“Ne grem stran, tudi če tukaj umrem,” je dvakrat ponovil Slavko Murk, ki že šesti dan gladovno stavka pred slovenskim veleposlaništvom v Zagrebu. Podobno je že večkrat storil v Sloveniji, največ pa je, kot pravi, zdržal deset dni. A tokrat, ji zagotavlja, je pripravljen pravico preganjati do konca.
Slavko Murk je gradbeni podjetnik iz Medžimurja, ki trdi, da mu Slovenija dolguje približno deset milijonov evrov. Svoje trditve podkrepi z debelimi mapami, v katerih je na stotine dokumentov, elektronskih sporočil in prepisov. Vse to skrbno dokumentira že leta, natančneje od leta 2002, ko se je začela njegova pravna bitka, v kateri je bil njegov primer na slovenskih sodiščih, pa tudi na Evropskem sodišču, pri tem pa je zamenjal številne odvetnike.
Njegovo podjetje so izbrisali
Murkovo podjetje je izvajalo gradbena dela za več slovenskih državnih podjetij, med drugim za SMELT, za katerega je delal na gradbišču v ruskem Tuapsu, enem največjih naftnih izvoznih pristanišč, kjer so gradili hotelski poslovni objekt. Nikoli pa mu SMELT ni plačal del, za katera so mu, kot pravi, izstavili račun.
Zaradi tega je njegovo do takrat uspešno podjetje postalo insolventno, slovenski organi pa so ga hitro izbrisali iz sodnega registra pravnih oseb brez likvidacijskega postopka, pravi. Ker ni mogel poravnati obveznosti do dobaviteljev in podizvajalcev, je bilo njegovo zasebno premoženje (nepremičnine, premičnine ipd.) prodano na dražbi, dodaja.
“Leta 1996 je Sklad RS za razvoj prevzel podjetje, ki mi je dolgovalo denar. Preoblikovalo se je v SRD – Slovensko razvojno družbo. Vodila ga je Republika Slovenija, nato pa so prevzeli vse dolgove prejšnjega podjetja, vključno z dolgom do mene. Ko sem pisal tistemu SDR, da mi plača, ker sem v časopisu prebral, da gre v likvidacijo, in naj vsi, ki imamo do njih terjatve, prijavimo likvidacijski postopek, so mi odgovorili, da moje terjatve ni v poslovnih knjigah,” pove Murk.
Med kupom papirjev pokaže elektronska sporočila in pisma, ki jih je pošiljal vsem slovenskim predsednikom vlad od leta 2003 do danes. V preteklih letih je neštetokrat klical v kabinete predsednika vlade, ministrstva in različne vladne službe, jim pošiljal različna pisma in od njih večkrat prejel odgovore.
“Lagali so mi, da me ni v poslovnih knjigah”
Kaže nam, da sta tako SRT kot slovensko ministrstvo v odgovorih na začetku njegove bitke trdila, da njegovega podjetja v njihovih poslovnih knjigah ni in da njegove terjatve nimajo evidentirane.
Šele nekaj let kasneje je, kot pravi, dobil revizijsko poročilo iz leta 2005, v katerem je navedeno njegovo ime in terjatev v višini 397.294.275 tolarjev, zdaj 1.256.847 evrov. “Očitno so lagali tako SRT kot ministrstvo. Večkrat so lagali meni. In predsednik vlade je za to vedel, saj so mu odgovorili, da so mu vse posredovali. To je bila strašna laž. In ta znesek je danes narasel z obrestmi,” je bil ogorčen Murk.
Primer je v Sloveniji dobro znan
Vmes se je pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice, a v času spora ni vedel, da njegovo ime in podjetje še obstajata v poslovnih knjigah. “Takrat smo se pravdali v vlogi izbrisanih podjetij, moja družba ni bila edina. Ničesar pa nam ni uspelo dokazati, in ko sem izvedel za ugotovitve revizije, je bilo že prepozno,” pove.
O njegovem primeru so poročali naši mediji, poleg tega pa je bil, kot pravi, večkrat na dnevnem redu slovenskih institucij. Tako sta mu ministrstvo za pravosodje in finance obljubila, da bosta oblikovali delovno skupino, ki naj bi se z njim usedla in sprejela sklep o njegovem primeru. O njegovem problemu so razpravljali v DZ, nekateri poslanci pa so zadevo dali na parlamentarni odbor za finance.
Dobil arbitražo
Leta 2013 je Murkova odvetnica na kabinet slovenske vlade poslala poročilo, v katerem je priložila več dokazov. “Ena izmed njih je bila arbitražna odločba iz leta 2002, v kateri je bilo razsojeno, da obstaja dolg družbe Smelt International d.d. ki ga je treba poravnati. Drugi je notarski zapis, ki vsebuje Pogodbo o predaji stvarnega vloga in prevzemu dolgov, skupaj s Poročilom o stvarnem vložku SRD d.d. kjer je “jasno razvidna odločenost D.S.U., da prevzame sporne obveznosti, ki v postopku likvidacije SRD d.d. ne bi bile poplačane. Med temi splošno opredeljenimi obveznostmi je na strani 16 tudi zahtevek moje stranke,” piše odvetnica v dokaznem gradivu, ki ga je poslala vladi.
