Kot kaže, le ne bomo tako hitro obsojeni na pogubo, kot nas nekateri strašijo. Analiza nove študije je namreč pokazala, da je “najslabši možni scenarij” za taljenje ledenikov na Antarktiki veliko manj resen od trenutnih ocen Združenih narodov.
Napoved Združenih narodov, da bi lahko taljenje ledenika Thwaites, ki ga znanstveniki zaradi njegovega potencialno uničujočega vpliva na dvig morske gladine imenujejo tudi kot “ledenik sodnega dne”, dvignilo svetovno morsko gladino za 0,6 metra pred letom 2100, je oblikovala globalno podnebno politiko vsaj od leta 2016 dalje, ko je bila ocena prvič predstavljena. Model, glede katerega Medvladni forum za podnebne spremembe (IPCC) sicer priznava, da predvidevanje, da bi lahko taljenje dvignilo morsko gladino za 15 metrov do leta 2300, predstavlja majhno verjetnost.
Raziskovalci so sedaj ocenili, da se antarktični “ledenik sodnega dne”– za katerega so predvidevali, da bo povzročil uničujoč dvig globalne morske gladine, če se zruši, ne topi tako hitro, kot so znanstveniki mislili prej. Trije novi, bolj izpopolnjeni podnebni modeli, izdelani s podporo Nacionalne znanstvene fundacije, model ZN sedaj označujejo kot “ekstremen” in “malo verjeten”.
Bolj realistični scenariji, ki so jih razkrile te nove simulacije “taljenja ledu”, napovedujejo, da ledeniki verjetno ne bodo razpadli v grozljivi kaskadni verižni reakciji. “Ne poročamo, da je Antarktika varna in da se dvigovanje morske gladine ne bo nadaljevalo,” je ob tem sicer po poročanju Daily Maila opozoril soavtor študije in profesor znanosti o Zemlji Mathieu Morlighem.
Morlighem in njegovi soavtorji so svoje modeliranje osredotočili na “ledenik sodnega dne”, saj bi lahko njegovo taljenje zaradi njegove velikosti katastrofalno povečalo gladino oceanov. Zadali so si, da bi preizkusili, ali bi lahko izginotje ogromnih delov lebdečega skrajnega roba tega ledenika, njegove ledene police, sprožilo zdrs kopnega ledu Antarktike v ocean, kjer bi hitro dvignil morsko gladino.
Morlighem je izpostavil, da so “vrhunske projekcije,” ki nakazujejo najslabši možni scenarij, pomembne za obalno načrtovanje in zato si tudi želijo, da so točne. Z drugimi besedami, dramatično visok in malo verjeten scenarij bi lahko mestni svet v Miamiju vodil do tega, da bi zapravljal davkoplačevalski denar za morske zidove, ki so veliko višji, kot je potrebno. “Te projekcije dejansko spreminjajo življenja ljudi,” je opozoril Morlighem.
Oblikovalci politik se po besedah Morlighema pogosto želijo pripraviti na absolutno najhujši scenarij: “Nočejo načrtovati rešitev in potem se izkaže, da je grožnja še hujša, kot so mislili”. Njegova ekipa je razvila tri modele taljenja ledu, ki lahko simulirajo umik ledenika Thwaites pri višji ločljivosti kot zadnji model IPCC v nizki ločljivosti. V okviru nove študije, objavljeni v sredo v reviji Science Advances, so šli v uporabo računalniškega modela, ki so ga ustvarili raziskovalci Dartmoutha v sodelovanju z Nasinim laboratorijem za reaktivni pogon in Univerzo Kalifornije v Irvinu. Model, znan kot model ledene plošče in sistema morske gladine (ISSM), je omogočil obravnavo 75 tisoč posameznih elementov v okviru lastne simulaciji pri ločljivosti približno ene milje (1,5 kilometra). Tudi drugi simulaciji sta bili podobno kompleksni.
Vsi ti modeli so predvidevali takojšnje povečanje hitrosti toka do 3 km/leto takoj po začetni zrušitvi ledene police ali podvojitev današnje hitrosti toka ledu. Nova študija je tudi simulirala hitrost, s katero se je ledenik Doomsday (ledenik znan tudi kot Thwaites) tanjšal, in hitrost, s katero bi se deli ledenika “odtelili” in zdrsnili v morje. Na koncu so prišli do ugotovitve, da izguba ledene police ne bi vodila do tega, da bi se preostanek ledenika umaknil v notranjost, niti ne bi sprožila nenadzorovane razčlenitve.
Čeprav so njihove ugotovitve spodkopale projekcije ZN, pa te zopet niso prikazale povsem rožnate slike najjužnejše celine planeta Zemlje. Glaciolog dr. Dan Goldberg z Univerze v Edinburghu in Morlighem sta pri tem modeliranju sodelovala z dr. Hélène Seroussi, izredno profesorico inženirstva na Dartmouthu, pa tudi z raziskovalci z Univerze v Michiganu, Univerze v Edinburghu, Univerze Northumbria in drugimi.
Dr. Seroussi je poudarila, da je bila samo ena ključna komponenta IPCC modeliranja zgrešena, in sicer, kako so napovedali obnašanje ledene police ledenika nad odprtim oceanom – tako imenovani mehanizem nestabilnosti morske ledene pečine (MICI). “Ne postavljamo pod vprašaj standardnih, dobro uveljavljenih projekcij, na katerih predvsem temelji poročilo IPCC,” je dejala in dodala, da pod vprašaj postavljajo le projekcijo z velikim vplivom in majhno verjetnostjo, ki vključuje novi proces MICI, ki je slabo razumljen.
Ž. N.