V svojem najnovejšem dokumentarcu se je Nate Friedman odpravil v Veliko Britanijo, natančneje v Birmingham in vzhodni London, da z lastnimi očmi dokumentira drastične demografske, kulturne in verske spremembe, ki so se zgodile v samo nekaj desetletjih.
Nate Friedman, ameriški novinar in voditelj konservativne oddaje The Nate Friedman Show, je znan po pogumnih terenskih reportažah, ki se ne izogibajo težkim temam množične migracije, propada multikulturalizma in vse hitrejše islamizacije zahodnih družb.
Motivacija za snemanje je bila jasna: Friedman želi opozoriti ameriško in širšo zahodno javnost, da se proces, ki se dogaja v britanskih mestih, lahko zelo hitro ponovi tudi v ZDA in drugih evropskih državah. A ker osrednji mediji želijo prikriti grozljiva dejstva, ki so vedno bolj tudi očitna, so tudi Friedmanov dokumentarec želelti “utišati”. Friedman je na X zapisal: “Moj dokumentarec o islamizaciji Birminghama je bil demonetiziran na YouTubu, potem ko je dosegel 600.000 ogledov. Tukaj je torej celoten videoposnetek na X.” Ob tem se je zahvalil Elonu Musku in platformi X: “Če ne bi bilo X, resnično mislim, da bi Zahod že dosegel točko brez povratka.”
My documentary on the Islamification of Birmingham has been demonetized on YouTube after reaching 600,000 views. So here is the entire video on X.
In the video, I’m told that it’s okay to strike your wife if she’s disobeying you. I’m told that I would have to leave the grocery… pic.twitter.com/jZZrbDWZyg
— Nate Friedman (@NateFriedman97) June 23, 2026
Kaj je želel pokazati Friedman?
Kot novinar, ki spremlja vprašanja identitete, varnosti in ohranjanja zahadne civilizacije, je želel pokazati resnične posledice odprtih meja, masovne imigracije iz muslimanskih držav in neuspešne integracijske politike. Dokumentarec temelji na neposrednih intervjujih z muslimanskimi prebivalci, imami, lokalnimi politiki in preostalimi Britanci, ki še živijo v spremenjenih soseskah.
Dokumentarec se začne z neposrednim soočanjem z realnostjo. Friedman pokaže dva zemljevida in vpraša: “Eden je Kabul, drugi Birmingham – uganite, kateri je kateri?” Muslimanski sogovornik odkrito prizna: “Islam prevzema Zahod. Inšalah. Kmalu bo ves svet muslimanski.” Ta stavek postane rdeča nit celotnega poročila.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo v Birminghamu le ena ali dve mošeji. Danes jih je več kot 200. Na lokalnih volitvah so muslimani osvojili 13 sedežev v mestnem svetu. Eden od prebivalcev pojasni, da bodo novi svetniki predvsem zastopali “muslimansko kulturo in potrebe” ter zagotovili več pravic in sredstev za muslimansko skupnost. Na vprašanje, ali želi, da London izgleda kot Birmingham, sogovornik izrazi razumevanje za težave delavskega razreda zaradi visokih cen nepremičnin, a hkrati pozdravlja vladno pomoč beguncem in muslimanom.
Najbolj pretresljivi so intervjuji o vsebini islamske vere. Friedman citira Koran (4:34) in vpraša za pojasnilo o tem, kar citat pravi. In sicer ali je dovoljeno udariti žensko. V Koranu je zapisano: “Moški so vodje nad ženami zaradi tega, da je Allah nekatere izmed njih odlikoval nad drugimi in zaradi tega, kar trošijo iz svojega premoženja. Zato so dobre žene pokorne in varujejo, kar je skrito, ker Allah varuje. Tiste, katerih neposlušnosti se bojite, jih opomnite, se jih izogibajte v postelji in jih udarite. Če pa vas ubogajo, potem ne iščite poti proti njim. Allah je vsekakor vzvišen in velik.” Friedmanov sogovornik to potrdi: “Najprej jo opomniš, potem jo zapustiš v postelji, na koncu pa jo lahko rahlo udariš.“
Friedman je nadaljeval s tem kar je izvedel v mošeji Green Lane. V njem je imam moškim razlagal postopek kamenjanja žene zaradi prešuštva (“sangsar”) – žensko zakopljejo do pasu in jo kamenjajo do smrti. Ko je Friedman vprašal ali to drži, se je sogovrnik strinjal, da to velja za primere prešuštva, meni pa tudi da bi se s šeriatom v Veliki Britaniji kriminal močno zmanjšal.
V dokumentarcu je jasno prikazano, kako se šeriat že postopoma uvaja. Ženske se izogibajo kameri in ne smejo govoriti z moškimi, ki niso njihovi možje. Molitvene sobe so povsod – na železniških postajah, v trgovinah s hitro hrano in javnih ustanovah. Friedman razkrije, da javne šole (financirane z davkoplačevalskim denarjem) organizirano obiskujejo mošeje, kjer delujejo kontroverzni imami. Samo v eni mošeji je v dveh letih sodelovalo več kot 40 šol. Friedman je prikazal tudi dve fotografiji, kako je izgledal Birmingham leta 1964 in kako danes.
