Ko države sprejemajo ambiciozne načrte za zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida, se pogosto predpostavlja, da bo to hitro in opazno znižalo globalne temperature. Nova raziskava, objavljena januarja 2026 v ugledni reviji Nature Communications, pa kaže, da je resničnost precej bolj zapletena – vsaj v primeru Kitajske.
Študija z naslovom Air quality improvement masks global cooling from CO2 reductions under China’s carbon neutrality policies for half a century (Izboljšanje kakovosti zraka zakriva globalno ohlajanje zaradi zmanjšanja CO₂ v okviru kitajskih politik ogljične nevtralnosti za pol stoletja) je z uporabo kompleksnega zemeljskega sistema modela (CESM2) preverila, kaj se bo zgodilo, če Kitajska do leta 2060 doseže ogljično nevtralnost in hkrati bistveno izboljša kakovost zraka (v skladu z vizijo “Lepa Kitajska”).
Raziskovalci so primerjali scenarij z agresivnimi politikami (ogljična nevtralnost + čistejši zrak) s scenarijem “poslovno kot običajno”. Ugotovili so, da bi zmanjšanje kitajskih emisij CO₂ do obdobja 2050–2070 znižalo globalno povprečno temperaturo za približno 0,16 °C. To je pričakovan ohlajevalni učinek nižjih koncentracij toplogrednega plina.
Vendar pa se skoraj v celoti izniči z drugim učinkom: zmanjšanje onesnaževal zraka (predvsem žveplovega dioksida in organskih delcev) bi hkrati povzročilo segrevanje za približno 0,12 °C. Aerosoli namreč delujejo kot “senčnik” – odbijajo sončno svetlobo in hladijo planet. Ko jih odstranimo, postane ozračje bolj prozorno in temperatura se dvigne, piše Climate Depot.
Zakaj se to zgodi?
Učinek aerosolov se pokaže hitreje kot učinek CO₂, saj imajo delci v zraku kratko življenjsko dobo, medtem ko se ogljikov dioksid v ozračju zadržuje desetletja. Poleg tega se izboljšanje kakovosti zraka zgodi predvsem regionalno (predvsem na Kitajskem in v njeni okolici), medtem ko se CO₂ razprši po vsem svetu. Rezultat je tudi zanimiv hemisferni kontrast: severna polobla se zaradi manj aerosolov bolj segreje kot južna.
Študija opozarja, da so takšni izravnalni učinki v veliki meri neizogibni, ker večina zmanjšanj onesnaževal zraka izhaja prav iz politik, ki hkrati zmanjšujejo izpuste CO₂.
Kaj to pomeni za podnebne politike?
Avtorji ne trdijo, da zmanjševanje emisij nima smisla. Nasprotno – poudarjajo, da je za dejanski globalni učinek v doglednem času potrebno več kot le postopno doseganje ogljične nevtralnosti do sredine stoletja. Predlagajo zgodnejšo nevtralnost, močnejše zmanjševanje metana in v dolgoročnem obdobju tudi negativne emisije (aktivno odstranjevanje CO₂ iz ozračja). Hkrati pa raziskava jasno kaže, kako pomembno je upoštevati celotno sliko – ne le CO₂, ampak tudi aerosole in njihove kratkoročne podnebne učinke. Preproste napovedi, da bo “neto nič” hitro ohladilo planet, se vsaj v primeru Kitajske v naslednjih desetletjih ne ujemajo z rezultati modelov.
A.H.