Če so lanske trojne volitve pokazale najslabšo sliko Slovenije, so poplave iz našega naroda izvabile najboljšo sliko Slovenije. Ljudje so pograbili za lopate, krampe in samokolnice ter nesebično pomagali sodržavljanom. Še preden se je zganila vlada, so donirali čas, dopuste, obleke in veliko, veliko denarja. Vnema je bila tako močna, da je bilo prostovoljcev celo preveč. Nekateri so očitali politikom, da izkoriščajo razmere za pridobivanje političnih točk, a vendarle je tokrat treba povedati, da so politiki dejansko delali na terenu, slikali pa se niso sami, ampak so jih hvaležni domačini. Pogrešali pa smo priljubljeno aktivistko, ki je prej tri leta skakala iz vsakega TV ekrana, obkrožena z mikrofoni RTV in 24ur, ki so jo čakali na mestu, preden se je sploh pojavila. Govorimo seveda o zloglasni Niki Kovač. Kaj je počela med stoletnimi vodami, ki so prizadele Sloveniji?
Že kar nekaj časa je bilo mogoče sumiti, da Nika in njene aktiviste za čisto vodo, ptice in delavske pravice niso preveč hitele, da bi se pridružile spontanim solidarnostnim delovnim akcijam, saj bi potem njihov zid bil poln “fotošutov” z mladimi dekleti v kanalizacijskih batarjih in lopatami v rokah v kakšni poplavljeni hiši, kjer bi – kakšno naključje – zadaj ždel grafit tipa “smrt fašizmu”. Takih slik ni bilo in jih ni. Brali smo tvite o tem, kako pomagajo, nikoli pa nismo videli niti ene slike, kar je velika sprememba od njihovega običajnega delovnega procesa, kjer se najprej pofotkajo in šele nato kaj povedo.
8. marec pomaga, a se ne fotografira
Inštitut 8. marec je doslej namreč objavljal čisto vse, še nedavno pred poplavami so objavili fotografijo, kako odhajajo na dopust, in trenutne njihove objave dokazujejo, da se z dopusta niso vrnili, saj, kako je mogoče, da na spletu ni zaslediti niti ene same samcate fotografije Nike Kovač ali nekoga od njih, ki “požrtvovalno” v rokah drži lopato. Na njihovi spletni strani je moč videti le objave drugih medijev in govoričenje o prostovoljstvu na več lokacijah po Sloveniji. Slovenija le ni tako velika, da jih doslej nihče ni videl na toliko lokacijah in da nihče na družbenih medijih ni objavil o tem vsaj ene fotografije. Pred tednom so sporočili “dobro novico”, da bo šlo na teren 250 njihovih podpornikov (kje so bili do zdaj!?). Pred kratkim, da jih je na terenu le še 40. Uporabniki tviterja so jih pri tem vzpodbujali, da čim prej pokažejo tudi kakšne slike. Kakor koli, med “prostovoljci” zopet ni bilo Nike.
Kje je Nika?
Niko smo pred časom vendarle videli, ko je (pred grafitom, kot veleva šega) dajala moralizatorski intervju za nemški medij o tem, kako je “celotna EU kriva za slovenske poplave” (zanimivo, da ravno EU – tudi če okoljski katastrofizem vzamemo v zakup (čeprav ni prav nobenih empiričnih dokazov, da so slovenske poplave neposredno povzročile okoljske spremembe), so najbrž veliko bolj krive največje onesnaževalke: Kitajska, Indija, Rusija, Brazilija, ne pa okoljevarstveno že skoraj histerično aktivistična EU.
Kakor koli, Niko smo zopet opazili še na eni lokaciji, ki nima nobene zveze s slovenskimi poplavami. Kje je Nika? V Oslu “fajta” za vaše pravice.
Kot je sporočila, “v Oslu načrtuje nove projekte z Bjornom, ki ima svojo organizacijo Gliterpill, ki se ukvarja s preprečevanjem sovražnosti”. Zanimivo, da organizacije, ki je tako pomembna, da se je z njo srečala vodja slovenskega (vladnega!) sveta, sploh ni mogoče najti na spletu. Bolj poznan je Inštitut Khalifa Ihler, ki sta ga leta 2016 ustanovila Asma Khalifa in Bjørn Ihler.
Inštitut se hvali, da spada med med vodilne mednarodne organizacije, ki oblikujejo globalno politiko in pogovore v boju za mir, svobodo in enakost – kratek pregled njihove strani vam bo hitro dal vedeti, da gre za tipični levičarski “raziskovalni inštitut”, ki se bori proti fantomskemu fašizmu na desnici in belemu supremacizmu, povsem pa ignorira levi ekstremizem. Torej nekakšna mednarodna različica slovenskih takšnih in drugačnih “raziskovalnih inštitutov”.
Lažje je biti aktivist kot prijeti za lopato
Nika ni sporočila, ali sta se z bradatim gospodom pogovarjala o Janševih tvitih, vsekakor pa je za oblastno predstavnico “strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora” bližja tematika omejevanja svobode govora kot lopatanje v Črni ali Mežici. Veliko bolj preprosto se je fotografirati in moralizirati, kot pa dejansko pomagati ali se soočiti z dejstvom, da zakon o vodah res ne bi preprečil poplav, bi pa jih vsaj olajšal (tudi če le za 5 odstotkov, je to za več sto milijonov rešenega premoženja v primerjavi s trenutnim stanjem).
M. I.