Predniki slovenskih levičarjev so se političnega angažiranja skozi posredno in neposredno silo učili v Moskvi. Slovenski komunisti se skupaj z jugoslovanskimi v Sovjetski zvezi niso učili temeljev marksizma, ampak predvsem klasičnih terorističnih prijemov ustrahovanja civilnega prebivalstva.
Kominterna je za operacije na Balkanu izbrala le preizkušene hladnokrvne eksekutorje revolucije. Na podoben način, kot jih danes izbira Putin. Zato so preživeli Broz, Kardelj, Popit, Maček, medtem ko so Rusi zaprli zmernega Simo Markovića, ki je nato umrl v zaporu. Zato je agresivni, tudi fizični aktivizem slovenski levici vtkan v DNK njenega obstoja.
Gverilske akcije 2012 in 2013
Prve prave gverilske akcije v samostojni državi so bile ljudske vstaje leta 2012 in 2013, ko so skupine huliganov hodile k ljudem na domove in jim grozile, z Dravskega mostu pa so obešale lutke, češ – poglejte, kaj vas čaka. Takrat, v časih, ko socialna omrežja še niso bila tako odločilna pri razširjanju informacij, jim je s pomočjo Gregorja Viranta celo uspelo. Ulica je vrgla legitimno izvoljeno vlado. Zato so tudi aprila leta 2020 pričakovali, da bo šlo po istem postopku. Najprej medijsko ustvarjena agitacija (leta 2012 afera radarji, leta 2020 maske in respiratorji), nato “zdravo jedro” ljudstva zasede ulice in čaka, dokler se kvislingi ne vdajo in prestopijo na pravično stran revolucije. Pa ni šlo. Vedno več ljudi je videlo skozi vedno bolj prozorni zastor slovenskih medijev in civilne družbe, ki se je vsem na očeh izkazala kot skrajno leva izpostava konvencionalnih levičarskih strank.
Političnih huligani in strašljiva kombinacija
Zadnji dve leti, ko se je vlada prebijala skozi zgodovinsko najtežje obdobje države, je na ulicah znova divjala prava gverilska vojna. Politični huligani so vsak petek zavzeli mesto in onemogočali normalnim državljanom, da bi se v petek zvečer sprehajali po starem mestnem jedru Ljubljane. Visoke desne politike so zmerjali s fašisti, grozili z jamami in s streljanjem, zavzemali so se za odpravo strankarskega sistema (se pravi parlamentarne demokracije) in kapitalizma (se pravi zasebne lastnine).
V dveh letih jim ni uspelo. Vlada še stoji. Močnejša in bolj povezana kot kadar koli. Zato želijo danes s posebno operacijo zagotoviti, da jim ne bo treba ob petkih kolesariti še štiri leta. Raziskovalni Inštitut 8. marec (ki v resnici ni ne raziskovalni in ne inštitut) je pred začetkom predvolilnega cikla napovedal, “da bo proti SDS in NSi šlo na teren 1300 prostovoljcev”. “Mladi, ki gredo na teren”, zveni zelo grozljivo, skoraj stalinistično oz. v skladu z zdajšnjimi časi – putinistično. Slovenija in mladi skrajni levičarji, ki “prepričujejo ljudi”, je že zgodovinsko strašljiva kombinacija, saj vsi vemo, kako se je končalo, ko so “prepričevali” mladi revolucionarji Maček, Popit, Kardelj, Kidrič, Leskošek …
Izključevalna retorika politkolesarjev
Nika Kovač, prvi obraz Inštituta 8. marec in prek svojega očeta tudi neposredna povezava z levo politično-akademsko elito, je jasno dejala, da bodo “podprli vse stranke, ki ne bi sklepale koalicije s SDS ali z Novo Slovenijo.” Gre za tipično izključevalno retoriko petkovskih politkolesarjev. Le da gre tokrat za pravi predvolilni gverilski pohod, kjer se bo trkalo od hiše do hiše kot leta 2012/2013. Izključevalna retorika pa je vsak dan ekstremnejša – vlado zaradi covidnih ukrepov povsem po rusko enačijo z razrastom fašizma, redna imenovanja direktorjev javnih institucij pa razumejo kot poskus državnega udara. Seveda je to v osnovi totalitarna retorika, ki skuša na oblast spet pripeljati »svoje« ponosne naslednike komunistov. Mlade ekstremistična retorika privlači, zato so prvi odzivi že tu. Mladina se za desnimi politiki dere in jih zmerja s fašisti. Reklamni panoji, ki sta jih zakupila SDS ali NSi, so sistematično oskrunjeni z grafiti. Pri tem je nepomembno, ali to res počno člani t. i. raziskovalnega Inštituta 8. marec. Seme nestrpnosti je bilo posejano, zdaj pa po inerciji raste v vse smeri in seje sovraštvo v glavah mladih. Latentno nasilje podpirajo tudi predstavniki koalicije #KUL – PR-ovec SD je ob sliki popisanih plakatov SDS tvitnil: “Odziv naroda na rumenomodro barvo. 24. 4. 2022 bomo tej barvi naredili konec.” Gre že za čisto prave fojbovske grožnje s smrtjo in eliminacijo političnih nasprotnikov.
