Na svetu skoraj ni več resničnih libertarnih političnih projektov. Znanilka sprememb do nedavnega je bila na novo izumljena kapitalistična Argentina pod vodstvom Javierja Mileija. Argentina je doživela takšno popolno ekonomsko preobrazbo, da je to presenetilo celo ekonomiste, ki so sicer sledilci ekonomskoliberalne avstrijske ekonomske šole. Čudež ob reki Rio de la Plata je čudež kapitalizma. Milei je znova dokazal, kar smo na zahodu že pozabili – čisti, nefilitrirani kapitalizem brez škodljivih državnih intervencij deluje.
Po skoraj stoletju peronistične veje neosocializma, ko so lokalni kolektivisti državo spravili s stopnje razvitega zahodnega sveta na stopnjo subsaharskih afriških republik, je v Argentini znova posijalo sonce. Gospodarska dejavnost Argentine se je aprila povečala za 7,7 odstotka v primerjavi z enakim mesecem lani, kar je največje letno povečanje v približno treh letih, je poročal Bloomberg. Rezultat za tretje največje gospodarstvo Latinske Amerike je presegel 6,6-odstotno rast, ki so jo napovedovali analitiki v anketi agencije Reuters. Rast se je še pospešila v primerjavi z marčevsko 5,4-odstotno širitvijo.
Večina gospodarskih sektorjev je aprila beležila rast, vodil pa jo je finančni sektor, ki je poskočil za 28,4 odstotka, ter gradbeništvo, kjer so zabeležili 17,1-odstotno povečanje. Na mesečni ravni se je gospodarska dejavnost Argentine aprila povečala za 1,9 odstotka. “Aprilski podatki EMAE kažejo, da se trend okrevanja nadaljuje, marčevski upad pa je bil očitno začasen pojav kot odziv na negotovost, ki jo je povzročilo pričakovanje dogovora z MDS,” je povedal Eugenio Mari, glavni ekonomist pri Fundaciji za svobodo in napredek.
Argentinska ekonomistka Natacha Izquierdo je za časopis La Nación pojasnila, da rast BDP izvira iz širokega okrevanja ključnih gospodarskih sektorjev, kot so proizvodnja, gradbeništvo in trgovina. “To ni zgolj tehnični odboj, temveč jasen znak ponovne aktivacije proizvodnega kapitala – podjetja, ki so bila prej v obrambni drži, zdaj sprejemajo strateške odločitve za rast ob pričakovanju stabilnejšega gospodarskega cikla,” je pojasnila. Ob tem je dodala: “Rast ni enakomerna in ne odpravlja vseh slabosti, vendar podatki potrjujejo, da smo prelomno točko že presegli in da se realno gospodarstvo znova zaganja.”
Kako je peronizem uničil Argentino
Peronizem, politično gibanje poimenovano po Juanu Perónu, je Argentino peljal po tipičnih latinskoameriških tirnicah postopnega umiranja na obroke, s kombinacijo populističnokolektivistične politike, protekcionizma in prekomerne državne porabe.
Perón je bil v času svoje vladavine nekakšen Hugo Chavez Argentine – nacionaliziral je ključne industrije (npr. železnice, energetiko), kar je predvidljivo vodilo do neučinkovitosti in korupcije, zelo podobno kot v Venezueli. Ljudje so različne inkarnacije peronističnih vlad vseeno podpirali zaradi kratkoročnega podkupovanja volilnega telesa: z visokimi državnimi izdatki za plače, subvencije in pokojnine, kar je kratkoročno izboljšalo življenjski standard, a povzročilo dolgoročne proračunske primanjkljaje, saj je bila poraba desetletja nerealistično višja od prejemkov v proračun, ki se je paradoskalno – zaradi vedno višjih davkov – vsako leto krčil. Omejevanje uvoza “po jugoslovansko” je varovalo domačo industrijo, a zmanjšalo konkurenčnost, argentinska industrija pa se je začela spopadati z vedno večjo tehnološko zaostalostjo, saj novih investicij na monopolnem avtarkičnem trgu ni bilo.
