Nedavno se je predsednik SDS Janez Janša odzval na očitke predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič o preprodajanju orožja. “Mi smo kupovali, menjavali in prodajali orožje zato, da smo lahko kupili novega in boljšega. In to zato, ker so nas razorožili na sam dan, ko je prisegala prva Demosova vlada. In to z veliko vlogo in pomočjo nekoga, ki vam še vedno postavlja nove obraze. Milana Kučana. Njega vprašajte, zakaj je bilo treba kupovati orožje.”
Janša je tako prst usmeril v zadnjega partijskega šefa Milana Kučana, ki kljub svojim častitljivim letom in upokojenskemu statusu še vedno z vso skrbnostjo izbira tako imenovane nove obraze. Ti prek državnih vzvodov skrbijo za privilegije samooklicane elite oziroma “avantgarde”. Milovan Đilas bi jo poimenoval “novi razred oziroma njen izvršni organ – partijska oligarhija –, ki se obnaša kot lastnik in to tudi dejansko je“. “Nobena niti najbolj reakcionarna in buržoazna parlamentarna vlada ne more niti sanjati o takem monopolu v gospodarstvu,” razkriva Đilas v svoji knjigi z naslovom Novi razred, ki je leta 1957 izšla v ZDA. Vemo, da je bil Đilas po komunistični revoluciji od leta 1945 in do obsodbe leta 1954 član vrha takratnega jugoslovanskega komunističnega režima. Transformacija sistema “novega razreda” v našo sedanjost potrjuje tudi naslednji citat iz knjige: “Tito je v nekem intervjuju leta 1956 priznal, da so v zahodnih gospodarstvih tudi ‘socialistične prvine’, vendar jih tam v gospodarstvo niso uvedli ‘zavestno’. To pove vse: prav zato, ker je ‘socializem’ v gospodarstvu vzpostavljen ‘zavestno’– z organizirano prisilo –, morajo komunisti ohranjati svoj despotski način upravljanja in svoj monopol nad lastništvom.“
Nesluteni privilegiji samooklicane elite
Da je bilo spočetje samooklicane elite oziroma “avantgarde” uvoženo iz Moskve, njeno rojstvo pa izjemno krvavo, je v analizi o slovenski družbeni in politični stvarnosti pred dobrimi petimi leti zapisal tudi prvak SDS Janez Janša, ki je poleg omenjene Đilasove knjige v branje priporočil tudi knjigo Kriminalni temelji TO SRS in Ljubljanske banke, Podjetniška analitika avtorjev Igorja Omerze in Rada Pezdirja – ta ponuja podrobnejši vpogled v slovenske razmere tako imenovanega novega razreda. Celovitejši vpogled o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v SRS, kot omenja Janša v svoji analizi, pa zagotovo nudi dokumentirana študija, ki jo je 2008 izdal Študijski center za narodno spravo. V političnem sistemu, ki je zapovedoval enakost (v revščini), so imeli zapovedovalci neslutene privilegije, nedosegljive v katerem koli kapitalističnem sistemu – počitniške kapacitete na Brionih in številnih drugih elitnih lokacijah po SFRJ, državna lovišča, vrhunsko zdravstveno oskrbo v bolnici Petra Držaja, svežo zelenjavo, meso, divjačino in vse ostalo za v lonec iz Oskrbnega centra Gotenica, kadrovska stanovanja in (kasneje podarjene) hiše v Murglah za smešno nizko najemnino, študij v tujini za potomce in imuniteto pred kazenskim pregonom tudi v primeru težkih terorističnih dejanj v tujini.
Samoizbrani eliti s krvavimi rokami se pridruži elita z bremenom izdaje slovenske osamosvojitve
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je socializem kot državni sistem na evropski celini moralno in gospodarsko sesedel in začeli so se demokratični procesi – tudi v Sloveniji. Demosu je uspelo izpeljati osamosvojitev in to kljub, milo rečeno, nagajanju preimenovanih komunistov. Deloma tudi zato, ker ključni ljudje komunistične elite niso niti za trenutek verjeli, da bo res uspela. Celo po dobljeni vojni in Brionski deklaraciji so še upali, da Zahod ne bo priznal samostojne Slovenije. Na stotine dokazov o sramotni izdaji samooklicane elite v času osamosvajanja lahko najdete v zbornikih dokumentov Bela knjiga slovenske osamosvojitve in Vojna za Slovenijo (Založba Nova Obzorja, 2013). “Dolg seznam oseb iz Bele knjige, ki so se posebej izpostavljale z nasprotovanjem slovenski osamosvojitvi, je hkrati dolg seznam ljudi, ki so aktivno nasprotovali samostojni slovenski državi, in doživeli nesluteno promocijo. Postali so predsedniki republike, državnega zbora, ministri (celo za obrambo), ambasadorji, rektorji, dekani, guvernerji Banke Slovenije, direktorji bank, inštitutov in državnih podjetij, predsedniki sodišč, tožilci, člani SAZU … in celo funkcionarji ZVVS in združenja Sever. Nekatere, ki so vmes umrli, so pokopali z vojaškimi častmi,” je v prej omenjeni analizi Prvorazredni – sistem za lažno elito zapisal Janša in dodal, da se je tako prvi generaciji samoizbrane elite s krvavimi rokami pridružila druga z bremenom izdaje zgodovinske odločitve slovenskega naroda. Skupaj so “začeli strastno izvajati pripravljen načrt ohranjanja oblasti ter privilegijev samooklicane elite v novih razmerah. Vse potrebno je bilo na voljo oziroma je še vedno pretežno v njihovih rokah: denar, mediji in represija. Le na novo vzpostavljeno Slovensko vojsko ni bilo tako enostavno preoblikovati nazaj v TO SRS.“
