Na veliki petek je bila ob 14. uri na celjskem sodišču razglašena sodba v imenu ljudstva. Janez Janša, Branko Kastelic in Klemen Gantar so bili oproščeni obtožb. Za marsikoga, zlasti pa za tožilca Boštjana Valenčiča, je bilo to veliko presenečenje. Jasno je tudi, da bo temu sledila pritožba in odločanje višjega sodišča. Toda prvi, najnevarnejši napad je za zdaj odbit.
Predvsem zaradi dejstva, da je na področju pravosodja kritičen odziv širše javnosti razmeroma šibak, kar se je pokazalo že pri zadevi Patria. Doslej se je kar nekajkrat zgodilo, da je tranzicijska levica angažirala »nov obraz« in hkrati Janezu Janši podtaknila dejanja, ki jih ni storil.
Dolga brada zadeve Trenta
Zadeva Trenta ima dolgo brado, saj se je vse skupaj začelo pred dvajsetimi leti, ko je Janša prodal posest, ki je sicer ni nameraval prodati, če ne bi potreboval večjega stanovanja zaradi tega, ker je bil kot predsednik vlade varovana oseba. Kot je znano, je manjše stanovanje, v katerem je takrat stanoval, zamenjal za večjega, pri tem pa so v račun vzeli tudi prej omenjeno posestvo. Ta kupčija je prvič postala »problematična« pred volitvami leta 2011, ko so mediji dvigovali rating Zoranu Jankoviću. Nato jo je uporabil tedanji predsednik KPK Goran Klemenčič, ki je Janšo kot prvaka največje stranke, tedaj je bil drugič premier, javno osumil, da ima nepojasnjen »premoženjski presežek«. Poročilo, ki je sicer obremenjevalo tudi Jankovića, je bilo kasneje sodno odpravljeno. Janšo je nato preganjalo tožilstvo, medtem ko se je Janković pregonu izognil. Še takoj po tistem, ko je šel Janša zaradi Patrie v zapor, so ga pripeljali na sodišče kot jetnika, da so ga seznanili z začetkom postopka. Potem je preiskava v zadevi Trenta obtičala vse do leta 2020, ko je bila znova obujena takoj po Šarčevem »metu puške v koruzo«. Sodne obravnave so sicer potekale zadnje leto, ves ta čas se jih je avtor teh vrstic udeleževal in beležil številne preobrate, ki so obtožnico vse bolj potapljali.
Preganjati so hoteli tudi kasnejšega lastnika Trente
Finale sodnih obravnav, ki so potekale od prvega naroka teden dni pred volitvami v evropski parlament, je prinesel nekaj šokantnih spoznanj. Hoteli so namreč preganjati tudi podjetnika, ki je kasneje od Imosa (v stečaju) kupil Tonderjevo domačijo s pripadajočimi parcelami v Trenti, ki je bila v lasti Janeza Janše med letoma 1992 in 2005. Ljubljansko okrožno sodišče pa je pregon zavrnilo. Pokazalo pa se je tudi, da se je v obtožnici zgodila manipulacija brez primere, saj so tako rekoč zahrbtno v sodni spis spravili tudi cenitev omenjenega posestva, ki je tam ne bi smelo biti, saj s prodajo ni imela ničesar opraviti. Že tako ali tako pa je tožilstvo pred leti skušalo najti »primernega« cenilca, ki bi posestvo v Trenti ocenil čim niže, po možnosti celo niže, kot znaša cenitev GURS. Vendar je Franc Nahtigal vendarle izstopal, maščevali pa so se mu z odvzemom licence. Pa tudi cenitve Antona Kožarja in Izidorja Salobirja so kasneje spodbijale navedbe tožilstva. Prav tako pričanje sedanjega ministra Jožeta Novaka, pa urbanistk Mance Plazar in Lidije Dragišić.
Odškodninski zahtevek – v čigavem imenu?
Novo je tudi to, da se je pojavil – ni znano kdaj – odškodninski zahtevek Imosa proti obtoženim, vendar samo v višini 18 tisoč evrov, kolikor naj bi znašala izguba Imosa zaradi zemljišča v Trenti. To je pravzaprav smešno nizka vsota in nikakor ne ustreza številkam, ki jih navaja Specializirano državno tožilstvo. Mimogrede: Boštjan Valenčič usmerja tudi preiskavo v zadevi Litijska, v kateri so ovadili samo nekaj uradnikov s pravosodnega ministrstva, z njimi pa tudi cenilko Bredo Zorko. In glej ga, zlomka: ista Breda Zorko in njena cenitev Trente se pojavlja v obtožnici kot argument za krivdo.
