“Ko imaš pred seboj homoseksualca, ki ga že od otroštva naprej (ker ima neke ženske gibe itd.) zasramujejo in se iz njega norčujejo, boš ti nekako na njegovi strani, ker ga moraš tudi zaščititi. To pa še ne pomeni, da zaščitiš homoseksualnost,” odnos pokojnega papeža Frančiška do homoseksualcev in homoseksualnosti pojasnjuje duhovnik Branko Cestnik.
Marsikdo bi pokojnemu papežu Frančišku (rojstno ime je Jorge Mario Bergoglio) rad pripisal levičarske poglede na politiko in družbo. Vendar pa pozablja, da je prav pokojni papež v preteklosti izrazil zelo ostra stališča glede splava (abortusa) in homoseksualnosti, kar bi težko pripisali pripadniku (“prebujene”) levice. Kako veliko navdušenje je vzbujal na levem političnem polu, daje slutiti tudi napoved predsednika vlade Roberta Goloba o treh dneh žalovanja (naknadno si je premislil).
Po novem bo dan žalovanja le sobota. Tako Golob kot predsednica republike Nataša Pirc Musar sta sicer napovedala udeležbo na papeževem pogrebu. Presenetljivo se je oglasila tudi zunanja ministrica Tanja Fajon, ki je v preteklosti kazala precejšnjo zadržanost do dajanja izjav v povezavi z verskimi zadevami. O tem, zakaj je pokojni Frančišek ljubljenec (tranzicijske) levice in o njegovih etičnih/moralnih/verskih nazorih ter še čem, smo spregovorili s teologom Brankom Cestnikom.
Zakaj je bil papež Frančišek priljubljen pri politični levici?
Tukaj najdemo vzporednice z Janezom Pavlom II., ki je preživel diktaturo komunizma in je potem tudi Cerkev tako vodil, da bi se izogibala komunizma oziroma levičarskih ideologij. Frančišek pa je kot južnoameriški duhovnik izkusil vojaške desničarske hunte, ki so tudi v imenu antikomunizma delale zločine. Posledično je imel drugačno izkušnjo z levičarji. Tudi iz njegovega življenjepisa vemo, da je včasih imel sočutje … In dejstvo je, da moraš do preganjanega človeka čutiti sočutje. Obstajajo tudi določene čustvene povezave med njim in južnoameriškimi levičarji. V Rim je zagotovo prišel z manj predsodkov do levice. Obenem lahko tudi sam rečem (ker sem precej časa živel v Španiji), da ta del sveta, ki ni preživel komunizma, potem podcenjuje vzhodnoevropski komunizem in si niti ne predstavlja, kako grozna diktatura je to bila in koliko zločinov je v vsaki posamični deželi komunizem povzročil.
Kardinal Hong Konga Joseph Zen je papežu Frančišku nekoč očital, da ne razume komunistov …
To bi lahko očitali marsikateremu južnoameriškemu ali pa španskemu duhovniku. Tudi sam sem bil v takšni situaciji, da sem svojim sobratom iz svojega reda (ki so bili malce bolj usmerjeni v teologijo osvoboditve) težko dopovedal, da je rdeča zvezda zločinski simbol. In da simbol “srp in kladivo” ni tako nevtralen, kot so si ga oni morda v neki romantiki delavstva in kmetstva, ki ga je treba zbuditi, dvigniti in osvoboditi, predstavljali. To so te zgodovinske okoliščine, ki človeka oblikujejo. Da pa je bil papež čisto ideološki levičar, pa ne drži!
Pa je teologija osvoboditve vplivala tudi na njega?