Taktika požgane zemlje
Inštitut 8. marec skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami, zbranimi pod dežnikom Glas ljudstva, že od svojega formalnega vstopa v predvolilno tekmo (povsem nezakonito, saj niso odprli volilnega računa, kot narekuje zakon o volitvah in referendumu) zasleduje taktiko požgane zemlje. Pripravili so predlog kvazizakona, s katerim – kot pravijo – želijo popraviti napake Janševe vlade. Zavračajo kakršno koli sodelovanje ne le z desnico, ampak s katerim koli političnim akterjem, ki je pripravljen sodelovati z desnico. Celo nekdanji predsednik Socialnih demokratov Igor Lukšič je opozoril, da si nevladniki svoje zahteve predstavljajo kot obliko nekakšnega ljudskega samoupravljanja, ki izvira iz – v družbi še vedno navzočega – “preživetega sentimenta življenja v enostrankarskem sistemu”. Take zahteve pa niso nikoli stvar razumne debate, ampak nujno oblika latentnega nasilja, ki se kaže v nepopustljivosti, agresivni retoriki in popolnem zavračanju politične pluralnosti. Takšna uporniška energija vabi k nasilju in prevratništvu kot leta 2013. Zato so danes plakati stranke SDS popisani z maloumnimi grafitnimi sporočili mladih revolucionarjev, ki jih ščuvajo Nika Kovač in njeni pajdaši.
Putinov božičkov list
Nekatere od 138 zahtev, ki so jih strankam levega pola dali v potrditev (večina je prepisana iz programa stranke Levica), pa daje tudi slutiti, kaj si – skrito za pravičniškimi krilaticami – res želijo. Referendum o Natu. Stop militarizaciji in omejitev investicij v vojaško opremo. Uvedba moratorija na razvoj nove fosilne in jedrske infrastrukture. Gre za Putinov božičkov list ukrepov za Vzhodno Evropo. Končna igra Putina in naših nevladnikov je enaka – popolna demilitarizacija Evrope, izhod iz Nata, odvisnost od ruskih energentov ter s tem postopna vojaška in finančna kapitulacija. Rusija ima v EU močno podporo v skrajni levici – nekatere ima na plačilni listi, nekateri so uporabni idioti, oboji z istim ciljem – destabilizacijo gospodarstva držav zaradi vedno bolj radikalnih socialističnih pritiskov, demilitarizacijo in izhod iz Nata ter okoljevarstveni pritiski, ki države potiskajo v naročje popolne odvisnosti od ruskega plina in nafte.
Zgodovina se ponavlja. Politični militarizem v Slovenijo posredno in neposredno prihaja iz matere Rusije. Ruskim vladarjem je podobno kot leta 1945 uspelo izolirati najbolj ranljive dele evropske družbe in jih uporabiti kot orožje. Včasih so uporabili mlade komunistične gverilce. Danes njihove socialistične naslednike, ki vede ali nevede delujejo v interesu Ruske federacije. Pred kratkim smo izvedeli, da je belgijski politični pogrom proti jedrskim elektrarnam vodil Kremelj s strateškim financiranjem okoljevarstvenih skupin, ki so se z dezinformacijami bojevale proti jedrski energiji. Ko se bo Putinov režim neizbežno sesul sam vase, bomo z zanimanjem ugotavljali, koga od 103 nevladnikov, ki danes bojujejo sveto vojno proti slovenski desnici, so podpirali agenti FSB in GRU. Tudi če nobenega neposredno, so določene stvari neizpodbitne in skrajno sumljive: slovenska nevladna “civilna družba” pod patronatom Inštituta 8. marec se bojuje, da bi odstranila prozahodno vlado in namesto nje okronala skupino ljudi, ki so Vladimirja Putina častno pričakali pred Rusko kapelico. Za dosego cilja pa je ni sram nad desnim volilnim telesom izvajati ruskega terorja. Tanja Fajon ima prav. V nevarnih časih živimo!
Peter Truden