Dobrih 90 odstotkov slovenskih novinarjev, ki so se odločili odložiti novinarsko pero in stopiti na politični parket, se je na novi poklicni poti pridružilo levi politiki. “To veliko pove o ustroju medijskega prostora pri nas,” poudarja dr. Matevž Tomšič, predsednik ZNP. Sicer je prestop novinarjev v politiko legitimen, a vrnitev nazaj pripomore k izgubi njihove verodostojnosti.
Mitja Meršol (Delo, poslanec PS), Mirjam Muženič (dopisnica RTV, lista LDS za evropski parlament), Nika Benedik (RTVS, LMŠ), Nuša Baranja (RTVS, PR v LMŠ), Irena Joveva (POP TV, evropska poslanka LMŠ), Mojca Pašek Šetinc (RTVS, kandidatka za poslanko na Golobovi listi), Tamara Vonta (POP TV, poslanka PS), Darijan Košir (urednik Dela, direktor urada Pahorjeve vlade), Marta Kos (dopisnica RTVS v Berlinu, veleposlanica, generalna sekretarka Foruma 21), Dejan Karba (Delo, PR SD), Blaž Zgaga (Delo, Večer, SD), Tanja Fajon (dopisnica RTVS, evropska poslanka SD, predsedujoča SD), Denis Sarkić (fotograf vest.si, Mladina, strateško komuniciranje SD), Melita Župevc (POP TV, poslanka SD in PS), Ljerka Bizilj (RTV, poslanka LDS), Miro Petek (urednik Večera, poslanec SDS), Jure Ferjan (voditelj Nova24TV, poslanec SDS) … je le nekaj novinarskih imen, ki so leta krojila slovenski medijski prostor in kasneje »zašla« v politiko, nekateri med njimi pa so se celo vrnili v medije.
So v Društvu novinarjev Slovenije iskreni?
Kot poudarjajo v Društvu novinarjev Slovenije (DNS), mora biti prehod novinarja v politiko čisti rez: “Politika in novinarstvo sta nezdružljivi področji. Mediji opravljajo nadzor nad politiko in drugimi strukturami moči, zato človek ne more biti novinar in politik hkrati. Od novinarja javnost pričakuje neodvisnost, določeno mero objektivnosti, nepovezanost s strukturami moči, saj le tako lahko opravlja svojo funkcijo nadzora.” V DNS zato menijo, da bi moral vsak novinar, ki se poda v politiko, resno razmisliti o dolgoročnem vplivu take odločitve na njegovo novinarsko kariero. Zaskrbljeni so, ker v Sloveniji ne gre vselej za čiste prehode, “ampak vsaj v nekaterih primerih za prepletanje novinarstva in politike, ki pa je škodljivo prav tako kot prikrito oglaševanje.”
Ob tej izjavi DNS ima predsednik Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) dr. Matevž Tomšič pomisleke. “Ta izjava DNS ni prav iskrena,” opozarja, “saj se v DNS, ko je večina novinarjev prestopila v politiko leve opcije, niso odzvali, kar daje slutiti, da jim prav zelo ne zamerijo. Tudi njihovi kolegi ne, spomnimo se Irene Joveve, ki je bila deležna odobravanja in čestitk sodelavcev,” še opozarja Tomšič. In dodaja, da običajno vstopajo v politiko tisti novinarji, ki so bili že prej aktivistični, politično prepoznavni. Da pa jih je večina pristopila k levim strankam, ocenjuje Tomšič, je nekaj zelo indikativnega in veliko pove o ustroju našega medijskega prostora: “Govorimo o levi hegemoniji.”
Novinar tednika Domovina Peter Merše pa o tem razmišlja: “Vsak novinar ima svoje mnenje in svetovni nazor, ki vpliva na njegovo delo, četudi stremi k visoki profesionalnosti. Povsem nepristranski novinar ne obstaja. Zato je ključna pluralnost in uravnoteženost medijskega prostora, ki ga soustvarjajo raznoliki novinarji. V takšnem medijskem prostoru bi prestopi v leve in desne stranke bili vsaj približno uravnoteženi. Razmerje 9:1 pa nakazuje precejšnje enoumje slovenskega medijskega prostora.”
