Saga z nakupom stavbe na Litijski 51 v Ljubljani dobiva novo poglavje. Ob že dveh izvedenih revizijah posla, notranji reviziji in reviziji računskega sodišča so glavni akterji nakupa stavbe naročili še dve reviziji – revizijo notranje revizije in še posebno forenzično revizijo.
Spomnimo, da sta tako notranja revizija posla kot tudi revizija računskega sodišča ugotovili, da so finančni minister Klemen Boštjančič in Vlada RS za financiranje nakupa stavbe na Litijski denar nezakonito zagotovili iz proračunske rezerve. Prva je na to opozorila notranja revizorka na pravosodnem ministrstvu Suzana Hötzl, na katero so se s strani glavnih političnih botrov tega posla vsule hude kritike in pričeli izvajati politični pritiski. Kljub vsemu ni popustila. Pravilnost njenih ugotovitev so potrdili tudi revizorji računskega sodišča. Pritisk bi se naj vršil tudi nad njimi, da naj v svojem revizijskem poročilu vendarle zaobidejo za finančnega ministra Boštjančiča in celotno vlado obremenjujočo kršitev zakona o javnih financah. A se jim scenarij ni uresničil in državni revizorji niso klonili političnim zahtevam.
Notranja revizija Hötzlove je bolj poglobljen pregled vseh ključnih procesov nakupa Litijske, ki pa na več kot stotih straneh razkriva ozadja nakupa stavbe, med drugim tudi politična vpletanja in odgovornost usmeri na sedaj že bivšo ministrico Švarc Pipanovo, Boštjančiča in Roberta Goloba.
Vsi trije so poskrbeli, da je iz zakonsko nemogoče situacije konec lanskega leta očitno s “čarobno palčko” Dedek mraz le prinesel rešitev in se našel proračunski denar za nakup stavbe. Narava posla, ki je dobivala nove razsežnosti tudi v letošnjem letu, z novimi, očitno tudi politično usmerjenimi cenitvami in novimi izmerami, je prav tako obravnavana v notranjerevizijskem poročilu. Pri teh ravnanjih je Hötzlova ugotovila vrsto nepravilnosti in celo znakov kaznivih dejanj Švar Pipanove, ki pa je nato zagnala ves halo, da se ta revizija prikrije. Golob in Boštjančič sta sedanji pravosodni ministrici zadala nalogo, da notranjo revizijo skrije v predal in jo naredi nedostopno za javnost. To so storili preko vseh mogočih vzvodov, tudi Darka Muženiča, ki je kot direktor NPU podal mnenje, da se notranje revizije ne sme objaviti. Za nameček je trojica Švarc Pipan-Boštjančič-Golob naročila posebno revizijo notranje revizije.
Prvi izsledki revizije notranje revizije nemudoma v javnosti
Revizijo notranje revizije izvaja urad za nadzor proračuna, ki do sedaj v javnosti skoraj ni obstajal. Vodi ga Patricija Pergar, bivša uslužbenka finančne uprave. Boštjančič je Pergarjevo postavil na čelo urada takoj po imenovanju nove vlade. Naši viri pravijo, da je bolestno ambiciozna in željna visokih funkcij, kar pa ji je po zbližanju s stranko Gibanja Svoboda tudi uspelo. Akterji očitno politično motivirane revizije notranje revizije so prve izsledke še v grobi obliki osnutka nemudoma posredovali njim naklonjenim medijem. Tako je spletno Delo.si še isti dan, ko so na uradu za nadzor proračuna pripravili osnutek poročila, objavilo izsledke s tendencioznim naslovom “Nadzorniki sesuli notranjo revizijo Litijske”. Očitno gre za še eno politično igro, s katero se želi notranjo revizijo razvrednotiti in s tem razbremeniti vseh očitkov predvsem nekdanjo ministrico Švarc Pipanovo. Urad za nadzor proračuna naj bi v izrednem pregledu skladnosti delovanja notranje revizije na ministrstvu za pravosodje v primeru Litijska domnevno ugotovil veliko kršitev. Med drugim so očitki leteli na to, da Švarc Pipanova naj ne bi imela možnosti podati odziva na ugotovitve notranje revizije, da gre za pristransko in celo nestrokovno pripravljen dokument.