Cenitev iz leta 2003, ko se posestvo ni prodajalo
Presenečenj pa s tem še ni konec. Kastelčev zagovornik Gorazd Fišer je sicer skušal doseči preverbo plačila za cenitev, ki jo je naredila Nikolaja Gilčvert Kogovšek, a se je izkazalo, da je bila tako ali tako zaposlena na Imosu in da je po mnenju senata takšno preverjanje brezpredmetno. No, izkazalo se je, da je bila to tista slavna cenitev, na katero je opozoril Janša na prejšnji obravnavi. Narejena je bila leta 2003, ko se posest sploh še ni prodajala, zanjo torej ni bilo razloga. Očitno pa jo je naredila na lastno pobudo, čeprav je na sodišču zatrjevala, da ji je cenitev naročil Mitja Majnik, takrat komercialni direktor Imosa. Nenavadno. Še bolj pa to, da se je ta cenitev znašla v sodnem spisu kot dokaz tožilstva v krivdi treh obtoženih.
Tožilstvo je prav tako sedaj modificiralo obtožnico, ob tem pa trdi, da je Imos dal Janši nekakšno »darilo« oziroma premoženjsko korist. Tako smo spet pri obtožbi korupcije »na neznanem kraju, ob neznanem času in na neznan način«. Nekako v tem smislu je tožilec Valenčič tudi zajel obtožnico v sklepni besedi in zahteval med drugim za Janšo dve leti zaporne kazni. In se seveda skliceval na razvpito in očitno ponarejeno cenitev.
Boj se šele začenja
Kakorkoli že, ob koncu sojenja je kazalo že precej slabo, saj smo bili doslej v pravosodju vajeni kar precejšnjih »presenečenj«. Očitno sta interes javnosti pa tudi anonimka, ki je zakrožila, naredila svoje. Podrobno obrazložitev sodbe bomo objavili prihodnjič. Je pa na protestnem shodu pred sodiščem Janša dejal, da se boj šele začenja.
Janez Janša: Dokazano je bilo, da oškodovanja ni bilo
Zgodovina se ponavlja. Čeprav v Sloveniji formalno velja ustava, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in pravico do svobodne gospodarske pobude, mi sodite danes tukaj na procesu, ki se nikoli ne bi smel zgoditi. Iskali smo v Sloveniji in v EU, če obstaja v sodni praksi en sam podoben primer. Ni ga. Ne v Sloveniji in ne v EU ni nobenega sodnega primera, kjer bi nekoga tožili ali sodili zato, ker je svojo lastnino prodal dražje, kot jo je kupil. S pravnega vidika tako že povedanemu ni veliko za dodati. Če bi šlo za pravo, tega procesa tako ali tako ne bi bilo. Sodite mi za nekaj, kar nima nobenega elementa kaznivega dejanja.
Sodite mi domnevno zato, ker sem leta 1992 kupil od privatne osebe posestvo za 45 tisoč nemških mark in ga leta 2005 prodal privatnemu podjetju za 130 tisoč evrov. Tako nakup kot prodaja sta bila opravljena pod tržnimi pogoji, kar lahko preveri vsak, ki zna poiskati nekaj preprostih podatkov na svetovnem spletu in ki ni prespal vstopa Slovenije v EU, po katerem so tujci laže kupovali nepremičnine v obmejnem pasu in je vrednost enormno porasla. Direktorju podjetja, kjer sem kupil stanovanje, sodite, češ da je oškodoval podjetje za prek 100 tisoč evrov. S čim? Za stanovanje sem plačal ceno, kakršna je bila na javno objavljenem ceniku. Enosobno stanovanje v Ljubljani, ki je bilo vzeto v račun, so ocenili za 35 odstotkov pod takratno tržno ceno in ga kasneje tudi dražje prodali naprej. Posestva v Trenti niso kupili od mene, ampak od privatnega podjetja, kateremu sem ga prodal. Res so zanj plačali nekaj več, kot je podjetje plačalo meni, ampak kje je tu moja krivda? Stečajna upraviteljica, ki je po izrecnem napotilu sodnice Posilovič le vložila odškodninski zahtevek, je naračunala 18 tisoč evrov oškodovanja in ne 120 tisoč kot tožilec. Hkrati je na zaslišanju dejala, da je bila s prodajo posestva v Trenti na sodni dražbi zelo zadovoljna. Sodišče pa je po nerganju tožilca izdalo poseben sklep, da je bila dražba opravljena zakonito. Absurd je, da postopek zaradi domnevnega oškodovanja poteka proti direktorju Imosa zaradi dokazano povsem neškodljivega oziroma celo profitabilnega posla za njegovo podjetje. Tožilec se v postopku niti trudil ni, da bi dokazoval kak privilegiran posel, ki bi ga domnevno z mojo pomočjo dobil IMOS pri poslovanju z državo. Nasprotno, izkazalo se je, da je v mandatu vlade 2004−2008 podjetje sklenilo za štirikrat manj vrednosti poslov z državo kot v mandatu prej. In to kljub dejstvu, da je bila v našem mandatu konjunktura. Ampak, kot je sam g. Kastelic dejal, gre za kolateralno škodo. Če ne obsodite njega, ne morete mene in tako vplivati na volitve.
