Vedno znova so ljudje po zahodnem svetu, še posebno v državah članicah Evropske unije, presenečeni, kako se kljub očitnemu problemu, ki ga migracije povzročajo, oblastne strukture trmasto branijo, da bi odkrito o problemu sploh razpravljale, kaj šele potegnile kakšne konkretne poteze, s katerimi bi začele probleme odpravljati.
Razen nekaj medlih ukrepov, in še teh praviloma le na deklarativni ravni, ter meglenih obljub, da se bo zadeva uredila, pa še to potem, ko so prebivalci že na meji upora, oblastne elite ne naredijo ničesar, da bi problem odpravile. Namesto da bi reševali problem, veliko več časa zahodna politična elita (in pri tem je skorajda vseeno, ali gre za levo liberalne ali pa za tako imenovane desnosredinske stranke), celotna državna birokracija, akademska sfera, mediji in civilna družba porabijo za to, da vse kritike migracij in problemov, ki jih prinašajo, razglašajo za fašiste, ksenofobe, rasiste. In nas prepričujejo, da živimo v dobi neverjetnega obilja in moramo zato, tako rekoč v paketu, sprejeti še milijone migrantov iz tretjega sveta. Ali pa nam servirajo, da se Evropa stara in zato nujno potrebujemo dotok mlade krvi, ki bo delala za “naše penzije”. Ali pa nam nabijajo “belo krivdo”, češ da smo belci krivi za imperialno izkoriščanje in vse vojne na tem planetu, in je to način, da se odkupimo. Ali pa se (tako kot so se tudi Marx, Lenin in Hitler) sklicujejo na zgodovinsko nujnost, na naslednjo fazo v družbeni evoluciji, ki nam bo ustvarila novega človeka, v tem primeru multikulturnega mešanca.
Mednarodne organizacije so slepo orodje globalistov
Seveda nič od prej naštetega ne drži, nobenih “zgodovinskih nujnosti” ni in nobene potrebe po uvozu milijonov migrantov tretjega sveta. Vsaj ne za navadne prebivalce Evrope. Nujnost je le za globalistično elito, ki želi s pomočjo priseljencev uničiti zahodno civilizacijo in ustvariti multikulturno mineštro. Takšni množici brez zgodovine, brez tradicij, brez identitete (jezikovne, nacionalne, verske …) bodo lahko te elite vladale na vse večne čase in to je tudi njihov namen. Ne gre za nič spontanega ali “družbeno evolucijskega”, gre za dobro premišljen načrt, ki se izvaja že desetletja. Pravno podlago za migracije dajejo različne resolucije, direktive in deklaracije, ki jih globalisti ustvarijo prek svojih izvrševalcev, ki so se polastili mednarodnih organizacij − Evropske unije, Organizacije združenih narodov, organizacij za mednarodno sodelovanje in njihovih neštetih podrejenih teles. Temelji za množične migracije iz tretjega sveta so bili postavljeni že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so nekatere države, najbolj Švedska, Francija, Nemčija, države Beneluksa in z nastopom Blairove vlade leta 1997 še Velika Britanija, na široko odprle vrata priseljevanju. Ni šlo več za t. i. gastarbajterje, ki bodo štancali v njihovih tovarnah, razmeroma dobro zaslužili in se nato večinoma vrnili v svojo domovino, odprli so vrata priseljevanju celotnih razširjenih družin iz tretjega sveta z izključnim namenom trajne nastanitve.
