Ob obletnicah – 35. že presega Kristusova leta – je slovenski izobraženec praviloma napisal posvetilo, po možnosti v verzih. Ker sem za to brez najmanjšega talenta, niti ne poskušam. Lahko samo zapišem, da sem neskončno srečen in ponosen, da sem od prvega dne – nič herojskega ni bilo – aktivno sodeloval v vojni za Slovenijo. Zato imam pravico do kapljice pelina k rojstnodnevni torti.
Število glasov za slovensko samostojnost decembra 1990 me ni nikoli navdušilo. Bilo je nerealno, nezdravo, nedemokratično. Dišalo je po Miloševićevi politiki. Seveda te ni bilo. Bili pa so oni, ki jim samostojna, mednarodno priznana neodvisna slovenska država nikoli ni bila intimna opcija.
Zanjo so glasovali, ker druge možnosti, če so hoteli politično preživeti, niso imeli. Glede na dejstvo, da so za bližnji evropski konec komunizma vedeli že več kot desetletje (vest naj bi s sestanka bivših predsednikov vlad prinesel Mitja Ribičič) in so se nanj sistematično pripravljali, tajkunov iz udbovskih ter z njimi povezanih vrst država kot taka ni več motila. Bolj jih je motila demokracija, ki je ogrožala njihove skoraj polstoletne privilegije, ki jih je zagotavljala tajna politična policija. Komunisti so imeli zunanjo in notranjo materialno, ekonomsko oblast, katere pohlep je presegal možnosti države in njenega gospodarstva. Tudi zato je bilo gospodarstvo v vseh komunističnih državah trajno neuspešno in ga ni mogla rešiti nobena reforma. Iz krize v krizo – to je trajna zakonitost boljševistične ekonomije.
Imamo četrto Janševo in šesto demokratično vlado. Drnovšek je bil zavesten del prejšnjega političnega sistema. To so potrjevali njegovi najbližji sodelavci. Njegove napetosti s Kučanom so bile bolj posledica njegove absolutne oblastiželjnosti kot kaj resnega. Zato Kučan po njem ni nikoli več ponovil napake. Pahor mu je ušel z vajeti in to krvavo plačal. Ne samo on. Vsa Združena lista, ki je odtlej politična in oblastna karikatura same sebe. Kučan je bil na čelu divje privatizacije in vsega, kar je bilo s tem povezano. To je bil zanj »nacionalni interes«, s katerim je vrhunsko manipuliral. Kraj nekdanjega državnega premoženja ni nikoli obsojal. Janković in Pirc Musarjeva dokazujeta, da je še danes na čelu finančne oligarhije, vladavina katere je značilnost praktično vseh nekdanjih komunističnih držav.
Kljub neverjetni kraji nekdanje državne lastnine, njenemu sistematičnemu uničevanju in selitvi milijard dolarjev v davčne oaze je osamosvojitev Slovenije ekonomsko uspela. Ne gre za zgodbo o uspehu, ampak o preživetju. Na tem področju poti nazaj ni. Ubrati je treba drugo in boljšo pot, ki bo privabila odtujeno bogastvo v domače kraje.
Za prihodnost Slovenije ni ključna ekonomija. Njeno izpostavljanje je dediščina marksizma. Vodijo jo mednarodni dejavniki in se ji v posameznih državah bolj ali manj uspešno samo prilagajamo. Ključne so slovenske glave, odnos državljanov do lastne države. In ta je na psu. Zaradi zanemarjanja državljanske vzgoje, podcenjevanja pomena osnovnega in srednjega šolstva. Tu se vzgaja patriote. Kot so dokazali kolesarji Golobove vlade in on sam, so bili ti ljudje večinsko izobraženi že v času samostojne slovenske države. Sindikat je učiteljem zagotovil plače, kot jih niso imeli nikoli v slovenski zgodovini. Niso prevelike, kvečjemu obratno, toda zanje so učitelji lahko hvaležni samo Štruklju! Zato njemu in njegovim sledijo pri vzgoji.
Požvižgajo se na ministrstvo za šolstvo, ker ima to s samim seboj največji problem. Z mladimi oziroma z njihovo politično oblikovanostjo Slovenija stoji in pade. Problem je šola kot taka, poglavitni vir težav pa so domovinski predmeti. Ti zaradi učnih načrtov – ne učbenikov, ki jim morajo biti absolutno podrejeni – vzgajajo slovensko mladino v duhu trajanja že skoraj stoletne državljanske vojne in brezpogojnega čaščenja morilcev ter morišč. Nedavna grožnja »primorskih puntarjev«, naj se registrira udeležence spravne slovesnosti v Rogu, da bi nad njimi ponovili pokol, ni blebetanje bolnega duha. Je rezultat onih, ki se hodijo klanjat spomeniku Borisa Kidriča! In kje je ta osebek? Menda na ministrstvu za šolstvo!
Je lahko 4. Janševa vlada pot v novo slovensko prihodnost? Ukrepati je treba takoj! Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni!
Stane Granda