“Biščak, dolgoletni oproda Gregorja Golobiča, bi izgnal Američane, Golobiču pa se je, kot smo že ugotavljali, Zares odpeljalo … Ker zdaj je svoboda,” o vplivnežih iz ozadja levice piše novinar Bojan Požar. Spomnimo, da je Golobič v Tarči javno zatrjeval, da je Levica napredna evropska stranka, s čimer je sprožil val začudenja. Kot kaže pa prihajajo časi, ko se bo še bolj radikalno napadalo slovenske podjetnike.
Zdi se, da rek “šibka politika, močna globoka država”, vsebuje kanček resnice. Vsaj v primeru pretežno brezidejne levice. Njen uspeh še vedno temelji na “antijanša refleksu”, politični program pa ostaja na stranskem tiru. V primeru Gibanja Svoboda to še kako drži, saj premore kvečjemu spisek všečnih želja. Zato pa idejno prosperira politično zaledje. Če se kdo sprašuje, od kod ekstremna stališča tranzicijske politike, naj si prebere nekaj zapisov levih lobistov na družbenih omrežjih. Eden vplivnejših, sicer oproda še močnejšega Gregorja Golobiča, je Bogdan Biščak, ki je denimo zapisal: “Fajn bi bilo, če bi se ta čas ali pa še bolje za vedno iz SLO umaknil AmCham”. Govora je o Ameriški gospodarski zbornici – AmCham Slovenija, pomembni za sodelovanje slovenskih, ameriških in mednarodnih podjetij.
Zapis je svojevrstna potrditev negativnega odnosa do ZDA in Zahoda, močno prisotnega prav na levici. Predstavniki tranzicijskih političnih opcij radi govoričijo o zbliževanju z “jedrno Evropo”, toda obdobja levih vlad izpričujejo nekaj povsem drugega: izjemno tesne vezi z Rusijo in zapostavljanje Zahoda, zlasti ZDA. Bivši zunanji minister Karl Erjavec je Moskvo obiskal kar 11-krat. Vse lepo in prav, a tudi Washingtonu bi lahko posvetil kanček pozornosti z ozirom na to, da smo v Natu … In obstaja resna bojazen za ponovitev teh časov. “V mednarodni politiki želimo vrniti ugled Sloveniji tam, kjer je bil oškodovan,” je zapisala bodoča zunanja ministrica Tanja Fajon. Premier Janez Janša ji ni ostal dolžan: “Zlovešča napoved vračanja na prorusko in prokitajsko politiko. Korenine stranke SD.”
Toda nekritična rusofilija (putinofilija) ni edina potencialna patologija nastajajoče vlade. Izpostaviti gre tudi zaničevalen, omalovažujoč odnos do podjetništva. Biščak na Twitterju: “Vidim, da bo danes ob 20.00 na TV SLO na sporedu Podjetniki o novi oblasti. A kdo kapiši, od kod ta obsedenost s podjetniki? Zakaj ne npr. pisatelji, arhitekti, brezposelni ali pa nogometaši?” Še ena njegova izjava: “Po zadnjih eskapadah Združenja delodajalcev je čas, da se zavemo ideološke podlage njihovega poimenovanja. V resnici niso deloDAJALCI (svoje delo DAJEJO na razpolago delavci, ne pa oni) ampak deloODJEMALCI.” Podoben odnos ima tudi Golobič: “Kaže pa ta histerija in odsotnost elementarnega poznavanja pravnega reda (pa tudi njihov kolaborantski molk, ko se je taisti pravni red brutalno rušilo), kako bedno arogantni, nereflektirani, kratkovidni in oportunistični so ti predstavniki ‘podjetništva in gospodarstva’.”
Od mladega nadobudnega liberalca do trdovratnega “stalinista”
Tudi socialistični koncept dodatne obdavčitve bi, kot kaže, lahko zrasel na njegovem zelniku: “Ruvajo si lase zaradi možne promilne obdavčitve premoženja, a problem nevzdržno nizke dodane vrednosti, ki jo zmorejo proizvesti, zanje ne obstaja, v zvezi s tem nimajo nobene ideje niti pripombe. So del iste neambicioznosti, ki je žal postala razpoznavni znak slovenske države.” “Bolj star, bolj nor,” bi rekel pevec Zoran Predin. Še en pregovor, ki je na mestu: “Če nisi levičar pri svojih dvajsetih letih, nimaš srca, če si levičar pri svojih štiridesetih, nimaš možganov.” V primeru Golobiča smo priča zaskrbljujoči metamorfozi, iz nekdaj obetavnega mladega svobodnjaka v zagrizenega (zagrenjenega??) marksista. Podjetništvo bi dušil z novimi davki in odganjal vlagatelje.
Da je nova koalicijska pogodba v barvah najmanjše koalicijske partnerice, po svoje ne čudi. To gre delno pripisati brezidejnosti SD-ja, zlasti Svobode, deloma pa ravno političnemu zakulisju. Golobiča se povezuje z Levico. V luči ideološke podobnosti med njima ni presenetljivih (pretresljivih) razlik, zlasti ne želja po dodatni obdavčitvi premoženja podjetnikov. Eni bi proizvajali, drugi pa iskali možnosti, kako pod tujo kravico podstaviti svoj lonček. Sam Ivo Boscarol je v zadnji Tarči delil pomisleke glede gospodarske politike nastajajoče koalicije ter celo zapretil z “vilami in sekirami”.
Kaj Golobiču ob aferi Ultra sploh še ostane?!
Gre za uspešnega podjetnika in začetnika svetovno prepoznane blagovne znamke Pipistrel. Njegovo uspešno delo potrjujejo nagrade, na primer European Business Award in agencije Nasa. S čim neki pa se je proslavil Golobič razen z afero Ultra?! Navzlic vsemu podjetnikom Boscarolovega kova očita “nevzdržno nizko dodano vrednost”?! In navsezadnje tudi očitki o pohlepu hitro zbledijo ob dejstvu, da je primorski podjetnik občini Ajdovščina doniral kar 25 milijonov evrov. Tovrstni očitki pa pogosto prihajajo iz socialističnih logov.
Domen Mezeg