Integracija je spodletela celo pri pilotni skupini
Kot rečeno, globalisti so ustvarili tudi pravno podlago za množične migracije. Take so na primer Tamperejska deklaracija iz leta 1999, Haaška iz leta 2004, Newyorška deklaracija o beguncih in migrantih iz leta 2016 ali pa letošnja Marakeška deklaracija. In seveda v različnih direktoratih, uradih in agencijah Organizacije združenih narodov ali EU sproducirajo na stotine študij, s katerimi skušajo prebivalstvo zahodnih držav prepričati, da so množične migracije v bistvu pravi blagoslov za zahodne civilizacijo, zato so seveda napisane v “pozitivnem duhu” in zato so uporabljane kot referenca, na katero se sklicujejo zagovorniki globalizacije. Vendar se tu in tam celo v te študije “prikradejo” podatki, ki kažejo precej manj pozitivno luč, kot bi si globalisti želeli. Recimo v študiji Evropske komisije iz leta 2010 podatki nehote ovržejo eno glavnih tez zagovornikov globalizma, češ da bodo “priseljenci delali za naše penzije”. Za poskus so vzeli skupino stotih afriških priseljencev v Franciji in po preteku “testnega časa” so odkrili, da je integracija preprosto spodletela. Le štirje med njimi so si našli stalna ali priložnostna dela in še štirje drugi, ki si dela sicer niso našli, so si pa s socialnimi prejemki vsaj našli stanovanje v lastni režiji. Vsi drugi so bili popolnoma odvisni od socialne pomoči na vseh ravneh in niso kazali nobene želje, da bi kaj spremenili. In pri tem so avtorji študije priznali, da je šlo za testno skupino, ki so ji še posebej skušali zgladiti poti in ji tako pomagati pri procesu vključevanja. A takšni podatki se seveda zamolčijo in le redko pridejo v javnost. Tovrstne “malenkosti” ostanejo zakopane v 70, 80, 100, 150 in več straneh dolgih poročilih in študijah, na široko prepletenih s pravniško latovščino, s številnimi opombami v drobnem tisku, po možnosti na kakšnih petdesetih straneh dodatkov na koncu študije. In vsi tisti, ki so kdaj pozorno pregledovali tovrstna poročila in študije na spletu, vedo, da se pogosto med sto in več stranmi med listanjem pokaže “Ups, napaka. To stran je nemogoče naložiti”, in to vedno tam, kjer je govor o konkretnih številkah, ali pa tam, kjer bi po prejšnjem tekstu sodeč morali biti podatki o metodologiji, po kateri so avtorji študije prišli do, kakopak pozitivnih, ugotovitev.
Relokacija migrantov po članicah je v načrtu od vsega začetka
Ideje o relokaciji migrantov po članicah Evropske unije ni od včeraj, saj je to namen globalistov že vsaj petnajst let. Resda so cilj migrantov socialno bogatejše države v Zahodni Evropi, ki so bolj širokogrudne do migrantov (kot primer najbolj širokogrudne je Nizozemska, ki je po študiji namenila leta 2009 18 tisoč evrov za oskrbo migranta, najmanj pa Romunija, 1.900 evrov), ampak če naj načrt globalistov uspe, morajo svoj delež dobiti tudi siromašnejše države. Relokacijska študija Evropske komisije iz leta 2010 predvideva razselitve po celotni Evropi, in sicer navaja štiri modele, po katerih so določene kvote. Metodologija modelov je verjetno zapisna na tisti strani 150-stranske študije, ki se je zaradi “Ups, napaka pri nalaganju strani” ne da naložiti. Sicer pa niti ni pomembno. Slovenija bi po teh modelih morala glede na model sprejeti od 850 do 1.400 migrantov iz − recimo ji pomlajevalne − kvote, se pravi migrantov, ki bi bili sprejeti v okviru redne migracije, da nam “oživijo” umirajočo Evropo. To relokacijo skuša EK posladkati z zagotovilom, da bo njene stroške v 90 odstotkih krila EU, preostalo pa država sprejemnica migrantov. Za primer: relokacija z Malte v Francijo bi stala 8.000 evrov − tisočaka za prevoz in administrativne zadeve, sedem tisočakov pa bi stala Francijo nastanitev migranta za prvo leto. To bi torej v devetih desetinah krila EU, ki pa se tako ali tako napaja iz denarja evropskih državljanov, kar preprosto pomeni, da to plačujemo sami − gre le za prelivanje iz votlega v prazno.
