Priznani zgodovinar dr. Stane Granda je v svoji kolumni spregovoril o tem, kako ni države brez revežev in izpostavil, da je za levico socialno vprašanje zgolj učinkovito sredstvo za ohranjanje oblasti in prilaščanje tujega premoženja. “Nedavno me je neki prijatelj poučil, da Slovenija sodi med 30 najbogatejših držav na svetu, da torej jamranje nad razmerami v njej ni upravičeno. Ob dejstvu, da več kot 200 tisoč njenih ljudi živi pod mejo revščine, je moj odgovor: “Ravno zato!”
“Normalne države jim na tak ali drugačen način pomagajo. V Sloveniji je revežev bistveno preveč, predvsem so med starejšimi in ljudmi, ki nujno potrebujejo pomoč. Te ni niti za tiste, ki slučajno imajo denar! Država noče graditi ustreznih ustanov.” Po besedah Grande se je njihov položaj pričel slabšati leta 2008, ko je minister postal Ivan Svetlik, visok komunistični funkcionar. Torej pripadnik stranke, katere slovenska osamosvojitev ter odprava komunističnega režima in uvedba demokracije nista bili njihova intimna opcija. Nič čudnega ni, da se ves čas slovenske samostojnosti trudijo dokazati, kako naj bi bilo pod njihovo oblastjo vse boljše.
Gre za načrtno politiko vzbujanja nezadovoljstva
“Vzgoji armade obupanih revežev, zlasti pa starostnikov, so namenili vso organizacijo zavodov za socialno delo, ki so v veliki meri postali neke vrste poklicna organizacija njihovih aktivistov,” poudarja Granda v Časniku in dodaja, da so celo obrazce za prošnjo za pomoč tako zakomplicirali, da jih normalno izobraženi ljudje sploh niso sposobni pravilno izpolniti. “To je eden izmed majhnih, vendar kronskih dokazov, da ne gre za naključje, temveč načrtno politiko vzbujanja nezadovoljstva, ki jo za prevzeme oblasti najbolj potrebujejo. Tudi sicer je za leto 2019 značilno, da so velike sile in velika državna sredstva vložili v Židanovo vardo, nekdanje oficirje Titove Teritorialne armade, ki naj bi imeli glavno zaslugo za slovensko osamosvojitev!”
Vsaka ustavna stranka ima v demokraciji pravico za borbo za oblast. Komunisti po besedah Grande to ignorirajo (zasebne šole), toda pristojnih to ne moti. “Zato niso bistvo problema. To so slovenski demokrati oziroma za socialistične levičarje desničarji. Po velikih delih sveta so socialni nemiri, “desničarji” pa se, zlasti v nekdanjih komunističnih evropskih državah, tresejo za položaj podjetnikov, ki “celo noč ne spijo, ko pride plačilni dan”. Zaslužena in dogovorjena plača ni milost, ampak pravica! Kdor ne zmore izpolnjevati obveznosti (povsod so občasne težave in jih zaposleni razumejo), ni podjetnik, ampak tat. Kateri politični opciji pripada večina “tajkunov”?”
Socialno vprašanje kot sredstvo za pridobitev oblasti
“Desne” stranke, predvsem Slovenska ljudska stranka v Krekovem času, so bile absolutni politični gospodar, izpostavlja Granda. “Ne zaradi zlorabe vere, kot so jim očitali nasprotniki, ampak zaradi zavzetega in učinkovitega dela na socialnem področju. Sedaj je socialno vprašanje v domeni levice, ki ga nikoli ne razume v njegovi pravi problematiki, ampak zgolj kot najbolj učinkovito sredstvo za pridobitev oblasti in prilastitev tujega premoženja. Sedaj so si prilastili še socialno vprašanje.”
Hana Murn