Etika novinarjev, ki prestopijo v politiko
Kaj torej vodi nekatere novinarje, urednike, TV-voditelje, da se odločijo za prestop v politiko, in kaj nam to pove o njih? Novinar in voditelj Bojan Požar odgovarja: “Odhajajo iz kariernih in ideoloških razlogov. Da odhajajo predvsem v levi del politike, pa samo dokazuje, čigavi so mediji. Sicer pa ima vsak pravico izbire, kaj in kje bo delal ter zakaj. Vsekakor pa za tistega novinarja, ki čez noč prestopi v politiko na listi katere od ideološko močno opredeljenih strank, meče tudi čudno luč na njegovo t. i. neodvisno oziroma nepristransko novinarstvo, preden je stopil med politike. Zame na primer, ki sem leta 2018 šel na parlamentarne volitve z Listo novinarja Bojana Požarja, stranko oziroma bolj politično raznorodno državljansko listo, ki ni bila ideološko opredeljena, ampak izključno programska, nekajmesečni izlet na politično sceno z vidika novinarskega dela zato ni bil problem. Nenazadnje to bralci mojega portala in gledalci televizije tudi vsak dan potrjujejo.”
“Če novinar transparentno opravi prestop v politiko,” tako Merše, “to samo po sebi ni sporno. Velik problem pa je pri novinarjih, ki se navzven kažejo kot ‘neodvisni‘ novinarji, hkrati pa ravnajo po diktatu politike ali od nje sprejemajo usluge, ki se lahko pokažejo tudi v obliki prevzemanja političnih funkcij. Slednje je sicer problem tudi, če novinar (še) ne prevzema političnih funkcij.“
Nekatere je politika razočarala
Da je na splošno težko oceniti, kaj vodi novinarje v politiko, odgovarja Ljerka Bizilj (RTVS). Enako vprašanje je mogoče postaviti za druge poklice – kaj vodi zdravnike, podjetnike, učitelje in še koga, da se odločijo za politiko, je prepričana. “Tudi sama sem se pred skoraj 30 leti odločila, a časi so bili takrat drugačni. Takrat smo gradili svojo državo, navdušenje je bilo veliko, na TV so bili stari kadri prestrašeni, da jih bodo zamenjali, in so izvajali cenzuro; zdelo se mi je, da ne morem več normalno delati. I. Bavčar, ki je vodil demokrate, me je nagovoril za kandidaturo; pozneje so se združili z LDS in sem bila potem del njihove poslanske skupine, ne pa tudi njihova članica. In sem šla v parlament spreminjat svet! Ugotovila sem, da se politika tako in tako ‘ne dela’ v parlamentu, čutila sem se tudi dokaj nesposobno: ni se mi zdelo, da s/m/o tam zato, da bi nekaj storili za ljudi, za državo …, ampak – kako uničevati drug drugega.”
“Novinarji smo v nasprotju z večino drugih poklicev dnevno vpeti v politično dogajanje in o politiki vemo več, zato se tja morda laže podamo kot kdo drug. A o motivacijah ne bi želel špekulirati. Se najdejo tako taki, ki želijo po letih pisanja o politiki v praksi preveriti, ali bi sami kaj zmogli narediti bolje od teh, o katerih so pisali, kot taki, ki so se že v novinarstvo podali z namenom vstopa v politiko in so si v medijih le pripravljali teren. Kateri so kateri, pa je običajno razvidno iz njihovega dela …,” pravi Merše.
Je novinar lahko dober politik?
So novinarji-dvoživke boljši novinarji ali boljši politiki? Znan slovenski raziskovalni novinar Miro Petek pravi: “Osebno menim, da bi morali biti nekdanji novinarji med bolj uspešnimi in prepoznavnimi politiki, seveda če se za politiko odločijo tisti, ki so bili dobri novinarji, ne pa agitatorji posamezne ideologije in politike, kar se sedaj dogaja.” Ob tem še izpostavlja: “Lahko razmišljamo tudi drugače: za te novinarje, ki jih sedaj vidimo na kandidatnih listah političnih strank, je bila značilna tipična ideološkost, politično navijaštvo, poulični aktivizem in profesionalna skromnost in s takšno držo bi lahko bili bolj kredibilni politiki, kot pa so bili novinarji. Retorika, ki smo jo poslušali iz njihovi ust kot novinarjev, bo v politiki bolj sprejemljiva. Novinarska objektivnost je mit, te nikoli ni in je ne bo, lahko je pošteno, avtonomno, kakovostno novinarstvo, vendar med tistimi novinarji, ki nam jih sedaj ponujajo kot kandidate za državni zbor, tega ni bilo niti v sledeh zaznati.”