Peronistilčne vlade so proračunsko luknjo polnile z nenehnim tiskanjem denarja za financiranje proračunskih lukenj, kar je vodilo v visoko inflacijo in izgubo zaupanja v valuto. Peronizem je v imenu lažne socialne pravičnosti in redistribucije zanemaril gospodarsko vzdržnost, kar je pripeljalo do padca produktivnosti, dolgotrajne gospodarske nestabilnosti in predvsem kronične inflacije, ki je peso vsak konec meseca naredila skoraj ničvreden. Podobno zgodbo smo v SFRJ živeli leta 1988, po konvertibilizaciji dinarja in slavnemu “rezanju nul” – v sredini osemdesetih smo bili vsi Jugoslovani podobno kot leta 2023 Argentinci “milijonarji”, a kaj ko je štruca kruh stala več kot milijon.
Tik preden je oblast decembra 2023 prevzel Javier Milei, je bila namreč inflacija v Argentini na ravni disfunkcionalnih samodržnih držav tipa Zimbabve in Venezuela: letna stopnja inflacije je novembra 2023 dosegla približno 161 odstotkov, kar je bila ena najvišjih inflacij na svetu v tistem obdobju. Že leta 2022 je bila letna inflacija okoli 95-odstotna, nato pa je naslednje leto sledila inflacijska eksplozija, predvsem zaradi fiskalne neurejenosti, monetarnega popuščanja in padca zaupanja v peso.
To hiperinflacijsko okolje je bilo eden ključnih razlogov, zakaj so volivci izbrali Mileija, ki je obljubljal radikalne gospodarske reforme, vključno z odpravo centralne banke in uvedbo dolarizacije.
Mesija Milei
Ekonimist Javier Milei je tip politika, ki se pojavi enkrat na generacijo. Ayrton Senna, Lionel Messi, Christiano Ronaldo, Michael Jordan in Tiger Woods sodobne politike. Prepričal je s karizmo in populizmom, a za njegovimi obljubami se je skrival robusten ekonomski program. Je populist, a ni sadil rožic. Ljudem je obljubljal zategovanje pasov, da se bodo stvari najprej poslabšale, šele nato bodo šle na bolje. Ni ponujal 30 dni do specialista ali zeleno, digitalno, pravično, gospodarsko krožno prestolnico sveta, kot neka socialistična vlada v EU.
Kaj je Milei obljubil in kaj je res naredil?
Njegove obljube so bile preproste in razumljive. Povedal je, zakaj so ukrepi potrebni in zakaj bodo dolgoročno prinesli rast ter boljše življenje za vse.
Obljubljal je radikalno zmanjšanje države, in sicer zmanjšanje ministrstev in javnega sektorja (10 od 18 ministrstev, to je 30.000–34. 000 zaposlenih), ukinitev bančne kontrole, zniževanje davkov tudi do 90 odstotkov.
Za boj proti inflaciji je obljubil ukinitev centralne banke in potencialno uvedbo dolarizacije in ukinitev subvencij.
Velike obljube, ki pa so se spremenile v dejanske velike ukrepe. Kaj je nato s svojo ministrstvo ekipo v resnici izvedel?
S t. i. megadekretom (Decreto Ómnibus) je bilo decembra 2023 odpravljenih neverjetnih 300 regulacij – ki zadevajo najemni trg, delovno zakonodajo, kontrole cen, uvoza, zaščito nacionalnih podjetij – ta je bil najprej zavrnjen s strani vrhovnega sodišča in zgornji dom kongresa (Milei vodi manjšinsko vlado), kar je začasno ustavilo ključne delavske reforme (podaljšanje preizkusne dobe, zmanjšanje odpravnin …). Ker zakon zahteva zavrnitev v obeh domovih Kongresa, da bi DNU izgubil veljavo, je po senatni zavrnitvi še naprej ostal v igri, dokler se o njem ne izjasni še Poslanski zbor.
