V Sloveniji kar 239 otrok, ki so ostali brez staršev ali pa starši za njih niso sposobni poskrbeti, živi pri svojih najbližjih sorodnikih. Od tega jih je 125 pri dedkih in babicah. Skupaj pišejo lepe življenjske zgodbe, ki po tragični preteklosti predstavljajo upanje na lepšo prihodnost.
Eden izmed teh otrok je tudi 15-letni Anže Stanonik, ki je, še preden je dopolnil dve leti, ostal brez očeta. Njegovo zgodbo so objavili na Siol.net, ki sta jim jo zaupala 65-letna Ivanka in njen 68-letni mož Janez Stanonik iz Sela pri Žireh. Pravita, da jima je bil vnuk Anže po smrti njunega sina Janka v veliko tolažbo, skrb zanj pa ju ohranja mladostna in v koraku s časom.
Ker sta imela vnuka, sta tragedijo lažje prebolela
Anžetov oče Janko Stanonik je umrl leta 2003 pri komaj 26-ih letih. Zdravniki so mu diagnosticirali pljučnega raka, njegov oče Janez pa je za omenjeni portal povedal: “Zgodilo se je v pičlih desetih dneh. Že dlje časa je pokašljeval in ko se je končno spravil k zdravniku, je bilo prepozno. Nemudoma so ga napotili v bolnišnico na Golnik, kjer so mu postavili diagnozo. Šlo je za pljučnega raka, menda za eno od najbolj agresivnih oblik. Pobralo ga je v desetih dneh.” Mali Anže takrat ni imel še niti dve leti in ker z mamo zaradi določenih dejavnikov niso našli skupnega jezika, je živel v isti hiši kot dedek in babica, ki ju kliče ata in mama.
Seveda so bili začetki težki, prisotna je bila neizmerna žalost, a je bilo vse lažje, ker sta imela vsaj vnuka. Brez oklevanja sta priznala, da jima je bil prav mali Anže v veliko tolažbo. Večkrat so ju ljudje tudi pohvalili, da sta dobra, ker sta prevzela tako veliko odgovornost, ob tem pa je Anže dodal, da zelo lepo skrbita zanj. 15-letnik je zrasel v poštenega in uspešnega mladega človeka, ki zdaj obiskuje prvi letnik srednje šole za računalništvo v Kranju.
“Socialne službe imamo zato, da družine pomagajo držati skupaj, ne pa da jih razdvajajo”
Ivanka in Janez Stanonik pa sta priznala, da sta zelo hvaležna socialni delavki Ireni Pilar in nasploh celemu Centru za socialno delo Škofja Loka. Tam očitno delajo ljudje popolnoma drugih vrednot, kot pa na Centru za socialno delo Velenje, kjer so koroška dečka dobesedno ugrabili. “Socialne službe imamo zato, da družine pomagajo držati skupaj, ne pa razdvajati,” pravita Stanonikova, ki ju je primer koroških dečkov močno prizadel. “Način, na katerega so se primera lotili, je grd in umazan, družini pa so s tem povzročili še eno tragedijo. Stare starše so še enkrat prizadeli, kot da ju že smrt hčerke ne bi prizadela dovolj. Menim, da v takih primerih skrb za otroka prevzameta stara starša, če to ni mogoče, to storijo tete ter strici in šele v skrajni sili nekdo tretji.”
M. S., povzeto po Siol.net