Hötzlova vrača udarec uradu za nadzor proračuna
Urad za nadzor proračuna je notranji revizorki dal le nekaj dni časa za pripravo morebitnega odziva na njihove ugotovitve, ki so jih spisali na dvajsetih straneh. Uspelo nam je dobiti odziv, ki ga je pripravila Hötzlova na očitke urada za nadzor proračuna. Ta v uvodu dokumenta, ki obsega več strani kot revizija urada za nadzor proračuna, sesuje že samo podlago za njihovo ravnanje. Hötzlova očitno ostaja brezkompromisna in se ne želi ukloniti političnim pritiskom aktualne oblasti ne glede na metode, ki jih izbirajo. Hötzlova uvodoma razkrinka Boštjančičeva nedopustna ravnanja in vmešavanja v ozadju, ki so sploh pripeljala do te naknadne revizije urada za nadzor proračuna. Pri tem razkriva, da je pravzaprav Boštjančič zahteval to revizijo, torej tisti, ki ga očitki do sedanjih ugotovitev revizorjev tudi najbolj bremenijo. Katičeva je nato na podlagi njegovih zahtev spisala neutemeljene sume nepravilnosti pri delu notranje revizorke in jih kot dogovorjeno poslala na urad za nadzor proračuna. Tam je politično servilna direktorica urada Patricija Pergar nad Hötzlova nemudoma poslala svojo četo revizorjev. Gre torej za usklajeno delovanje političnih akterjev, ki poskušajo z zlorabami svoje politične moči vplivati na strokovno delo vsaj zakonsko gledano neodvisnih organov. Tudi urada za nadzor proračuna.
Svoje poslanstvo in naloge pa Pergarjeva s svojim uradom očitno zlorablja za politične namene. Hötzlova ob razritjih očitno politično motiviranega naročila naknadne revizije jasno opozori tudi na to, da urad za nadzor proračuna ni opravil dolžnega nadzora nad Boštjančičevim ministrstvom, kjer se je pri nakupu stavbe na Litijski sprejelo ključne odločitve in opravilo vse ključne aktivnosti za izvedbo posla. Gre torej za spreten manever finančnega ministra Boštjančiča, da preusmeri pozornost stran od sebe in poskrbi, da se njegove rabote dodatno ne revidirajo. Boštjančič je z zahtevo naknadne revizije notranje revizije, ki jo je nato naročila Katičeva, nedvomno posegel v pristojnosti in neodvisnosti drugega organa. Hötzlova pa k temu v svojem odzivu dodaja še, “da se pri ravnanju odgovornih oseb ministrstva za finance in ministrstva za pravosodje zaznava sum nasprotja interesov, saj pri njihovem ravnanju obstaja sum, da zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog. Pri tem gre za korektno opravljanje javnih nalog, ki temelji na opredmetenih (pred)postavkah, povezanih z dejanskimi pristojnostmi in odločevalsko močjo oziroma vlogo uradne osebe v konkretnem primeru.”
Njihove argumente argumentirano zavrnila
Hötzlova v svojem odzivnem poročilu na domnevne ugotovitve urada za nadzor proračuna v nadaljevanju zelo natančno dokazuje in mestoma večkrat utemeljeno izpostavi njihove napačne zaključke in jih tudi argumentirano zavrača. Pri tem uradu za nadzor proračuna, ki nima pristojnosti in pooblastil za vsebinsko presojo njenega dela, večkrat očita grobo prekoračitev teh pooblastil, saj s svojimi ugotovitvami želijo poseči prav v njene vsebinske ugotovitve in zaključke. Pri tem uradu tudi očita, da se ukvarja z redakcijskimi podrobnostmi, ki s predmetno notranjo revizijo nimajo nič skupnega.
Pri tem je Hötzlova v svojem ostrem odzivu, ki v domala vseh točkah sesuje osnutek poročila urada, posebej opozorila na določilo Mednarodnega standarda strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju 1110.A1, ki določa, da “ne sme nihče vplivati na določanje obsega notranjega revidiranja, izvajanje dela in sporočanje izidov notranje revizije.” Boštjančič in Katičeva pa želita s političnimi pritiski narediti natanko to.
Sara Kovač