjo učinkovitost javnega sektorja. Estonija je od leta 2000 izvedla proces temeljite digitalizacije.
Številke govorijo same zase: davke na spletu lahko plačate v manj kot 5 minutah, 99 odstotkov javnih storitev v Estoniji je na voljo na spletu 24 ur na dan in skoraj ena tretjina državljanov glasuje prek interneta. Temelj estonskega digitalnega sistema je elektronska osebna izkaznica. Predstavljena je bila leta 2002, danes jo uporablja 60 % prebivalstva in je sčasoma pridobila vse več praktičnih funkcij. Estonci lahko glasujejo z njo, plačujejo svoje davke in račune prek spleta, pogledajo svoje bančne in zdravstvene podatke na spletu, vidijo izkaznice svojih otrok, imajo pri roki zdravniške recepte in z njo celo plačajo parkirni avtomat.
Ta kartica je posrednik med državljani Estonije in njenim digitalnim sistemom. Poleg tega služi tudi kot standardna nacionalna osebna izkaznica za potovanja po EU, na primer kot kartica socialne varnosti in predplačniška potovalna kartica. Poleg tega estonski državljani niti ne potrebujejo svoje kartice za dostop do vseh njenih funkcij, saj je vse dostopno prek njihovega mobilnega telefona. Skratka, tudi njihova digitalna tehnologija se je digitalizirala.
Spomnite se tega naslednjič, ko boste šli na upravno enoto s fotografijo podaljševat osebno izkaznico in boste pred tem razburjeni in nestrpni uradnici izpolnili še formular, ki spomina na čase informbiroja.
Kako jim je uspelo?
Estonski uspeh je posledica neoliberalizma. Se pravi nizkih davkov, hitre privatizacije, odprtosti do tujih investicij, prijaznosti do podjetništva, zmerne socialne države …
Na neki način bi lahko trdili, da je Estonija po političnih ukrepih diametralno nasprotje slovenskega gradualnega socializma: vedno višjih davkov (kar se tiče obdavčitev dela ena najvišjih v EU), toga birokracija, počasna privatizacija (ki je na koncu povsem zastala), zadržanost do tujih investicij, neprijazna podjetniška zakonodaja, preobremenjena z regulacijo in počasno birokracijo (pravo nasprotje od digitalizirane Estonije).
Izidi so tukaj. Dva državna eksperimenta, dve popolnoma različni politični ideologiji: eden neoliberalni, drugi gradualno-socialistični. Po grafu sodeč je Estonija od leta 2004 (takrat sta se obe državi pridružili EU) do danes eksplozivno rasla, Slovenija pa skromno (ne glede na finančno krizo v obdobju 2008–2012, ki je prizadela obe državi). Jasno je torej, da naš eksperiment ni uspel, estonski pa je. Premierka Kaja Kalas sicer pripada evropski družini ReNew tako kot Robert Golob, Irena Joveva, Klemen Grošelj, Marjan Šarec in Alenka Bratušek. A njuni državi in politiki ne bi mogli biti bolj različni, kot sta si.
Da pa je estonski eksperiment boljši od slovenskega, vedo tudi slovenski socialisti, ko gre za njihov denar. Se spomnite podjetnika, sicer ideološko skrajnega levičarja in podpornika stranke Levica Marina Medaka, lastnika optike Della Spina? V Sloveniji je kolesaril skupaj s politkolesarji, ki so zahtevali odhod desnosredinske podjetništvu prijazne vlade, in promoviral skrajno Levico, ki bi kapitaliste terala v morje. A Levico na oblasti želi le drugim Slovencem, ne sebi. Sam je ustvaril podjetje – kje drugje kot – v Estoniji. Še enkrat se je pokazalo. Socializem je to, kar govorimo. Kapitalizem pa to, kar delamo.
Mitja Iršič