Ja, četudi obhajajmo 33 let slovenske države, leta Kristusove starosti, pa v deželi tej še ni dovolj modrosti. Morali jo bomo počakati in dočakali, takrat ko bodo generacije, ki so se borile v nekem drugem obdobju, končno izhajale iz slovenske dnevne politike in prepustile kreacijo sodobnega vsakdana generacijam, ki niso imele stika z nekdanjostjo, ki ne sme biti sestavni del sedanjosti. Ja, takrat bodo pogoji za srčno Slovenijo brez kakršnegakoli predznaka. Sedanje “boksanje” na politični sceni, z rokavicami ali brez, je plitvo, bedno in – da ne rečem – celo nedoraslo.
Za to niso odveč besede nadškofa Alojzija Cvikla, ko pravi, da je imeti lastno državo božji dar – dar, ki se mu moramo posvečati vsak dan, ga negovati, vzdrževati in verjeti vanj. Tudi vsak izmed nas mora delati in verjeti v resnico. Resnica je samo ena in ni marketinški izdelek, ko ga po potrebi “redizajniraš”. Vsakoletno praznovanje nas poveže oziroma bi nas moglo še bolj povezati v ljubezni do domovine in negovanja le-te.
Ali je temu tako?
Kakorkoli obrneš, se ne moreš ogniti občutka, kot da imamo dve paralelni Sloveniji. Ena, ki je v srcih, glavi in mislih vseh nas, domoljubnih srčnih, predanih domovini – in na drugi strani, “svobodnih”, osvobojenih in utrganih od vseh spon, zavez, svobodnih brez odgovornosti, kar je samo drugo ime za anarhijo. Če dodamo še narcisoidnega in samooklicanega, energetskega in v vlogi predsednika vlade, odtujenega “Napoleona”, potem je “merica” norosti zvrhano polna. Ko obišče polovico zemeljske oble in uresničuje svoje otroške neizsanjane sanje, pride v Slovenijo, organizira proslavo države, “nad katero je”, se pa zavaruje od njenih državljanov tako, da poleg vstopnih “golden gate” (zlatih vrat v raj) instalira kovinski detektor za vsak primer, da ugotovi, ali zaupanje teh 400 tisoč naplahtanih drži ali je kako drugače. Kot kaže, je prav ob tej proslavi na pol praznem prizorišču bilo veliko truda po nepotrebnem in ni kazalo nekega interesa za preverjanje pri kovinskem detektorju. Morda tudi zato, da ne bi slučajno zaznali kakšnega “vibratorja” pri kakšni iz “svobode”. Le še enkrat več se vidi, kot da so ostali in obstali v času enopartijskih proslav. Publika, primerna temu – visoko inavguriranih, “zapohanih” in brezdelnih otrok nekdanjih partijskih funkcionarjev ali eminenc ter posamezni “arheološki” eksponati, podprti s pripomočki sodobne medicine ter globoko zarezanimi obraznimi gubami in motnimi ali odsotnimi pogledi. To je slaba slika in še slabše ogledalo kljub vsej pretirani prireditveni kozmetiki, s katero se trudijo dokazati napredek, svobodo in še kaj, kar je zaznano in videno samo skozi njihova “rožnata” očala.
Kako naprej?
Življenje po tridesetih se imenuje zrelost. Po 33. letu, ko obhajamo toliko let naše samostojne in neodvisne Slovenije, prav tako. Mnogi upravičeno menijo, da je ta čas najboljši, da se lahko izognemo napakam mladih ali pa mladosti, v našem primeru države Slovenije, hkrati pa ohranjamo dobro mentalno zdravje in vero ter imamo priložnost, da uživamo v akumuliranih življenjskih izkušnjah, občasno tudi grenkih. Zato je prav, da vztrajamo, da našo lepo Slovenijo in njene lepote, gore, reke in njene ljudi ljubimo in negujemo v naših srcih in v vsakdanjem življenju.
Veselimo se lastne domovine, veselimo se življenja. Bog vas blagoslovi!
Vančo K. Tegov