Nekaj je gotovo. Donald Trump je precej oslabil Iran. In čeprav je skoraj nemogoče predvideti, kako se bodo zadeve odvijale v prihodnje, mu je svet lahko hvaležen, saj je življenje na planetu zdaj vsekakor varnejše. A Slovenija ima v tej zgodbi druge težave. Ne gre samo za to, da je levičarska oblast ob podžiganju medijskega mainstreama odkrito simpatizirala z državo, ki razvija jedrsko orožje in financira terorizem. Niti za to, da je strahopetno odpoklicala slovensko vojaško misijo iz Iraka, nato pa se Borut Pahor, Marjan Šarec, Karl Erjavec in Miro Cerar med seboj niso mogli dogovoriti, zakaj je pol ducata visoko usposobljenih vojakov, ki so pri vsej zadevi najmanj krivi, sploh prišlo nazaj v Ljubljano. Težko si je predstavljati stisko v glavah teh vojakov, ko je bilo del njihovega vsakdanjika tudi to, da okoli njih poka, a zdaj so morali po nalogu politike prav nič častno pustiti na cedilu vojake drugih zavezniških držav. Ta madež bo mlada država s sebe težko sprala, leva oblastna politika se je izkazala za popolnoma nesposobno, njihova narcisoidna nrav je udarila na plan z vso silo.
Vse to ni najhujše. V trenutku, ko se je demokratični svet zgražal nad Iranom, ko so bile zoper njega napovedane nove sankcije in podrobne preiskave toka denarja iz Teherana do celic po svetu, je v javnost prišla informacija, da je specializirano državno tožilstvo del postopka v zadevi Farrokh končalo s sklepom, da se kazenska ovadba zoper bančnike NLB, ki so osumljeni zlorabe položaja pri pranju iranskega denarja, zavrže. Zadeva ni nedolžna. Farrokh, iransko podjetje v lasti Iraja Farrokhzadeha, je med letoma 2008 in 2010, v času vladne koalicije pod vodstvom SD in Boruta Pahorja, prek NLB opralo milijardo dolarjev. Obstaja sum, da se je s tem denarjem plačevalo blago, ki bi se lahko uporabilo za jedrsko oboroževanje. Povedano drugače. V času mednarodnih sankcij zoper režim v Teharanu je slovenska državna banka Iranu pomagala pri preboju embarga.
Preiskava suma pranja denarja sicer še poteka. “Nerodno” pri vsej zadevi je to, da Darko Muženič, direktor Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), preiskuje sam sebe in ščiti politične botre. Ta nekdanji koprski kriminalist je bil v času, ko je potekalo pranje denarja, eden od pristojnih za zadevo na oddelku urada za preprečevanje pranja denarja (celo zavajal naj bi bil neki tuji urad za preprečevanje pranja denarja), ko pa je leta 2017 izbruhnila afera, je bil že direktor urada. In očitno je postal šef NPU izključno zato, da preiskavo usmeri tako, da bodo na koncu (mogoče) krivi le kmetje na šahovnici. Ali tako, da bodo ugotovili, da je do pranja denarja res prišlo, da pa ni nihče kriv. A če kdo misli, da tuje obveščevalne službe (predvsem ameriška) o pravih storilcih niso podrobno obveščene in da ne vedo, kakšen je bil modus operandi, se krepko moti. Če se ne bo zgodilo nič in krivci ne bodo kaznovani, sankcije zoper Slovenijo, formalno še zaveznico ZDA in zahodnih demokracij, sicer ne bodo vidne in javne, bodo pa zelo boleče.
Levičarji imajo teroriste za “elitne revolucionarne vojaške enote”
Vojaške (in finančne) operacije po svetu je za Iran nadzoroval Kasim Sulejmani, ki je bil na čelu enot Al Kuds (sveta vojska). Za levičarske medije so to “elitne revolucionarne vojaške enote”, čeprav gre za teroriste. Smrt Sulejmanija zato ni smrt “mučenika”, “vplivnega državnika” ali “vojaškega poveljnika”, kot ga je poimenoval slovenski medijski mainstream, ampak smrt terorista in vojnega zločinca. Podobno kot so Rusi po drugi svetovni vojni “osvobajali” vzhodno Evropo, so Sulejmanovi Alahovi bojevniki postavljali marionetne vlade v Iraku, Libanonu, Jemnu, Siriji in Gazi. Te izpostave Al Kuds so pobijale civiliste, številke žrtev v krvavih obračunih so osupljive. Samo Sulejmanijeve šiitske milice v sirski državljanski vojni so odgovorne za smrt pol milijona ljudi. To nasilje je pripomoglo tudi k rojstvu Islamske države. Res je, kasneje se ji je postavil po robu, vendar ne iz humanitarnih ali dobrodelnih vzgibov, temveč zaradi vpliva v Iraku in Siriji.
Prejšnji ameriški predsedniki zatajili
Zoper Iran, ki je (odkar se je ajatola Homeini leta 1979 vrnil v Iran in vzpostavil islamsko republiko) zagrešil številne vojne zločine, ni ukrepal nihče: ne Bill Clinton, ne George W. Bush, ne Barack Obama. Donald Trump je to storil. To pa ne pomeni, da se bodo ZDA globlje vpletle v dogajanje na Bližnjem vzhodu. Nasprotno. Če sledimo politiki aktualnega ameriškega predsednika, da je Amerika na prvem mestu, pomeni smrt Sulejmanija nekakšno slovo najmočnejše države v tem delu sveta. Američani bodo sicer navzoči, ne bodo pa se zapletali v vojne. Nove sankcije zoper Iran bodo dovolj, da omejijo moč nevarnega teokratičnega režima. Slovenija (in tudi EU) pa se mora zdaj odločiti, na čigavi strani je.
Jože Biščak