Poseben del je namenjen demografskim spremembam. V soseski Small Heath je delež muslimanov približno 85-odstoten. Friedman težko najde “bele Britance” v lokalnih trgovinah z živili. Ko mu uspe, sogovorniki opisujejo, kako so se soseske spremenile: več kriminala, propadajoče stavbe, manj varnosti za otroke. Eden od prebivalcev pove, da so migrante nastanili v luksuznih štirizvezdičnih hotelih ob vodi (npr. v Canary Wharf), jim zagotovili brezplačne obroke, denar (48 funtov na teden), mobilne telefone in NHS oskrbo. Posledica so bili protesti lokalnega prebivalstva in kasnejše uničenje stavb.
Yvonne in jaz sva šla v Canary Wharf, kjer so nastanili migrante v ogromnem luksuznem štirizvezdičnem hotelu z razgledom na vodo. “Ko prečkaš kanal s čolnom, te namestijo tukaj v štirizvezdičnem hotelu in ti dajo tri obroke na dan in dodatek. In to je hotel, kajne? Ja. Vidiš vhod? Ustvarili so zid. Ja. Torej ne moreš niti preskočiti zidu. Imajo tudi CCTV. Vse je ograjeno. Vse je zabito, tako da davkoplačevalci in turisti težko vedo, kaj se je res zgodilo tukaj,” je povedala oseba v dokumentarcu. O tem se ljudje v Velik Britaniji dejansko bojijo govoriti: “Anglija zdaj v stanju, ko se Britanci resnično bojijo, da bodo šli v zapor, če spregovorijo proti Keirju Starmerju. Velika Britanija je v enem letu aretirala več kot 12.000 ljudi zaradi objav na družbenih omrežjih,” je povedal Friedman.
Dokumentarec pokaže tudi politične premike: stranka Reform UK je na zadnjih volitvah dosegla pomemben uspeh in prevzela nadzor nad več sveti, medtem ko je levica (Labour) izgubila več kot 1100 svetnikov. Kljub temu Friedman opozarja, da se proces islamizacije nadaljuje prek spreobračanj (tudi med belimi Britanci), visoke rodnosti in vpliva muslimanskih voditeljev v lokalni politiki in šolah. Eden ključnih sogovornikov v mošeji odkrito razlaga strategijo: več muslimanskih poslancev v parlamentu, vpliv na vlado in postopna uvedba šeriatnih zakonov. Drugi pripoveduje, kako se mošeje širijo iz majhnih sob v velike objekte (nekdanje cerkve in pubi), financirane delno tudi z javnimi sredstvi.
“Ko sem prvič prišel v Birmingham, sem opazil nekaj čudnega na železniški postaji. Znak, ki kaže, kje je molitvena soba. Ampak ji pravijo večverska soba. Ko pa prideš v Birmingham, so veliko bolj iskreni in ji samo rečejo molitvena soba. To je bil moj pogled, ko sem sedel v halal trgovini s pečenim piščancem v Birminghamu, obkrožen z muslimani, in namesto večje stranišče ali več jedilnega prostora je tam molitvena soba,” je nadaljeval Friedman, ki je želel najti nekoga v sobi, da bi ga intervjuval. In ga je: “Pogovor, ki ga boste zdaj videli, vam bo pokazal, kaj prihaja, ne samo v Veliki Britaniji, ampak v Združenih državah in po vsem Zahodu. To bo šokantno,” je dejal Friedman.
Mladi musliman, rojen in odraščal v Birminghamu, opisuje hitro širjenje islama v mestu. Po njegovih besedah mošeje vznikajo povsod – nekdanje pivnice so spremenjene v molitvene prostore, obstoječe mošeje se širijo, ljudje pa darujejo velike zneske za njihovo razširitev. Muslimanska skupnost raste tako zaradi stalnega dotoka migrantov kot zaradi spreobračanj, vključno z belimi Britanci. Sam je v zgolj desetih mesecih opazil, kako so se trije njegovi sodelavci spreobrnili v islam, pogosto zaradi prijateljskih odnosov in osebnega vpliva.
Kot glavni razlog za rast navaja masovno imigracijo iz Pakistana, Indije in Bangladeša po obdobju kolonizacije. Muslimani potrebujejo mošeje in molitvene sobe, ker molijo petkrat na dan. Majhne sobe se hitro razvijejo v večje objekte, nekatere nekdanje cerkve pa so že povsem preurejene v madrase oziroma islamske šole.
Intervjuvanec pozdravlja vse večjo prisotnost islama v šolah. V srednjih šolah so po epidemiji covida začeli urejati molitvene prostore, ki so zdaj, zlasti ob petkih, polni, tudi med dekleti. Muslimanski voditelji v lokalni politiki po njegovem mnenju aktivno pritiskajo na šole, da zagotovijo te prostore.
Po njegovem prepričanju Velika Britanija islamu ne nudi dovolj podpore, mediji pa ga predstavljajo pretežno negativno. Verjame, da je mirno sobivanje mogoče in da gre pri spreobračanju vedno za svobodno izbiro. Na koncu krivi Američane za vojne na Bližnjem vzhodu, kar naj bi sprožilo migracije in pospešilo širjenje islama po Zahodu.
Friedmanu je ta pogovor pustil močan vtis in ga prepričal, da je podoben proces že na poti tudi v Združene države.
Friedmanov dokumentarec ni običajno poročilo – je surova in neposredna slika prihodnosti, ki čaka Zahod, če se ne bo odločno spremenila migracijska in integracijska politika. Birmingham in deli Londona niso več prepoznavni kot britanski mesti; postali so vzorci paralelnih družb, kjer pravila šeriata vse bolj izpodrivajo britanski zakon in kulturo. Vprašanje po njegovem mnenju ni več “ali se bo zgodilo”, temveč “kako hitro” in “ali bomo še lahko ustavili”.
A.H.