Norveška nogometna pravljica na svetovnem prvenstvu se je v noči na nedeljo zaključila. Fantje s severa so ustvarili nepozabno zgodbo, polno vzponov in padcev, junaštev in elementarnih klicev po preživetju v neusmiljenem svetu, ki nogomet definira kot »nadomestek vojne«.
Vikinška kri, ki je v zgodnjem srednjem veku ogrožala obale Anglije, Škotske, Irske, Normandije in Sredozemskega morja, priplula pa tudi do Pariza in ruskih step, očitno še teče v potomcih teh strah vzbujajočih osvajalcev. To je postalo očitno že pred začetkom prvenstva, ko se je norveška reprezentanca postavila pred objektiv v starih vikinških opravah in z orožjem v rokah. Fotografirali so se pred eno od znamenitih ladij, ki so njihove prednike ponesle prek Islandije in Grenlandije vse tja do Severne Amerike. Ob tem se je v »woknjenem« delu sveta dvignil vik in krik, češ da gre za rasizem in podobne levičarske nebuloze. Marsikomu sta šla v nos tudi krščanski križ na majicah norveških reprezentantov in dejstvo, da so bili eno redkih moštev z zgolj belopoltimi igralci.
Da, v raznolike smeri bi se lahko razvilo tole moje paberkovanje v času kislih kumaric, ampak naj vas danes spomnim na vplive in vezi, ki smo jih Slovenci in Norvežani stkali skozi stoletja kljub geografski oddaljenosti. Tema je aktualna ne le zaradi norveškega nogometnega čudeža, pač pa tudi zaradi poletnih popotovanj Slovencev na evropski sever, kjer iščemo mir, lepoto narave in življenje, ki se zna upočasniti ter uživati v malih življenjskih radostih. Zanimivo, Slovenci smo že konec 19. stoletja skozi ekspedicije nekaterih nadobudnih pustolovcev in njihove pripovedi v reviji Dom in svet zaznali to samosvojo »norveškost«, ki nas priteguje še dandanes. Mali milijonski narod, ki se je leta 1905 izvil iz primeža švedske nadvlade, nam je služil tudi kot zgled zaradi ponosa, drzno izpeljane osamosvojitve in kljubovanja volji evropskih velesil. Za tisti čas je skoraj neverjetno, kako ažurno je tedanje slovensko časopisje poročalo o dogajanjih na »norškem severu«. Ne nazadnje je tudi norveška ustava iz leta 1814 s svojo demokratično tendenco vplivala zlasti na majhne evropske narode, ki so iskali svoj košček svobode v tedanjem imperialnem svetu.
Podobno kot Slovence sta tudi Norvežane primarno oblikovala njihova jezik in kultura. V želji po razlikovanju od uradne danščine so v 19. stoletju celo ustvarili »novo norveščino«, temelječo na starih dialektih. Danes se uporabljata in poučujeta oba jezika, kar po svoje priča o širini norveškega značaja pa tudi o izjemnem ponosu na svojo nacionalno dediščino. Na to nas opozarjajo tudi norveške zastave, ki plapolajo pred vsemi vrtci, šolami in drugimi institucijami. Na nacionalni praznik 17. maja se ljudje v narodnih nošah zgrnejo na ulice in slavijo svojo uspešno neodvisno državo. Status in bogastvo jim krepijo tudi neverjetne količine vode za proizvodno električne energije in zaloge plina v Severnem morju. Tista revna Norveška iz druge polovice 19. stoletja, ki je svoje lačne kmete v želji po boljšem življenju množično izseljevala na drugo stran oceana, je že zdavnaj samo še slab spomin. A glej ga, zlomka, bogati Norvežani ostajajo skromni in prizemljeni. Vsako ekscesno zapravljanje je nezaželeno in obsojeno kot hohštaplersko. Tudi njihova protestantska religija s sistemom vrednot – kljub vse manjši vplivnosti – skrbi za »checks and balances«. Družbeno ravnovesje, torej.
Ker se letos spominjamo 150. obletnice Cankarjevega rojstva, naj dodam le še vpliv »norškega« književnega genija Henrika Ibsena na Cankarjeve družbenokritične drame. Pa za nameček še vpliv Knuta Hamsuna na slovenske ustvarjalce med obema vojnama. Hamsun je bil zagovornik »svete norške zemlje«, za kar je plačal ceno po drugi svetovni vojni. A ne glede na njegovo usodo, Hamsunove pripovedi ostajajo hvalnica domači zemlji in tradiciji. Kar konec koncev zagotavlja preživetje naroda tudi v današnjem multikulti viharju, ki ga podpihujejo Soroseve elite. In v tem smislu so nam Norvežani še naprej lahko za zgled.
Andreja Valič Zver