Dekret so tako zaenkrat skozi stranska vrata kljub socialističnim poskusom, da ga razveljavijo, speljali s t. i. Ley Ómnibus, ki je Mileiju do junija 2025 podelil posebna pooblastila na šestih različnih področjih (javna uprava, gospodarstvo, energija, finance, socialna varnost, javna varnost). Zakonodaja je odprla pot pot za privatizacijo ali delno privatizacijo sedmih ključnih podjetij, med njimi YPF (državna naftna družba), Aerolíneas Argentinas (nacionalni letalski prevoznik), Radio y Televisión Argentina (nacionalni medij – argentinski RTV). Isti zakon je vseboval tudi mehkejše različice delovnopravnih reform iz DNU (daljša preizkusna doba za zaposlene (do šest mesecev, zmanjšanje stroškov za odpustitev, olajšana možnost zaposlovanja brez formalne pogodbe v mikropodjetjih in malih podjetjih itd.) Ista zakonodaja je uvedla nov režim za “velike vlagatelje” (RIGI), ki vsebuje davčne olajšave, in pravno zaščito za domače in tuje investitorje, ki v državo investirajo nad 200 milijonov dolarjev.
Milei se je, kot je obljubil, lotil tudi rezov v javno upravo, ki je bila prej – podobno kot v Sloveniji sveta krava. Zmanjšal je število ministrstev, odpustil več kot 30 tisoč javnih uslužbencev (predvsem tisti tip delavcev, ki jim pri nas ljubkovalno pravimo “fikusi”) in odpravil socialističnega mastodonta – davčno agencijo AFIP (nadomestil jo je z bolj agilno in pragmatično ARCA), kar naj bi prineslo 20.000.000.000 ameriških dolarjev prihranka v proračun. USD prihranka.
Kakšni so bili rezultati?
Rezultati so bili eksplozivni in takojšnji, kar je presenetilo tudi najbolj optimistične ekonomiste. Prej kronična inflacija se je drastično znižala. Centralna banka je zmanjšala tisk denarja, posledično je mesečna inflacija padla s 25 odstotkov decembra 2023 na manj kot tri odstotke maja 2025. Država je beležila prvi proračunski presežek po 100 letih, zmanjšanje primanjkljaja in prvi presežek blagajne v več desetletjih. Realne najemnine so padle za približno 40 odstotkov, število ponudb nepremičnin pa se je povečalo za več kot 300 odstotkov.
Milei je sklenil dogovor o ugodnem paketu finančne pomoči Mednarodnega denarnega sklada v višini IMF 20 milijard USD v začetku leta 2024.
Kljub bolečim rezom, ko so tudi člani vlade pričakovali kratkotrajno rast revščine, pa se je ta, na veliko presenečenje vseh, od decembra 2023 do konca leta 2024 v času najbolj bolečih reform zmanjšala z 42 odstotkov na 38 odstotkov, kar so nekateri proglasili za prvi čudež, ki je uspel Mileiju. Tudi socialisti so ostali brez moralizatorskega orožja, čeprav so Sorosove neomarksistične tolpe skupaj s sindikati (podobno kot pri nas politkolesarji) pustošile po ulicah Buenos Airesa – a niso imeli široke podpore množic, da bi res škodovale vladi.
Milei je v prvem letu uvedel široke protržne reforme: zmanjšal državo, ustavil inflacijo, odpravil nadzor valut, liberaliziral trg najemnin in dosegel proračunski presežek. Kako bi lahko sicer strnili njegove ukrepe? Z eno besedo: KAPITALIZEM. Čisti, nefiltirirani, kruti kapitalizem. Ki nosi rezultate. Kar pa za sledilce avstrijske ekonomske šole ni nobeno presenečenje. Čudež na reku Rio de la Plata namreč ni prvi tak čudež. V preteklosti sta se zgodila že dva takšna kapitalistična čudeža, ki pa ju danes ljudje danes sploh več ne razumejo kot čudeža kapitalizma.
Pozabljena čudeža v Zahodni Nemčiji in Južni Koreji
Južna Koreja in Zahodna Nemčija sta svojo kapitalistično pot v poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih začeli kot obubožani državi, kjer so bili v obeh državah – podobno kot v FLRJ – odvisni od paketov hrane iz ZDA. Nato pa sta se v zelo kratkem obdobju zgodila dva “čudeža”.
