Aktualni problem na Ustavnem sodišču RS, na katerega je opozoril ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, odpira nekatere zanimive konceptualne vidike oziroma razmisleke glede pravne države in pravne kulture. Neodvisnost pravosodja se v mednarodnem pravu uvršča med t. i. “splošna pravna načela, ki jih pripoznavajo civilizirani narodi”, in s temi besedami je to zapisano v ustanovni listini Združenih narodov. Gre torej za eno od tistih načel, ki so vsajena v vse pravne civilizacije in jih seveda najdemo tudi v ustavnem redu Republike Slovenije. Mimo samih ustavnih in zakonskih določb se načelo neodvisnosti pravosodja, domačega in mednarodnega, nevidno pretaka v slovenski pravni red še po zaslugi 8. člena ustave, ki omogoča na ozemlju Slovenije poleg številnih ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb še veljavnost celotnega korpusa občih pravil običajnega mednarodnega prava (customary rules of general international law), pravnega telesa, ki je – razen visoko specializiranim poznavalcem klasičnega mednarodnega prava – nevidno in je treba njegova pravila identificirati z uporabo razlagalnih metod občega mednarodnega prava. Prav to veliko pravno telo je lahko močno argumentacijsko okostje tudi v primerih pred ustavnim sodiščem. Žal me dosedanja praksa in večinska sestava sodišča v tem pogledu pač ne navdajata z upanjem.
S problemom neodvisnosti mednarodnega pravosodja smo se v Sloveniji srečali v primeru prisluškovalne afere v mednarodnem arbitražnem postopku glede meje s sosednjo Hrvaško. Pričakovati bi bilo, da se poskus vpliva na neodvisnost arbitražnega tribunala ne obsodi zgolj kot skrajno neroden, nepreviden in preprosto neumen, temveč tudi kot z vidika prava skrajno zavržno dejanje, ki ne sodi v pravno državo in pravno kulturo in seveda v bistvenem odstopa od zgoraj omenjenih načel pravne civilizacije. No, namesto tega je razprava, kolikor se spominjam, v nekakšnem pokrivanju vsebinskih dosežkov in spodrsljajev slovenske diplomacije zavila v nekoliko manj temeljna vprašanja dopustnosti in odgovornosti glede samega prisluškovanja.
Neodvisnost pravosodja je tako pomembna za sleherni pravni red, da se še posebej v razvitih demokracijah vanjo pravzaprav ne dvomi. Sodniki niso samo ugledne osebe visokih moralnih kakovosti, temveč so osebe, ki so po definiciji nepristranske, vsak najmanjši sum pa odpira pri samem sodniku med drugim tudi odgovorno vprašanje osebne skrbi za svojo imunost pred političnimi in drugimi pritiski ter ustrezno zmanjševanje oziroma odpravljanje zaznanih odvisnosti.
Majhne razdalje med Gregorčičevo, Šubičevo in Beethovnovo ulico
Pravo in politika se v družbenem življenju prepletata. Gotovo je za pravnega strokovnjaka dobro, da pozna oziroma spremlja politiko, še posebej je to pomembno denimo na področjih ustavnega ali pa mednarodnega prava. Pravna in politična srenja sta v Sloveniji sorazmerno majhni, pogosto denimo profesor z ene od pravnih fakultet pristane na politični funkciji, recimo kot minister, kasneje v karieri pa na primer postane še ustavni sodnik. Nekoč mi je eden od kolegov na pol v šali razložil, da je načelo delitve oblasti v Sloveniji težko zagotoviti, če zjutraj pred službo igraš badminton z državnim sekretarjem, ki pripravlja zakon, na sprejemu opoldne klepetaš s poslancem, ki bo o njem odločal, in imaš denimo na katedri pravne fakultete še kolega, ki ga bo ustavno presojal. Tu so menda, tako v šali, še sorazmerno majhne razdalje med Gregorčičevo, Šubičevo in Beethovnovo ulico, vmes pa prijetne kavarne, polne prijateljev.
Res se zdi se, da so v tej srenji v glavnem vsi prijatelji oziroma da se v svoji karierni skrbi vsaj nihče pač ne želi nikomur zameriti in v tem pogledu me nekako skrbi tudi enoglasnost razmišljanja, od katere izstopa en sam sodnik. Ta je svojo strokovno pravno kariero oblikoval in gradil doslej drugje.
Ko vrhunski pravnik, šolan na univerzi z eno najvišjih stopenj pravne in demokratične kulture, občuti problem
Ob razumljivem pomenu izpostavljanja potrebnih strokovnih in moralnih kvalitet ustavnih sodnikov, se nekje v ozadju skriva pomen ustavnega sodišča kot dejavnika, ki pri nas pomembno vpliva na razmerje moči med vlado in parlamentom ter med vladajočo pozicijo in opozicijo. Z vidika zunanjih zadev se je takšna tehtnica doslej zaznavno nagnila v prid vladi v nekaterih primerih, povezanih z ratifikacijo za Slovenijo politično izjemno pomembnih mednarodnih pogodb, pri čemer so bili pravni temelji za to, vsaj kar zadeva mednarodno pravo, sorazmerno krhki.
Vprašanje, kdaj nekega pravnega strokovnjaka, še posebej pa takšnega z najvišjo stopnjo sodniške odgovornosti, politika neopazno očara ali pa nekako kontaminira do mere, ko se postavi pod vprašaj njegova nepristranskost, je seveda težko in terja navkljub številnih varovalom v zakonodaji še strokovno in osebno samoodgovornost ter v pravni srenji vseskozi pozornost in resno razpravo. Prav tako je vprašanje, ali je bolj primeren izraz t. i. “vladavina prava”, ki so ga polni vsi politični ekrani, ali pa gre raje za pravno državo. Ddr. Klemen Jaklič se je izobraževal na elitni univerzi države z eno od najvišjih stopenj demokratične in pravne kulture, zato verjetno ne more biti presenečenje, da je kot vrhunski pravnik občutil določen problem, vreden kakovostne razprave. Prav zanimivo bo videti, kam bo razprava zavila to pot.
Dr. Miha Pogačnik