Nizozemska, druga najgosteje poseljena država v Evropi, že več let bije bitko s stanovanjsko krizo. Kljub pomanjkanju stanovanj in dolgim čakalnim dobam za domačine pa begunci oziroma t. i. imetniki statusa do neprofitnega stanovanja pridejo že v pičlih 14 tednih. Povprečen Nizozemec mora na stanovanje čakati tudi do 12 let.
Ta neenakost je sprožila burno razpravo. Ministrica Mona Keijzer iz stranke BBB je predlagala zakon, ki bi ukinil avtomatsko prednost za imetnike statusa. Vendar se je njen predlog takoj soočil z ostrim nasprotovanjem najvišjega pravnega svetovalnega organa v državi, ki opozarja, da bi bil tak zakon protiustaven, saj ustava zahteva enako obravnavo vseh.
Medtem ko Državni svet opozarja na “neenak začetek” imetnikov statusa, ki se lahko za stanovanja prijavijo šele po prihodu v državo, Keijzerjeva opozarja na drugo plat zgodbe: “Enaka obravnava ne more pomeniti, da so Nizozemci obravnavani neenako. Ljudje v dvajsetih in tridesetih živijo pri starših na podstrešju ali si stanovanje delijo z dvema ali tremi osebami,” je dejala avgusta na radiu EO.
Po podatkih organizacije COA, ki skrbi za sprejem beguncev, med šest in deset odstotkov sproščenih neprofitnih stanovanj pripada imetnikom statusa. Ministrica meni, da bi morali tudi ti iskati rešitve na enak način kot domači državljani – bodisi z bivanjem pri družini bodisi s pomočjo delodajalcev.
Državni svet je vladi svetoval, naj predloga sploh ne pošlje v parlament, ker pomeni “neenako obravnavo”, in je zato “v nasprotju z ustavo”. Keijzerjeva pa poudarja, da je ustava tudi obvezuje, da poskrbi za stanovanjsko politiko v korist domačinov: “Ustava ni matematika. V njej piše tudi, da moram poskrbeti za stanovanja za Nizozemce,” je dejala.
Predlog Keijzerjeve se razlikuje od predloga stranke PVV Geerta Wildersa, ki želi imetnikom statusa povsem preprečiti dostop do izrednih stanovanjskih odločb. Čeprav je parlament Wildersov predlog sprejel, ga Keijzerjeva namerava črtati, saj ga ocenjuje kot diskriminatoren in “pravno nevzdržen”.
Vprašanje dostopa do stanovanj ni edinstveno za Nizozemsko. Sosednja Nemčija se sooča s podobnimi izzivi. Leta 2024 je za stanovanjsko podporo namenila skoraj 17 milijard evrov, od tega skoraj polovico tujcem. Pomanjkanje bivalnih enot je tako veliko, da oblasti preurejajo celo poslovne stolpnice v stanovanja za novoprišleke. V nekaterih primerih so morali starejši občani zapustiti svoje domove, da bi naredili prostor migrantom.
Stanovanjska kriza na Nizozemskem se zaostruje, politična razprava pa se vrti med pravico beguncev do enake obravnave in dolgotrajnim čakanjem domačinov. Ministrica Keijzerjeva vztraja pri svojem predlogu, čeprav ji pravni svetovalci nasprotujejo. Razkorak med zakonodajo, ustavnimi določbami in občutkom pravičnosti v družbi ostaja odprt – vprašanje pa je, kdo bo na koncu moral čakati dlje na dom: begunci ali Nizozemci sami.
Sara Kovač