“Čudež na reki Han” (Južna Koreja) in “Čudež na reki Ren” (Zahodna Nemčija) sta zgodovinski poimenovanji za eksplozivno gospodarsko rast in modernizacijo, ki sta se v obeh državah zgodili po drugi svetovni vojni. Obe zgodbi sta tesno povezani s kapitalizmom in prostim trgom, saj sta ravno ta dva sistema omogočila rast, inovacije in povečevanje blaginje.
Čudež na reki Han se je v Južni Koreji dogajal med leti 1960 in 1990. Po korejski vojni (1950–1953) je bila Južna Koreja ena najrevnejših držav na svetu – ZDA so jo uspele rešiti komunizma, cena pa je bila popolno opustošenje industrijske infrastrukture. Edino, kar jim je ostalo, je bila ekonomska svoboda in volja do dela. To je bilo dovolj. V nekaj desetletjih je postala ena najpomembnejših svetovnih izvoznic elektronike, ladij in avtomobilov – spomnimo na današnje multinacionalnke, ki izvirajo iz Južne Koreje – Samsung, LG, Kia-Hyundai, SK Hynix, Hanjin … Vsaka od teh je začela v lopi, s pridnimi rokami in pametjo enega samega človeka, ki mu je država dovolila, da deluje pod pogoji relativne ekonomske svobode.
Vlada je sodelovala z zasebnimi podjetji (čeboli kot Samsung, Hyundai, LG), a ne tako, da bi si jih želela prevzeti. Pustila jim je proste roke in skrbela predvsem za varnost in promocijo države v tujini. Kapitalistom je prepustila, da opravljajo svoje delo. Z davčno politiko je skrbela za razvoj izvoza in vlaganje v industrijo. Vlada ni bila zelo aktivna v gospodarstvu, ključno vlogo je prepustila konkurenčnemu trgu. Podjetja so tekmovala na svetovnem trgu, kar je spodbujalo učinkovitost in inovacije. Močan poudarek je bil na meritokraciji – uspeh podjetij je bil vezan na rezultate, ne na politične povezave.
Čeprav so bili konglomerati, ki jih še danes imenujejo čeboli, veliki in tesno povezani z državo (npr. Samsung, Hyundai) so kljub temu morali tekmovati – tako med sabo kot z mednarodno konkurenco. Njihov uspeh je bil odvisen od uspeha na trgu, ne od državne zaščite. Južna Koreja je namreč prav tako odprla vrata tujim vlagateljem, kar je spodbudilo prenos tehnologij in kapitala – skoraj vse ameriške multinacionalke imajo tehnološke centre tudi v Južni Koreji, kjer so deležni tudi ugodne davčne obravnave. Samsung in druga podjetja so morala tekmovati z japonsko, ameriško in evropsko konkurenco.
Gospodarstvo ni bilo v zasebni lasti, a je bilo v prvih letih ločene države še močno usmerjano in subvencionirano, nato pa je v 80-ih in 90-ih letih Južna Koreja liberalizirala finančni sektor, odstranila trgovinske omejitve, privatizirala ali reformirala še preostala državna podjetja, tudi tista, ki so že v osnovi nastala kot državni projekt (npr. jeklar POSCO je nastal kot strateška državna naložba, ampak je bil zaradi slabe rasti pozneje privatiziran).
Čudež na reki Ren v Zahodni Nemčiji v letih od 1948 do 1970 je sledil podobnim smernicam. Zahodna Nemčija je bila po drugi svetovni vojni na tleh. Industrijsko infrastrukturo so zavezniki porušili do tal. Lakota in pomanjkanje sta bila na ravni afriških držav, a se je nemško gospodarstvo v manj kot dveh desetletjih popolnoma obnovilo. Model so sicer takratni konservativni voditelji v ZDA poimenovali socialno tržno gospodarstvo (soziale Marktwirtschaft), a nikar se ne slepite: šlo je za prostotržni kapitalizem v vsem svojem sijaju. Socialni del je dobil ime po sistemu robustne socialne varnosti, ki pa je bila vseeno manj vseobsegajoča, kot so sodobne zahodnoevropske.