“Z vso silo so se osredotočili na razgradnjo vsega, kar je prinesla kratka Demosova izvršna oblast. Okrepili so monopole v šolstvu, sindikatih in t. i. nevladnih organizacijah. V nekaj letih je bilo ponovno vse na svojem mestu,” je zapisal Janša in dodal, da je to “stabilnost” najbolj nazorno ilustriral prav vrhovni ajatola prvorazrednih, ko je na vprašanje novinarja, kakšen je sedaj položaj delavskega razreda in kje so danes proletarci, na začetku stoletja mirno odgovoril: “Na svojih delovnih mestih, kjer so vedno bili.“
30. let afere Depala vas – začetku restavracije nekdanjega režima
Janez Janša je zadnjemu šefu komunistov še vedno velik trn v peti. Spomnimo, da ga je Janša kot obrambni minister julija 1993 razkrinkal kot glavnega trgovca z orožjem in izbruhnila je tako imenovana mariborska orožarska afera. Šlo je za orožje, ki so ga pripeljali iz Sudana, to pa naj bi bilo povezano z globalno militantno islamsko teroristično skupino Al Kaida. Da so se izognili mednarodnemu embargu, je prevoz na mariborsko letališče organizirala mednarodna humanitarna organizacija Third World Relief Agency (TWRA) s sedežem na Dunaju, pri čemer je deklarirala, da je v zabojnikih humanitarna pomoč. Prva pošiljka je prispela v Maribor 21. septembra 1992. Tehnično plat operacije je nadzoroval Dieter Hofmann, celotno organizacijo pa je vodil Hasan Čengić, pooblaščenec Alije Izetbegovića, ki je že 5. ali 6. januarja 1992 obiskal takratnega predsednika Milana Kučana. Janša je tako prvič resno dregnil v vzporedno ekonomijo oziroma vzporedni mehanizem globoke države, kar pa ni ostalo nekaznovano.
Za odstranitev (táko ali drugačno) Janeza Janše stare sile najamejo obveščevalca nekdanje JLA, akcijo pa poimenujejo Ščuka. In ko je Kučan leta 1994 pripravljal ta mini državni udar, ki ga danes poznamo kot afero Depala vas, je v Novi Gorici izjavil, da njegovi nasprotniki verjamejo, kako so za premagovanje notranjega sovražnika dovoljena vsa sredstva. Marca letos od afere Depala vas mineva že 30 let. Ta predstavlja ključen prelom v slovenski politiki, ki je vrnila oblast centrom moči bivšega režima. Po aferi se je namreč začela restavracija nekdanjega režima, kar se v zadnjih letih vidi tudi v poveličevanju komunističnih simbolov.
Policijsko sodni udar Patria
“Če bi Demos imel ustavno večino (kar bi se glede na voljo volivcev tudi zgodilo, če ne bi tretjina skupščine oziroma Zbor združenega dela komunisti vnaprej rezervirali pretežno zase), bi verjetno uspešno izpeljal tudi drugo ključno točko svojega programa. Tako pa je s težko muko in za las uspela osamosvojitev, medtem ko demokratizacija ostaja na pol poti.”
Tako je v omenjeni analizi še zapisal Janša, ki pa se ga je globoka država ponovno in z vso silo lotila leta 2008 – tokrat s pomočjo represivno sodnih organov. Da je “Janšo treba sf… ti,” je napovedal takratni šef sodnikov Branko Masleša, tega pa je dopolnil takratni predsednik republike Danilo Türk, ki je v intervjuju za Mladino prvorazrednim ukazal, da je treba enkrat za vselej opraviti z “osamosvojitveno navlako”. Lansirana je bila zloraba pravne države z nazivom Patria. Ob tem spomnimo, da Đilas pravni državi pod novim razredom ne prepisuje nikakršne možnosti. V državi novega razreda namreč “v praksi ni mogoče ločiti policijske oblasti od sodne. Tisti, ki aretirajo, v praksi tudi sodijo in izvajajo kazni. Krog je sklenjen: izvršilna in zakonodajna oblast je ena in ista, sodni in kazenski organi pa prav tako. Sodišča imajo nalogo dokazati to, kar oblast želi, da se dokaže oziroma da zagotovijo pravno kritje politični sodbi zaradi ‘sovražne dejavnosti’ obtoženega.”
A Đilas tudi napove: “Ko bo novi razred zapustil prizorišče zgodovine – in to se mora zgoditi – bodo za njim žalovali manj kot za katerim koli drugim razredom.” Do takrat pa bo zadnji partijski šef, ki kljub svojim častitljivim letom in upokojenskemu statusu še vedno z vso skrbnostjo izbira tako imenovane nove obraze – Alenko Bratušek, Mira Cerarja, Marjana Šarca, Roberta Goloba …
Petra Janša