“Težko je posploševati za vse. Kdor je novinarstvo izkoristil za odskočno desko v politiko, je vsekakor bolj politik kot novinar. So pa tudi dobri novinarji, ki jim v politiki ni uspelo, nedavno denimo Bojan Požar,” pa dodaja novinar Domovine Peter Merše. Ob tem Tomšič povzame: “Novinar je načelno lahko dober politik, saj politiko dokaj pozna, ima dosti povezav z različnimi akterji, ima zaradi narave svojega dela predispozicije zanjo, vendar opažamo, da običajno v politiko vstopajo tisti novinarji, ki so že prej aktivistični, politično prepoznavni. Seveda pomeni za novinarja prehod v politiko izgubo verodostojnosti. V nekaterih državah so tovrstni prehodi nemogoči.”
“Novinarji povsod po svetu odhajajo tudi v politiko, le da pri nas v nasprotju z drugimi državami praktično vsi samo v leve stranke. Kot rečeno, ker je večina medijev v lasti ali vsaj pod kontrolo tranzicijske levice, ki ‘desnih novinarjev‘ seveda ne zaposluje. Večina teh, ki prestopajo, so v bistvu že od nekdaj pod krinko neodvisnih novinarjev politični aktivisti, prikriti politiki torej,” pa ocenjuje Požar.
Če pogledamo na tuje, je bil novinar tudi Winston Churchill, ki je bil dopisnik za The Morning Post. Boris Johnson je bil kot novinar v Timesu odpuščen, ker je ponaredil neki citat, kasneje pa je kot dopisnik Daily Telegrapha iz Bruslja veliko prispeval k evroskeptičnemu ozračju v Angliji. In te njegove novinarske polomije niso bile ovira, da ne bi postal premier Velike Britanije, opisuje dogajanje na tujem Miro Petek. “Johnson je lahko tolažba za slovenske novinarje, ki se odpravljajo med politike, da lahko toret tudi slab ali pokvarjen novinar v politiki doseže visok položaj,” pomenljivo sklene.
Vračanje nazaj v novinarstvo – da ali ne?
“Če se nekdo vrne, bi moral prestati prehodno obdobje – nekakšno dekontaminacijo,” poudarja Tomšič. Težko se je vrniti, pravi Biziljeva, odvisno je od človeka, od ureditve, ki jo neka država ima. Kar kakšnih deset let je opravljala druga dela, preden se je vrnila k novinarstvu. “In še sprla sem se z vladajočo opcijo …,” sklene.
“Vsak prestop v katero koli smer predstavlja tveganje, posebej hitri in nejasni prestopi. Hkrati pa lahko novinar tudi po vrnitvi iz politike profesionalno opravlja svoje delo, če se zavestno izogne poročanju s področij, kjer bi se znašel v konfliktu interesov. Velika razlika je tudi, če novinar dela na javni RTV ali na nazorsko jasno profiliranem mediju. Vrnitev v tak medij je sprejemljivejša kot vrnitev na nacionalni medij ali njegovo neposredno konkurenco, ki mora dajati vtis nepristranosti,” navaja Merše.
Petek pa je prepričan, da se novinar, ki gre z RTV Slovenija v politiko, v ta javni zavod ne bi smel vrniti: “Absurd je, da imajo ti novinarji na RTV svojo službo v mirovanju in se po koncu mandata lahko lepo vrnejo v to medijsko ustanovo. Enako bi moralo veljati za vse javne uslužbence, saj so vsi, ki ob prehodu v politiko pustijo svoje službe in jim delodajalec kajpak ne omogoča mirovanja, v neenakem položaju. Tako imamo opravka z različnimi uradniki in profesorji ter novinarji RTV, ki se sprehajajo z vsestransko zavarovanih delovnih mest v javni in državni upravi med poslance in ministre ter pri tem nič ne tvegajo, lahko le pridobijo.”
Lea Kalc Furlanič