“Uničili so mi družino”
Dokumentacijo, ki dokazuje, da obstaja dolg Slovenije do njegovega nekdanjega podjetja, torej njega samega, in da so mu različni slovenski uradniki večkrat lagali, Murk hrani v štirih debelih fasciklih na več sto straneh. Vendar mu do danes ni uspelo zbrati niti centa. Pravi, da je približno 1.200.000 evrov dolga, za katerega pravi, da je danes narasel na 10 milijonov, le ena od terjatev, a tudi tista, zaradi katere se je najbolj prepiral.
“Odpustil bi jim, če bi mi le plačali. To traja predolgo in tokrat ne bom odnehal. Uničili so mi družino. Odgovoren sem za vse dolgove. Bil sem odgovoren. Dolgo sem se boril s tem. Od takrat nekaj delam honorarno, zdaj me preživljajo predvsem otroci,” pravi.
Že šesti dan protestira pred slovenskim veleposlaništvom in zatrjuje, da ne bo odnehal, dokler pravici ne bo zadoščeno do konca. Ves dan sedi na stolu, ki ga je prinesel od doma, ponoči pa spi v avtu, parkiranem čez cesto. Pokazal nam je tudi, kako je pospravil posteljo, v prtljažniku pa hrani steklenice vode, čaja in zdravil ter dokumentacijo.
Dodaja, da je veleposlaništvo o njegovi gladovni stavki obvestilo slovenske oblasti in zdaj čaka, da se oglasijo. “Spraševali so me, zakaj moram to početi ravno tukaj, rekli so celo, da je nesramno. A ni važno, boril se bom, tudi če tukaj umrem,” pravi podjetnik.
Nastanki gospodarske družbe Smelt so izjemno zanimivo. Smelt je bil v času pred osamosvojitvijo republiški center obveščevalno-varnostne službe. Ustanovili so ga slovenski udbovci iz GIO (Gradbeni Inženiring Operavita), ki je opravljal številne vohunske posle tako v Jugoslaviji, kot tudi v tujini, saj so zaposleni kot “gradbinci” seveda imeli dostop do številnih uporabnih podatkov in oseb. Več kot 20 let je Smelt vodil Jože Žagar, tesen prijatelj Milana Kučana in njegove soproge Štefke, ki je po osamosvojitvi med letoma 1991 in 1999 vodil tudi podjetje Smelt Intag v Zürichu, kjer je eno od ključnih vlog igral tudi nekdanji minister za zdravje, Borut Miklavčič, v navezi z albanskim paraposlovnežom Hajdinom Sejdo (Ilirija Holding s.a.)
Žagarju so v navezi s Stanetom Dolancem in posredno tudi Kučanom očitali partijsko načrtovani propad Smelta, ki so ga povsem oplenili, da je več let pozneje končal v stečaju. Premoženje je bilo preneseno v Zürich v času Žagarjevega vodenja podjetja Smelt Intag, v sklad Ivana Mačka, v kantonu Aarau, del denarja pa je romal tudi v Ženevo. Del te organizirane in na videz humane hobotnice pa so bili tudi partizansko-partijski krogi Janeza Stanovnika, povezani z diplomacijo OZN. Žagarjevi najožji sodelavci so sodelovali tudi v orožarskih poslih v Libiji in Rusiji, smo izvedeli iz zaupnih virov.
Ko je bil Jože Žagar direktor družbe Smelt Intag v Zürichu, ustanovila ga je družba Smelt International (Žagar je bil predsednik nadzornega sveta), se je na veliko plenilo družbeno lastnino, kar je razvidno že iz poročila preiskovalne komisije iz leta 2000. Ugotovljeno je bilo, da je bil Smelt International, d. o . o., tipično obvodno podjetje (by pass), ustanovljeno za finančno izčrpavanje matičnega podjetja, Smelta, p. o. Z njim je bil vzpostavljen primer nelojalne konkurence in nespoštovanje načela konkurenčnosti. Žagar se je celo znašel pred švicarskim sodiščem zaradi odliva 10 milijonov švicarskih frankov neznano kam, toda razpleta nikoli ni bilo. Delni odgovor, kam vse se je stekal denar, se razkriva tudi s tri milijone evrov vredno ugledno vilo v Torovem pri Vodicah. Žagar je sicer danes resda že pokojni, njegovi dediči pa že več let vilo neuspešno prodajajo in oddajajo v najem.”
I. K.