Nekaj dni pred volitvami v Kataloniji je na ljubljanskem magistratu potekala okrogla miza Foruma 21 o položaju Katalonije in njene težnje po odcepitvi od Španije. Na njej so razpravljali (oz. modrovali) tisti, ki še danes častijo simbole politično in gospodarsko propadle totalitarne nekdanje skupne države Jugoslavije. Ob vprašanjih naše novinarske ekipe je bilo veliko slabe volje, “poigravanja z besedami” in na koncu posploševanja in razvrednotenja nekdaj že izrečenega. Hm … Saj tega smo iz slovenskih režimskih medijev že leta in leta navajeni …
Začnimo z besedami človeka, ki je ob vprašanju slovenske samostojnosti dejal, da vodi taka osamosvojitev daleč od civilizacije in kulture razvite in združujoče se Evrope. “Mislim, da se morata in Slovenija in Evropa jasno opredeliti do teh dilem. Ali je res nekaj, kar je izrazito politično, tudi vprašanje neodvisnosti neke dežele, lahko obravnavano kot kriminalno dejanje ali je to politično vprašanje, s katerim se je treba poprijeti na političen način, podobno kot so to uredili na Škotskem, v Kanadi … Skratka na demokratičen način,” je povedal prvi veleposlanik Slovenije v Madridu Franco Juri in nadaljeval: “Če pa refraziram Pabla Iglesiasa – tisti, ki ne zagovarjajo neodvisnosti, morajo zmagati demokratično, na volitvah”. Zanimivo, kajne? Očitno so predstavniki Foruma 21 res izbrali pravo osebo za vodenje njihove okrogle mize …
Besede in dejanja iz preteklosti znajo res boleti …
“Jaz te skepse do vseh osamosvojitvenih vprašanj nisem nikoli skrival. Jaz ne jemljem legitimnosti tistim, ki razmišljajo drugače od mene, ampak pričakujem, da bodo spoštovali moje stališče. In takrat moja neudeležba, ki jo še danes očitajo, na razglasitvi neodvisnosti je bila predvsem izraz nezadovoljstva zaradi načina, kako smo razmejili regijo, kjer živimo in kjer jo čutim. To je Istra,” je svoj poniževalni odnos do domovine Slovenije ob njenem nastajanju opravičeval Franco Juri. Ali ni bolje priznati napake in zaživeti drugače, kot pa v celofan in diplomatske besede zaviti svoje početje, ki bi se ga sramoval vsak, ki mu je vsaj malo mar za lastno državo in lastni narod.
Ali je Katalonija tudi evropski in slovenski problem, so se spraševali tovariši Foruma 21
Zelo zanimivo je bilo videti govorce, ki so v preteklosti večkrat na glas nasprotovali slovenski osamosvojiti, zdaj pa so vneto zagovarjali samostojnost Katalonije. “To vprašanje Katalonije in razpleta krize, ki je tam nastala, je pomembno tudi za Slovenijo. Ne samo zaradi tega, ker so Katalonci bili takrat eni od redkih narodov, ali, če hočete, regij, ki je podprla slovenska prizadevanja po samostojnosti, ampak zato, ker smo del Evropske unije, v kateri mislimo pač, da je treba braniti vrednote demokracije in da so te vrednote s tem, kar se je dogajalo 1. oktobra ob referendumu in kasneje vse do današnjega dne, ko je pravzaprav legalno izvoljena vlada ali v priporu ali v begunstvu, zato ker je izpeljala program, s katerim je zmagala na volitvah pred tremi leti,” je povedal nekdanji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan in zaključil: “In mislim, da je prav, da se v imenu demokracije in obrambe teh vrednot oglasi tudi Slovenija.”
Kučanove puhlice in protislovja
Ob soočenju s citirano izjavo iz preteklosti se je Milana Kučana odzval: “No, takšne moje izjave, kot jo citirate, ni bilo, ne. Je bila povedana pač v nekem kontekstu, v nekih razmerah …” Kot lahko ilustrativno vidimo, gre za komentar, v katerem je zadnji predsednik Komunistične partije Slovenije zanikal samega sebe. Torej, še enkrat, kako lahko nekaj “ne obstaja” in naj bi hkrati bilo vzeto “iz konteksta”?
“Potrebno je bilo upoštevati to, kar se je v Jugoslaviji dogajalo in kakšne nevarnosti so grozile, da bi bila ta naša samoodločba oz. pravica do samoodločbe ogrožena in prepovedana. Danes se pozablja, v kakšnih okoliščinah se je to dogajalo,” je, presenečen nad vprašanjem, še povedal Kučan. Seveda je bilo nevarno in to zelo. Slovenski osamosvojitelji – vsi, ki so se borili – so za svojo državo, svojo domovino tvegali življenje, nekateri izmed njih so ga tudi izgubili oz. ne izgubili, temveč poklonili domovini.
