Simboli imajo v civilizaciji in kulturi izjemen pomen. Sodijo med arhetipske določevalce, ki označujejo, kdo smo bili, smo in bomo. Čevlji seveda ne spadajo med pomembnejše, pa vendar bodo danes čevlji kot simbol osrednja tema tega prispevka. Na eni strani kot simbol totalitarnega nasilja, na drugi pa kot simbol človeške ničevosti.
Marca 2009 je odjeknila vest o naselju Huda Jama, kjer so leta 1945 pobili več kot 3000 ljudi in jih nato zazidali v rudniške jaške. Svet so obkrožile fotografije množice pobeljenih kosti in zveriženih lobanj. Skupaj s sodelavci s Študijskega centra za narodno spravo smo obveščali o pretresljivem odkritju.
Kako so čeveljčki iz Hude Jame našli pot do Hiše evropske zgodovine?
Na vseh mednarodnih dogodkih, ki smo se jih udeleževali, so bili na dnevnem redu Huda Jama in širša ozadja sistemskih in sistematičnih kršitev človekovih pravic in svoboščin na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno in po njej. Opozarjali smo na neustrezen odnos slovenske oblasti do brezpravno umorjenih. Z vodstvom Platforme evropskega spomina in vesti ter češkega Inštituta za študij totalitarnih režimov smo celo obiskali prizorišče zločina.
Približno v istem času se je Evropski parlament pod vodstvom Hansa-Gerta Pötteringa odločil za ustanovitev Hiše evropske zgodovine. Nekdanjo gimnazijo v bližini bruseljske evropske parlamentarne stavbe so v nekaj letih preuredili v muzejsko institucijo, ki naj bi številnim obiskovalcem z vsega sveta predstavila skupne temelje evropske civilizacije.
Ko smo kmalu po odprtju, natančneje leta 2017, skupaj s Platformo evropskega spomina in vesti obiskali hišo, smo razočarano ugotavljali, da je obdobje po letu 1945 predstavljeno precej neustrezno in nezadostno. Zdelo se nam je popolnoma neprimerno, da je Karl Marx predstavljen kot nekakšen “odrešenik”, hkrati pa niso poudarjene strahote, ki so jih Evropejci doživeli pod komunističnim škornjem. Nasploh je bila – na kar so posebej opozarjali poljski zgodovinarji – zgodba Evrope za železno zaveso precej pomanjkljivo predstavljena, kar je veljalo tudi za slovensko ozemlje. Prav ničesar o množičnih pobojih med vojno in po njej niso vključili med vsebinske poudarke.
Sledilo je posredovanje pri Pötteringu in eni od vodij muzeja, ki je bila po naključju Slovenka. Problematični sta bili predvsem dve točki – poleg tega, da ni bilo omembe zločinov Titovega režima, so dovolili še nedopustno interpretacijo, da naj bi bila slovenska “odcepitev” razlog za krvavo balkansko morijo. Napaki so po posredovanju evropskega poslanca Milana Zvera kmalu odpravili. Na tem mestu v zgodbo vstopijo čevlji kot simbol. Po kontaktiranju dr. Mitje Ferenca so v Bruselj poslali par čeveljčkov iz Hude Jame. Tako danes številni obiskovalci Hiše evropske zgodovine ob paru zveriženih čeveljčkov in opisu dogajanja spoznavajo del tragične totalitarne zgodovine slovenskega in evropskega ozemlja, da se ne bi več ponovilo!
In še o “rdečih štiklah” … Za konec še o čevljih neke gospe, ki ta čas zaseda eliten položaj na slovenskem političnem polju. Gorenjski lokalni muzej je po njenem nagovoru na proslavi ob “dnevu upora proti okupatorju” na “drevesu slavnih” servilno razstavil njene ponošene in prepotene rdeče salonarje. Ker gospa vzbuja pozornost zlasti s svojim hudo nekonvencionalnim vedenjem za osebo na tako visokem položaju, se slovenska javnost upravičeno sprašuje, s čim si je zaslužila tovrsten tretma v muzejski zbirki. Bizarnosti namreč po naravi stvari sodijo v neke druge vrste ustanove. Le kaj bi na to “afnanje” v navezavi na ženske pravice porekle Elza Premšak, Angela Vode, Jelka Dolinar in druge resnične borke za človekove pravice, ki so za svoje odločitve in dejanja pretrpele mučenje, dolgoletne zaporne kazni, celo izgubo življenja?
Ob tem mi pride na misel roman angleškega pisatelja Thackerya z naslovom Semenj ničevosti. To in nič drugega bi veljalo pripomniti ob gorenjskem primeru, hkrati pa ob razstavljenih čeveljčkih iz Hude Jame izraziti globoko spoštovanje človekovega dostojanstva in empatijo do žrtev totalitarizmov.
Dr. Andreja Valič Zver