V breme proračuna bo 96 odstotkov migrantov
Večji hakeljc pa je v drobnem tisku, kjer migrant po tej prvi relokaciji obleži na plečih države sprejemnice, še posebno “stroški dolgoročnih integracijskih procesov”. Glede na prej omenjeni primer Francije, da je delo našlo v najboljšem primeru 4 odstotke priseljencev, lahko sklepamo, da bo približno 96 odstotkov vseh preseljencev ostalo v breme proračuna posamične države za vse večne čase. EU in globalisti tukaj dvignejo roke, prejemnica naj se ukvarja s tem, kakor ve in zna. Ali če smo pošteni, omenjeni, a samo omenjeni, so morebitni programi pomoči državam prejemnicam migrantov, vendar gre le za omembo mimogrede, brez konkretnih podatkov, kakšni bi ti programi bili ter kdaj, v kakšnem obsegu, po kakšnih kriterijih.
Zanimivo v tej študiji pa je še nekaj drugega, spet v drobnem tisku. V vseh teh modelih in študijah vzdržnosti financ in projekcijah in vsem drugem je izrecno poudarjeno, da tu niso upoštevani begunci in azilanti. Študija izrecno navaja, da je treba vse te migrante s posebnim statusom, se pravi begunce, nameščati brez vseh pridržkov in brez vseh omejitev ne glede na prejšnje “redne kvote”. Tu se spet pod črto navaja cela vrsta deklaracij, na podlagi katerih države članice EU praktično nimajo možnosti zavrnitve teh migrantov. Očitno so globalisti že vnaprej “vedeli” in pripravili teren za množične migracije, ki so jih prikladno zapakirali pod firmo beguncev. In kot se spomnimo, jim seveda civilnodružbene migrantoljubske organizacije in servilni mediji pri tem zvesto asistirajo.
Globalisti ciljajo na veliko
A očitno globalisti ciljajo na veliko. Pojavile so se tudi študije, kjer operirajo z gostoto 1.000 ljudi na kvadratni kilometer v evropskih državah, iz česar sledi, da se globalističnim elitnikom in njihovim operativcem po mednarodnih institucijah očitno zdi takšna nora poseljenost sprejemljiva v multikulturni utopiji, kakršno si zamišljajo. Takšno poseljenost imajo praviloma mikrodržavice, v Evropi recimo Malta, od velikih držav pa le Bangladeš. A globalistov to očitno ne moti v njihovem načrtovanju čudovite prihodnosti, ki nam jo pripravljajo. Pri takšni distribuciji, če bi torej upoštevali dosedanjo gostoto prebivalstva, bi jo najbolje odnesle gosto poseljene Nizozemska, Belgija, Nemčija in Velika Britanija, ki bi največ potrojile svoje dosedanje prebivalstvo. Precej huje bi bilo z redko poseljenimi državami. Za primer: 2,2-milijonska Latvija bi po kalkulaciji narasla na 62 milijonov, 10-milijonska Švedska pa na 440 milijonov ljudi. Kar zadeva Slovenijo, 2 milijona ljudi pri gostoti 99,2 človeka na kvadratni kilometer (ocena iz leta 2008), bi po takšni projekciji pomenilo 18.262.000 prebivalcev. V članicah EU bi se število prebivalcev s 495.270.000 povečalo na 3,833 milijarde. In od kod bi prišle te silne številke, glede na to, da Evropa menda umira? Odgovor je očitno “sveža kri” migrantov.
Pew Research Center je lani objavil študijo, po kateri bi se število muslimanov v Evropi s 25 milijonov (4,9 odstotka) v letu 2016 dvignilo na 35 milijonov (7,4 odstotka) v letu 2050, če bi takoj nepredušno zaprli meje EU za vse nadaljnje migracije. Z običajno “pomlajevalno migracijo” in periodičnimi migrantskimi valovi, kot je bil tisti v letu 2015, pa bi se do leta 2050 število muslimanov v Evropi dvignilo na 75 milijonov (14 odtotkov). Hujše projekcije, stalni veliki migrantski valovi − recimo zaradi klimatskih sprememb ali kakšnega drugega izgovora, si očitno niso drznili narediti. Kar zadeva Slovenijo, bi odstotek muslimanov z današnjih 3,8 odstotka v primeru nepredušno zaprtih meja narasel na 4,2 in v primeru povečane migracije na 5,2 odstotka. Do nastanka večmilijardne multikulturne utopije v Evropi seveda ne bo prišlo že jutri, a vse se počasi, pa zanesljivo giblje v to smer.
Bogdan Sajovic, Demokracija