Ko ne gre drugače, posplošimo in razvrednotimo …
“Seveda moja intimna opredelitev je, da se vsakemu narodu omogoči, da sam odloča o svoji usodi. In če smo to zahtevali od sebe, to tudi uveljavili … Ni nobenega razloga ali, bi rekel, je celo moralna obveza, da to priznavamo in to pravico zahtevamo tudi od drugih narodov, ki si to pravico želijo uresničiti.” Pravijo, da je po toči zvoniti prepozno. Pravijo tudi, da je po bitki lahko biti general. Ja, o intimni opciji Kučana kratko in jedrnato povedo besede iz januarja 1990. Sprenevedanje je desetletja po tem nepotrebno in povsem odveč.
- ”Samostojna Slovenija bi bila najbolj črnogleda varianta … Vendar moramo narediti vse, da Jugoslavija bo.”
Milan Kučan, 26. 10. 1988
- ”Slovenske identitete, naj si še tako domišljamo, da je, v Evropi in svetu ni, vsaj ne kot del nečesa avtonomnega in do kraja razpoznavnega. Je predvsem identiteta Jugoslavije ali celo Balkana.”
Milan Kučan v Ljubljani, 8. 2. 1989
- ”Jasno je, da mi iz Jugoslavije nočemo in ne želimo in da nas kljub takim amandmajem iz nje nihče nima pravice poditi.”
Milan Kučan v Beogradu, 28. 9. 1989
- ”Za nikakršen odhod in odcepitev iz Jugoslavije ne gre. Z dopolnili smo ustvarili pomembne pogoje za prihodnost, za socializem po meri ljudi.”
Milan Kučan, 2. 10. 1989
- ”Naša opredelitev je nedvomno Jugoslavija. Mi razumemo in sprejemamo Jugoslavijo za svojo državo in si je ne pustimo vzeti.”
Milan Kučan v Beogradu, december 1989
- ”O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.”
Milan Kučan, 31. 1. 1990
- ”Zame je merodajno predvsem vprašanje, ali Slovencem res ni mogoče živeti v Jugoslaviji.”
Milan Kučan, februar 1990
- ”O odcepitveni poti nisem nikoli govoril, o njej pa so govorili mnogi politični ljudje v Sloveniji.”
Milan Kučan, 20. 4. 1990
- ”Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem.”
Milan Kučan, 23. 12. 2015
Primerjava med slovensko osamosvojitvijo in katalonsko “osamosvojitvijo”
Prepričan sem, da ste v zadnjih mesecih (predvsem od izbruha nasilja v Kataloniji 1. oktobra ob referendumu o neodvisnosti) marsikdaj slišali, kako v slovenskem družbenopolitičnem prostoru govorijo o vzporednicah s slovenskim plebiscitom in našo potjo osamosvajanja, ki pa je bistveno drugačna – ključno v točki, da so bili slovenski osamosvojitelji za svojo domovino pripravljeni tvegati svoje življenje in so tudi ga. Niso zbežali v Avstrijo, kot so voditelji regionalne katalonske vlade v Bruselj, temveč so s pogumnimi Slovenkami in Slovenci – domoljubi – zavzeli meje lastne države, jih ubranili ter se politično in ekonomsko osamosvojili.
Če bi se Slovenija osamosvajanja lotila na “katalonski način”, se (nikoli) ne bi osamosvojili. In potem tudi ne bi bilo (danes) slabe volje, sprenevedanja in modrovanja ob citiranju njihovih besed izpred prelomnega desetletja tistih, ki si še danes želijo živeti v Jugoslaviji, ki častijo agresorsko krvavo rdečo zvezdo in hkrati črpajo “prvorazredne” koristi države, za katero se nikoli niso borili, ki si je nikoli niti želeli niso, še danes ne.
Volitve so praznik demokracije, so pravica in so dolžnost
Na plebiscitu o samostojnosti Slovenije, morda danes že daljnega 23. decembra 1990, si je slovenski narod prvič v svoji dolgi zgodovini “sodbo pisal sam”. Prav danes, 17. decembra, mineva 27 let od postroja v Kočevski Reki, ko je prvič zadišalo po Slovenski vojski. Vojski, ki je prinesla oz. ubranila našo samostojnost in neodvisnost. In čas je, da ta narod – tiha večina, ki zaradi obupa, zaradi obstoječe politike in nenehnega razočaranja nad “novimi obrazi” na volitve ne hodi več – spremeni ustaljeno prakso in izrazi svoje mnenje, ki bo dejansko štelo. Šteje pa samo in izključno na volitvah, kjer ni “prvorazrednih” in “drugorazrednih”, so samo tisti, ki volijo, in tisti, ki ne volijo, oz. so tisti, ki odločajo, in tisti, ki odločitev prepustijo drugim.
Tako kot so bile na začetku devetdesetih let oči sveta in Evrope zazrte v Balkan, tako bodo 21. decembra v Španijo, v Katalonijo. Volivke in volivci bodo imeli besedo. Upajmo, da jo bodo izkoristili, predvsem pa upajmo, da jo bomo Slovenke in Slovenci v letu 2018, ki bo za Slovenijo prelomno.
Jure Ferjan