“Slovenija z novimi obrazi izgublja čas, kar je posledica vedno novega privajanja na zadeve, pomanjkanja izkušenj in šibke leve politike (ki je posledica te kadrovske fluktuacije). V teh dveh letih se je v najhujših trenutkih pokazalo, da je mogoče z operativno politiko dosegati boljše ekonomske rezultate. V tej luči bi neka stabilizacija in izkušnje, predvsem pa dialog in sodelovanje v politiki prispevali k hitrejšemu gospodarskemu razvoju,” glede “novih obrazov” meni politični analitik Sebastjan Jeretič.
Za mnenje glede pojava t. i. “novih obrazov”, ki že leta krojijo slovensko politično stvarnost, zlasti z vidika (ekonomske, politične) cene, ki jo zaradi njih plačujemo, smo povprašali političnega analitika Sebastjana Jeretiča: “Dejansko se v delu političnega prostora še vedno dogaja stabilizacija od odhoda Janeza Drnovška iz operativne politike. Takrat se je neka strukturnost, stabilnost v tem delu politike porušila in od takrat naprej se ta del političnega prostora lovi.” Poglavitni problem predstavlja razdrobljenost na številne “egose” in to neprestano iskanje vedno novih obrazov.
Zagotovo bo tudi pri letošnjih volitvah ta učinek še vedno dokaj močan zlasti v levem političnem bazenu, ker je za tip volivcev strank SD, LMŠ in SAB iz anket mogoče videti, da iščejo “novi obraz”, in da niso zadovoljni s ponudbo opozicije Kul. “Tam je edina stabilna stranka Levica. In tam bo zadeva zagotovo imela nek učinek.” Slovenija pa izgublja čas, kar je posledica vedno novega privajanja na zadeve, pomanjkanja izkušenj in šibke leve politike (ki je posledica te kadrovske fluktuacije). Glede plačevanja ekonomske cene pa Jeretič meni: “V teh dveh letih se je v najhujših trenutkih pokazalo, da se da z operativno politiko dosegati boljše ekonomske rezultate.
V tej luči bi neka stabilizacija in izkušnje, predvsem pa dialog in sodelovanje v politiki prispevali k hitrejšemu gospodarskemu razvoju.” Glede vpliva na področje demokracije pa je odvrnil, da pri nas dejansko nismo iskreno sprejeli parlamentarne demokracije, zavračamo stabilne politične stranke, ki pa so tako rekoč osnovno orodje parlamentarne demokracije. Glede tega bo verjetno potrebnega še precej časa, da se naš politični sistem stabilizira, da se nanj navadimo in ga pričnemo pametno uporabljati. Na takšno stanje zagotovo vpliva več dejavnikov. Nedvomno je v interesu političnega ozadja levice, da je sama politika šibkejša, ker potem ima to ozadje večjo moč, na drugi strani pa se je skozi leta, v prvih vrstah levice, kadrovska ponudba osiromašila. V prihodnjih 20-tih letih bi situacija lahko malce dozorela.
Svoje mnenje nam je zaupal tudi dober poznavalec politične scene Tomaž Štih: “Novi obrazi so piarovska domislica in v vsebinskem smislu sploh ne obstajajo. Za vodenje države je potrebna obsežna in izkušena ekipa in v Sloveniji preprosto ni dovolj kadrov, da bi jo bilo mogoče sestaviti vsake volitve na novo. Še posebej, ker imajo sposobni ljudje, odkar smo v EU, na voljo toliko boljših izbir.” Zato se vsaka naslednja generacija novih obrazov namesto na politično vizijo in kadre, ki ju po navadi sploh nima, zanaša na javni sektor in na prišepetovalce vsake vlade. V smislu izvajanja obstoječih nalog ministrstva res ne potrebujejo ministrov in delujejo sama od sebe. Zato je minister lahko vsak. Dober minister pa žal ne. Cena, ki jo plačujemo za politično nezrelost, je precej visoka – ugrabljena država; politična nestabilnost; in odsotnost resnih političnih projektov.
“Če smo imeli ob padcu Berlinskega zidu pred vzhodnimi tekmicami pol stoletja prednosti, nam jo je danes ostalo vsega nekaj let. Državo vse manj usmerjajo ljudje, ki jih za to izvolimo, in vse bolj ljudje, ki obvladujejo javni sektor in medije.” Vzpostavila se je industrija in projekte novih obrazov dejansko pomagajo vzpostavljati in pred volitvami napihniti vedno isti ljudje. Ekipe novih obrazov pa so opravilno vsak mandat manj sposobne, saj gre večinoma za oportuniste, nagnetene okoli centralne osebe, po kateri stranka običajno dobi tudi ime. Instant stranke so enostavno postale način preskakovanja plačnih razredov v javnem sektorju, pridobivanja državnih poslov in zasedanja vodilnih mest v izmišljenih zavodih … Stranke brez vizij nenazadnje tudi niso pripravljene krvaveti za resne politične projekte. To je še za etablirane stranke zelo težko, kaj šele, če med poslance izvolimo ljudi, ki jim je to vrhunec kariere ali celo prva služba; sprejeti pa bi morali ukrepe, ki marsikomu ne bodo všeč.
To, da ena politika zniža davke in druga že vrešči, da jih bo še povišala, ni ugodno za gospodarstvo in ljudi
Medtem ko v zrelih demokracijah vlade preživijo dva ali tri mandate, je pri nas že peto vlado zapored povprečna dolžina mandata krajša od dveh let. To, da ena vlada zniža davke in druga že vrešči, da jih bo še povišala, nista tisto stabilno in predvidljivo okolje, ki ga gospodarstvo in ljudje potrebujejo. “Sem optimist in mislim, da ljudje to v 2022 končno razumejo in je urok novih obrazov popustil. Ne verjamem, da bi Slovenke in Slovenci izvolili človeka, ki politiko vidi kot maščevanje onim, ki mu niso podaljšali direktorskega mandata v državnem podjetju.” S takšno “nategni in pobegni” politiko smo se že opekli. Šoltes je ustanovil in (isti mesec!) zapustil lastno stranko v zameno za pozicijo v Evropskem parlamentu. Bratuškova pa je bila z mesta predsednice vlade pripravljena dezertirati na mesto Evropske komisarke. “Saj nismo nori, pa da spet volimo za predsednika vlade, ki v resnici želi biti le direktor GEN-I-ja.”
Domen Mezeg