Jaz bi rekel, da je on celo poskušal zamejiti teologijo osvoboditve, in sicer ko je poudarjal to drugo teologijo – teologijo ljudstva, ki je malce podobna teologiji osvoboditve, ampak ne uporablja marksistične analize stanja. Marksizem ostro deli na višji in nižji sloj, na izkoriščevalce in izkoriščane, razseka družbo na družbene razrede in vnese konflikt med te razrede. Teologija ljudstva, ki jo je papež Frančišek zagovarjal, pa ne gre v to smer. Na prvi pogled morda deluje levičarsko, ker govori o ljudstvu … Ampak on se je dejansko malce ogradil od teologije osvoboditve, ki pa je bila bolj marksistična …
Kaj pa njegov pogled na homoseksualnost in na splav? Govorilo se je o nekih blagoslovih …
Papež Frančišek moralnega in dogmatičnega nauka ni nikjer spreminjal. On je samo na eni točki malo spremenil moralko in dogmatiko – ko je dal, in to celo v Amoris Laetitia v okrožnici (v opombah), možnost, da bi se lahko ločeni ali zgolj civilno poročeni po neki poti približali k svetemu obhajilu. Obstaja edina točka, kjer je šel papež Frančišek malenkost izven okvirjev klasične dogmatike moralke. Dejansko pa je on ves čas ostajal v teh okvirjih. Je pa poudarjal usmiljenje. Ko imaš pred seboj homoseksualca, ki ga že od otroštva naprej (ker ima neke ženske gibe itd.) zasramujejo in se iz njega norčujejo, boš ti nekako na njegovi strani, ker ga moraš tudi zaščititi. To pa še ne pomeni, da zaščitiš homoseksualnost. Podobno je tudi pri splavu. Ženske, ki storijo splav, potrebujejo sočutje, potrebujejo sprejemanje. Obenem pa mi splav obsojamo. Papež Frančišek je splav označil za umor. Enkrat je celo dejal, da je to “naklepni umor”, kar je še hujše. On je za splav uporabil zelo ostre besede. A hkrati je Cerkev tudi pozival, da sprejema vse … Znan je njegov poziv, da “morajo vsi priti v Cerkev, da bodimo odprti za vse” …
Spomnimo še na kontroverznost okoli Pachamame, okoli organizacije poganskega kulta boginje plodnosti v Vatikanu …
Tudi tu sem lahko papežev zagovornik, zato ker sem ta kip Pachamame videl v naših samostanih v Španiji, ker so bili ti samostani zelo povezani z Južno Ameriko in teologijo osvoboditve. Teologija osvoboditve tako ali tako usiha in dejansko nima več moči. Ampak ena od stvari, ki jih je tedaj poudarjala teologija osvoboditve, je bil stik s starimi ljudstvi in njihovo kulturo ter zaščita starih ljudstev. In ta Pachamama se jim je zdela kot simbol plodnosti in ženskosti … Kot nekaj, kar sicer izvira iz poganskega sveta, zelo pa spominja na mater Marijo, na žensko, ki bo rodila in ki jo moramo zaščititi in ki je simbol novega sveta, ki nastaja (in hkrati simbol krhkega in močnega življenja). Spomnim se, da smo kipce ali slike Pachamame imeli v kakšnih kotih, ampak ne za to, da bi jih častili. Če bi jih častili, bi bili pogani. To je samo pomenilo, da čutimo s temi ljudstvi. Je pa res, da je tedaj prišlo do malce nerodne situacije, ker so se tistemu kipu priklanjali, hoteli so uprizoriti nek obred (izgledalo je, kot da se klanjajo Pachamami). To pa so nekateri interpretirali kot poganstvo. Sicer pa je tudi v marsikaterem župnišču v vzhodni Sloveniji kurent na kakšni okrasni polici, pa je tudi kurent nek poganski lik. Ampak mi ga gledamo v okviru simbolike prinašalca pomladi in ga kot takšnega spoštujemo. To pa še ne pomeni, da smo pogani.
Bi še kaj dodali o papežu Frančišku?
Morda o tem, kako danes dojemajo Cerkev. Tudi svetovni mediji, vidimo, da obravnavajo Cerkev s političnega in ideološkega, socialno-družbenega vidika. Nek ameriški avtor je analiziral medije in rekel, da je medijska podoba Cerkve 20-odstotna podoba Cerkve. Cerkev ima tudi neko svojo pozicijo znotraj modernih ideologij, se bojuje, sooča … Je v dialogu … Cerkev ima pozicijo med levim in desnim, med napredno in konservativno strujo … Ampak to je 20 odstotkov … Potem pa je še 80 odstotkov, to pa je bogoslužje, mistika, molitvena kultura, pogled “onstran” (eshatologija) itd. In ko bodo konklave, bo tam 100-odstotna Cerkev, ne samo ta družbeni vidik, ki ga sedaj mediji obravnavajo.
Na konklavah je ena od stvari, ki bo imela veliko težo, bogoslužje oziroma liturgija. Kardinali se bodo okoli liturgije precej spraševali in verjetno bo med njimi veliko polemik. Bolj kot si predstavljamo … Tako, da bo na koncu tudi liturgija vplivala na izvolitev papeža, in to bolj kot si lahko mislimo … Medijski svet pa dandanes Cerkev doživlja samo iz tega zunanjega, družbenega vidika, medtem ko ga njena notranjost (dogmatika, moralka, liturgija itd.) ne zanimajo … Ampak jedro Cerkve je drugje!
Domen Mezeg