Ob enajsti uri na enajsti dan enajstega meseca pred 100 leti se je končala 1. svetovna vojna

Povod za vojno se je zgodil 28. junija 1914 na Balkanu, natančneje v Sarajevu, ko sta pod streli pištole FN model 1910 padla prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova žena Sofija. Glavno nalogo je opravil 19-letni revolucionar Gavrilo Princip, član gibanja Mlada Bosna, s katerim so manipulirali ideologi Velike Srbije. V veliko podporo, tako finančno kakor tudi moralno, jim je bila srbska nacionalistična organizacija Črna Roka (Ujedinjenje ili smrt), katere voditelj je bil srbski general Dragutin Dimitrijević-Apis. Človek, ki je bil leta 1903 glavni organizator ˝majskega prevrata˝, v katerem je bil ubit takratni srbski kralj Aleksander Obrenović. Težnje omenjenih organizacij so bile: razpad avstro-ogrske monarhije in združitev južnih Slovanov v državno tvorbo. Streli iz Sarajeva so spremenili tok zgodovine.

V očeh človeštva se vsaka vojna zdi nesmiselna, še posebej pa prva svetovna vojna. Lokalni konflikt je sprožil izbruh potlačenih nasprotovanj in se sprevrgel v prvo vojno svetovnih razsežnostih. Vzvodi diplomacije so v vročih poletnih dneh leta 1914 popolnoma popustili. Napačne politične odločitve, pogojene z nacionalizmom, imperializmom in željo po gospodarski prevladi, so zrahljale vzvode diplomacije. Želja po nesmiselni vojni je bila med evropskimi voditelji enostavno prevelika. Naivno razmišljanje, da bo vojne hitro konec, je spremljalo veselje ljudi ob odhodu vanjo. Nihče si ni znal predstavljati, kakšne razsežnosti bo dosegla vojna in da bo trajala dobra štiri leta.

Uradni konec Velike vojne, kot jo še imenujemo, se je zgodil “ob enajsti uri na enajsti dan enajstega meseca” leta 1918 na vagonu francoskega maršala Focha. Ferdinand Foch je ob podpisu premirja izjavil, da to ni mir, ampak je zgolj dvajsetletno premirje. Njegove besede so se žal uresničile. Konec prve vojne lahko označimo kot pot v drugo svetovno vojno. Nerazumne zahteve mirovnih pogodb niso prinesle želenega miru, ampak so povzročile še večji razdor in nezadovoljstvo. Prva svetovna vojna je postavila temelje za vzpon totalitarnih režimov. Na temeljih nezadovoljstva ljudi so zrasli komunizem, nacizem ter fašizem in povzročili velike družbenopolitične spremembe, ki so vodile v največjo vojno v zgodovini človeštva.

Prva svetovna vojna je slovenskemu narodu povzročila veliko trpljenja in žalosti. Skupna ocena je, da je v vojni padlo od 35.000 do 40.000 Slovencev. Čez del zahodnega dela slovenskega ozemlja je potekala fronta, ki je pustila pravo opustošenje. Soška fronta, v kateri so Slovenci branili lastno ozemlje, je terjala okoli 3.500 slovenskih žrtev, kar pomeni, da je na dan padlo 297 slovenskih vojakov. Lakoti, vojni, umiranju in vsesplošnemu pomanjkanju je sledilo povojno razkosanje slovenskega ozemlja, s čimer je zunaj matične domovine ostal velik del slovenskega prebivalstva. Po koncu vojne je za kratek čas nastopila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je pomenila velik korak k slovenski državnosti. Ta tvorba, v kateri bi Slovenci imeli veliko avtonomijo, se je po mesecu dni obstoja priključila Kraljevini Srbiji. Slovenija je postala del ustavne monarhije, Habsburžane so zamenjali Karađorđevići.

Prva svetovna vojna je za slovenski narod pomenila veliko prelomnico. Težka situacija je Slovence prisilila, da so se ponovno znašli v tuji državi, kjer so se borili za avtonomijo in obstoj. Pariška mirovna konferenca, na kateri se je odločalo o povojni ureditvi Evrope, je razblinila sedemdesetletne sanje slovenskih politikov o Zedinjeni Sloveniji. Navdušujoči up o svetli prihodnosti, ki ga je prinesel konec vojne, je hitro zbledel. Naj nas preteklost nauči, kako preprečiti korake, ki vodijo v grozodejstva, kakršne je prinesla prva svetovna vojna. Mir ni samoumevna stvar, zanj se je potrebno vsakodnevno truditi in ga ohranjati. Naj vzvodi diplomacije nikoli več ne popustijo, kakor so poleti leta 1914, in odmev strelov iz Sarajeva naj ostane zgolj opomin na vojno, ki se ne sme ponoviti.

H. M.