Nihče ni popoln in papeška kongregacija za razglašanje svetnikov se z Janezom Janšo verjetno ne bo ukvarjala. Ljudi zgodovina tudi ne razvršča po osebnih napakah, ampak praviloma po zgodovinskih zaslugah za narod oziroma državo. Tu je Janez Janša v novejši slovenski zgodovini skupaj s Pučnikom in še nekaterimi brez konkurence. V tem je tudi temeljni vzrok spleta izjemnega sovraštva in laži, ki spremlja njegovo politično in javno dejavnost. Večina njegovega kroga je zlepa ali zgrda, spomnimo se Marjana Podobnika, odstranjena iz javnosti. Nekateri so k temu nekaj tudi sami pripomogli. Pri Janši jim to ni uspelo. Zato mu sedaj, ko so izkoristili že skoraj ves arzenal izničevaja, očitajo, da je predolgo v politiki.
Janez Janša si lahko brez sramu pripisuje zlom slovenskega komunizma in neodvisno, mednarodno priznano slovensko državo ter najuspešnejšo slovensko vlado doslej. Lahko bi še kaj našteli, toda ob naštetem nima primerjalne teže. Kot smo že omenili, ni brez napak. Ker je demokrat, nima nikakršnih predpravic, in kot politik enakopravno (ali vsaj naj bi) sodeluje na volitvah za naklonjenost ljudstva.
Problem pri Janezu Janši je prav v tem, da praviloma nima enakih političnih možnosti kot drugi. Smrtno ga sovražijo privrženci komunizma, tudi jugonostalgiki so vsega zmožni. Ker si vsebine svojega sovraštva ne upajo javno in argumentirano razglašati, se že vse od slovenske osamosvojitve lotevajo orožarske afere, Patrie in vsega, kar jim pride pod roko za sistematično in harmonizirano ne blatenje, ampak izničevanje Janše kot človeka. Spomnimo se, da so se spravili tudi na njegovo družino. Tipičen je bil v tem pogledu nedavni Kučanov poskus, ko je Janši očital izgradnjo medijskega imperija. Kdor je videl, v kakšnih razmerah delajo novinarji in sodelavci televizije, bo takoj prepoznal skrajno nizkotnost takih poskusov. No, nič novega, saj je znano, da so komunisti nasprotnike razglašali za psihične bolnike ali pa so jih kar likvidirali. Kučan lahko stokrat prekliče svojo novogoriško grožnjo: “Najprej diskreditacija, nato likvidacija …” Prav to že ves čas počenja.
Janković predstavlja filozofijo Kučanovega kroga
Že ob razglašanju volilnih izidov so novinarji od predsednikov posameznih strank zahtevali javno potrditev izjave, da v Janševo vlado ne bodo šli. S tem ne samo aktivno posegajo v politiko, ampak jo naravnost kreirajo, saj razglašajo anatemo nad onim, ki ne bi prisegel na načela antijanšizma. Postajajo dejanska vlada. Izrabljajo vsako priložnost za poniževanje političnih nasprotnikov. Celo oddaje zabavne glasbe, kjer nekateri uredniki na veliko ideologizirajo in hvalijo ultra leve prakse Južne Amerike. Če človek spremlja njihovo delo, je volilna udeležba presenetljivo velika. Njihovi kriteriji so samovoljni. Dovolj je primerjati samo njihov odnos do ljubljanskega župana in verjetnega prihodnjega mandatarja. Kaj vse si lahko on privošči, pa ne na neznamem kraju ob neznanem času, ampak je to dokumentirano, pa nima nobenih posledic za njegovo politično kariero. Upajmo, da bo v jeseni znova izvoljen za ljubljanskega župana, saj s svojo prostodušnostjo zgovorno razlaga politično filozofijo in načrte Kučanovega kroga. Njegove verbalne posege v javnost bi kazalo zbrati v knjižico in ohraniti zanamcem kot primer vrhunske politične primitivnosti.
V mnogih ozirih se vračamo v čas po letu 1945
Političnega odnosa do Janeza Janše ni mogoče politično zreducirati na njegovo osebo, saj ni Stalin. Tu so tudi njegovi volivci, ki mu s političnim odnosom do njega odkrito grozijo in rinejo na rob družbe. Gre za več kot deset odstotkov Slovencev. Dejstvo, da predsednik najbolj totalitarne stranke očita predsedniku konkurenčne, ki je izšla iz slovenske osamosvojitve, nedemokratičnost, da ne sodi v moderno demokracijo, je pot v novo dolomitsko izjavo in samomor demokracije. In prav on naj bi postal dejanski ali duhovni vodja nove antijanševske koalicije? Bo treba politično emigrirati?
Neodgovornost nekaterih slovenskih političnih voditeljev ne daje upanja za mirno in uspešno prihodnost Slovenije. Njena prihodnost je vse bolj vprašljiva. Ne zaradi tujcev in priseljencev, ampak Slovencev, ki s politično drugače mislečimi sodržavljani niso sposobni živeti. Nestrpnost v Sloveniji dobiva neslutene razsežnosti. To bo v prihodnosti večji problem kot vsi drugi. V mnogih ozirih se vračamo v čas po letu 1945, ko je bil za nekatere v imenu “ljudske demokracije” prostor le v onostranstvu. Ko se bodo krivci za te razmere zavedeli svoje politične neizobraženosti in politične kratkovidnosti, se ne bodo mogli sklicevati na Janeza Janšo!
Dr. Stane Granda