Leta 1948 je zahodnonemški minister za finance Ludwig Erhard uvedel nemško marko, z njo zajezil inflacijo in spodbudil gospodarstvo. Ukinil je nadzor cen in odpravil obvezno centralno razdeljevanje blaga. Rezultat je bil podobno hiter kot pri argentinskem: trgovine so se naenkrat napolnile z blagom – sprostitev trga je odpravila pomanjkanje. Po 2. svetovni vojni so sicer zavezniki sprva nacionalizirali nekatere ključne industrije, predvsem zaradi nadzora nad vojaškim potencialom (jeklarska, rudarska in energetska podjetja), vendar je že v 50-ih letih prišlo do privatizacije teh podjetij, kar je bila ena od temeljnih točk Erhardove gospodarske politike.
Kljub socialni noti je gospodarska rast temeljila na podjetništvu, inovacijah in prostem pretoku blaga – država se je minimalno vmešavala v delovanja podjetij. Vloga države je bila predvsem regulativna, skoraj nič pa se ni vmešavala v prostotržne mehanizme – tudi v podjetjih, kjer je bila država delni lastnik, je upravljanje prepustila profesionalnim upravam in nadzornim svetom. Mala in srednja lokalna zasebna podjetja (Mittelstand) so bila prožna in inovativna – postala so motor izvoza in specializirane industrije. Na njihovih industrijskih ramenih je zrasla nemška industrija strojegradnje, ki je še danes kolo svetovne industrije strojev za tekoče trakove – parirati ji ne morejo niti Kitajci. Dostop do kapitala za podjetja je bil zagotovljen prek deregulacije bančnega poslovanja, ki je rodilo močne nemške banke (npr. Deutsche Bank, Commerzbank).
Kapitalizem deluje
Dejstvo je, da čudeža ob reki Han in Ren nista bila čudeža. Tudi novodobni čudež ob reki Rio de la Plata ni čudež. Je le še zadnji od neštetih dokazov, da prostotržni kapitalizem deluje.
Kaj si vsi trije “čudeži” delijo?
Umik države iz gospodarstva, omogočanje konkurence, privabljanje tujih investicij, denacionalizacijo, spodbujanje podjetništva, izpostavljanje domačega gospodarstva tržnim mehanizmom in s tem svetovnim trgom.
Prav ta povezava s svetom in poudarek na tržni učinkovitosti sta ključni komponenti, ki sta omogočili čudež in posledično hitro rast, rast dohodkov in tehnološki preboj.
V resnici pa so razlogi globlji, povezani s človeško psihologijo. Kapitalizem deluje, ker lahko človeška duša zadiha in zaživi v vsej svoji kreativnosti le, ko je svobodna. Pa ne tako svobodna kot takrat, ko so svobodo na Tromostovje prinesli kosmati komunistični robavsi vihteč rdečo zvezdo, ampak tisto pravo svobodo, ki so jo nekoč imeli le kralji, cesarji in fevdalci, danes pa jo je kapitalizem podaril sleherniku.
Zakaj se v pravi svobodi ustvarjajo pametni telefoni, roboti, samovozeči avtomobili, umetna inteligenca in vesoljski potniški promet, v Gibanju Svoboda pa proračunske luknje, nakupi precenjenih nepremičnin in 13 tisoč zastarelih računalnikov?
Zato ker je svoboda nekaj, kar počnemo, ne nekaj, kar govorimo. Svoboda je, ko ima lahko vsak Janez, John Johannes in Kim svoja sredstva produkcije, nad katerim nima država nobenega paternističnega vpliva. Takrat ko delajo za svoje bogastvo in bogastvo svoje najožje družine, so ljudje najbolj inovativni, najbolj delavni in najbolj racionalni. Takrat ustvarjajo presežke, ne pa takrat ko z njihovim premoženjem upravljajo Roberti, Dominike in Aste tega sveta.
Tudi Slovenija bo naslednje leto odločala, po kateri poti bi rada šla. Po trenutni poti kolektivističnega umiranja na obroke ali po pogumni novi poti, ki jo je utrl Javier Milei? Bo naša generacija doživela čudež na reki Savi ali socialistično distopijo na reki Savi? Odločitev ja naša.
Mitja Iršič