Portal Radiotelevizije Slovenija je objavil zmerjanje 8. marca, ki ga je ustanovil Simon Maljevac (Levica), vodi pa ga levičarska aktivistka Nika Kovač, uperjeno proti novemu predsedniku NSi Jerneju Vrtovcu. Ta je na kongresu NSi opozoril, da vlada državni denar namenja levičarskim nevladnim organizacijam. V navezavi na to je omenil tudi Inštitut 8. marec. Na Radioteleviziji Slovenija so tako objavili hude obtožbe o domnevnem Vrtovčevem laganju, ki jih je pred tem objavil omenjeni inštitut.
V članku manjka osnovna stvar – preverjanje dejstev. Radiotelevizija Slovenija bralcem niti poskusila ni pojasniti, od kod je na račun Inštituta 8. marec zadnja tri leta “padlo” 1.576.949 evrov. Podatkov ne bi bilo težko dobiti. Niko Kovač, s katero so pogosto v stiku, bi pred objavo trditev o lažeh morali le prositi za pojasnilo, od kod je organizacija zadnja tri leta prejela vsoto denarja v višini približno 1,5 milijona evrov.
Da povsem neposrednih nakazil iz državnega proračuna 8. marcu (z eno majhno izjemo) ni bilo, drži. To je mogoče preveriti v erarju, kar pa ne pomeni, da državni denar na računu inštituta ni pristal na podoben način, kot je pristal tako na računu Inštituta dr. Janeza Evangelista Kreka kot na računu 1. maja, ki ga je nekoč vodila Tanja Fajon, danes pa ga vodi Matjaž Han. Denar lahko namreč na računu pristane prek posrednikov, da erar tega ne prikazuje. Politiki niso amaterji. Denar tako pogosto “pricurlja” od pravnih oseb, tj. od z državo povezanih podjetij in podjetnikov, v nekaterih primerih celo od državnih podjetij – domačih ali tujih. Slednja strank pri nas ne smejo financirati. Popolno prepoved daril za podjetnike poleg Francije pozna le naša država. Novinarji so po etičnem kodeksu dolžni preverjati dejstva. Podatek o tem, da so na računu Inštituta 8. marec zadnja leta eksplodirali prihodki, prikazuje spodnji graf.
V preteklosti smo že večkrat opozorili, da je omenjena organizacija povsem očitno strankarski zavod, ki je obvod za izvajanje in financiranje kampanj, saj pri zavodih ni nadzora in zakonskih omejitev. Še podatki o skupnih prihodkih, ki jih objavljamo, niso preprosto dostopni javnosti. Zanje je treba posebej zaprositi AJPES. Maljevac se je leta 2022 zaradi prevzema oblast iz ustanoviteljstva (lastništva) zavoda umaknil. Kovačevo mediji in organizatorji državnih prireditev, kjer zadnje čase še posebej pogosto gostuje, lažnivo predstavljajo kot ustanoviteljico in direktorico tega zavoda. To dvoje se zakonsko celo izključuje.
Dilema, od kod Inštitutu 8. marec doteka denar, je še posebej zanimiva, saj je bil eden od večjih igralcev v referendumskih in predvolilnih kampanjah. Sodeloval je tudi pri čistkah na Radioteleviziji Slovenija, da so tam lahko vladajoči nastavili svoj kader na direktorskih, uredniških in svetniških mestih. V navezavi na referendumske kampanje smo po prijavi sumov, do je inštitut plačeval z denarjem iz tujine, od računskega sodišča izvedeli, da za strankarske zasebne zavode, kot je Inštitut 8. marec, ne veljajo omejitve, ki bi jim preprečevale financiranje iz tujine (in da jih ne smejo pravne osebe), kar sicer velja za politične stranke.
Spletni časopis je poročal o tem, da je imel privatni zavod Inštitut 8. marec lani po letnem poročilu 718.989 evrov prihodkov. V primerjavi z vladama Janeza Janše ali Marjana Šarca je znesek eksplodiral. V času prejšnjih vlad je imel inštitut le po nekaj tisoč evrov prihodkov in odhodkov.
Inštitut 8. marec je, na kar še dodatno nakazuje nenavadno ravnanje depolitiziranih medijev, primer izrabljanja luknje. Sistem za politične stranke zahteva transparentno poslovanje, financiranje iz tujine je prepovedano, prepovedane so tudi vse donacije pravnih oseb, pravilnost porabe denarja pa vsaj občasno nadzoruje računsko sodišče. Za privatni zavod, ki ga ustanovijo politiki, ne velja nobena od teh omejitev. Stranke zaradi tega na zasebne zavode prenašajo del svoje dejavnosti, da se izognejo omejitvam denarnega poslovanja in nadzoru. Tveganje korupcije, ker ni nadzora, je ogromno. Inštitut 8. marec ni edini tak primer.
Z namenom vplivanja na državno politiko lahko takšne organizacije plačuje skoraj kdorkoli – tudi, če gremo v skrajnost, režim Vladimirja Putina. Nimate pravice vedeti, od kod je denar, nobenega nadzora ni.