Zgodovina se torej ponavlja. Ko so nas julija 1988 sodili pred Vojaškim sodiščem v Ljubljani, smo prav tako skozi zaprta okna poslušali skandiranje protestnikov. Tudi obtožbe so bile podobno absurdne. Moral sem se braniti pred očitkom, da sem svoje intelektualne sposobnosti napačno usmeril, ker sem nameraval javno pisati o nekem domnevno tajnem vojaškem dokumentu. Nameraval. Dokaz za ta zločinski namen pa so našli v zelenem flomastru, s katerim naj bi bil na delu dokumenta podčrtal nekaj vrstic. Našli so sodno izvedenko, ki je prisegla, da je bil tekst od vseh milijon zelenih flomastrov na svetu podčrtan ravno s flomastrom, ki naj bi se nahajal na moji pisalni mizi. Ni jih ustavilo niti dejstvo, da besedilo sploh ni bilo podčrtano z zelenim, ampak z rumenim črtalom. Bili smo obsojeni, ker je bil tak ukaz. Vrhovno sodišče RS je po 7 letih sodbo razveljavilo z ugotovitvijo, da kaznivega dejanja sploh ni bilo, ni ga storila četverica nas, obsojenih, ampak kvečjemu tisti, ki je protiustavni vojaški dokument, ki je nakazoval na vojaški udar JLA, pripravil.
V podobni političnosodni farsi, kot je Trenta, sem se moral zagovarjati v procesu Patria. Kako naj se človek brani pred očitkom, da neznanega dne, na neznanem kraju, na neznan način, od neznane osebe ni prejel neznane obljube nagrade za neko drugo neznano osebo? Kljub temu sem bil obsojen in zaprt za toliko časa, da so nam vmes ukradli volitve. Potem ko so bile mimo parlamentarne in lokalne volitve, je sodbo soglasno razveljavilo ustavno sodišče. Predvsem zato, da se zastara in da ne bi bila mogoča pritožba na evropsko sodišče. Toda praktično vsi, ki so me tožili in sodili, so bili nagrajeni. S povišanji, z nagradami za življenjsko delo, napotitvijo na dobro plačana mesta v tujino in na koncu z visokimi denarnimi zneski za stroške v zavrnjeni odškodninski tožbi, ki se je vlekla in se v enem delu še vedno vleče. Ker je bilo krivo toženje in sojenje nagrajeno, se sedaj zlo lahko vrača v podobni farsi Trenta. Ali v sodni likvidaciji sodnika Radonjića.
Drugi dejavnik, ki omogoča ponavljanje zla na enak način, je večinsko medijsko poročanje o Patrii in Trenti. STA je objavila na desetine, lahko da na stotine krajših in daljših vesti in najav o tem procesu. Praktično vsi naslovi so vsebovali besede: Janševa parcela v Trenti ali nekdanja Janševa parcela v Trenti. Mediji so to povzemali in hkrati skoraj vedno kazali ruševine objektov, ki so nastale leta kasneje od prodaje. Vzpostavljen je bil vzorec manipulacije, češ da gre za ničvredno lokacijo. Kljub temu, da je novinar časnika Finance leta 2013, ko je KPK prvič navajal oceno vrednosti posestva po GURSU, s pomočjo brskanja po spletu takoj ugotovil, da je bilo posestvo prodano celo precej pod tržno vrednostjo tistega časa, tudi če se ne upošteva vrednost atraktivne lokacije. Cena povprečnega kvadratnega metra posestva je namreč pri prodaji leta 2005 znašala manj kot 9 €, medtem ko so pri drugih prodajah plačevali kupci prek 20 € za kvadratni meter. V sodnem spisu je natančna primerjava cen številnih transakcij, ki pa jih tako tožilstvo kot sodišče preprosto ignorira.
V resnici za razliko od več kot desetletnega medijskega framinga ne gre za parcelo, ampak za posestvo v Trenti, za nekdanjo Tonderjevo domačijo, nekdaj najlepšo kmetijo v Zgornji Trenti s hišno številko Trenta 59. V najlepši alpski dolini v Evropi. Gre za veliko parcel. Stavbnih, kmetijskih, gozda in njiv. V skupni izmeri prek 15.000 kvadratnih metrov, ki na skoraj 200 m mejijo na reko Sočo. Tam sta bila dva stanovanjska objekta, ne eden, eden je bil v času prodaje delno obnovljen z novimi okni in vrati. Gospodarski objekt je dejansko bil brez strehe, vendar z ohranjenimi kamnitimi zidovi. Gre za unikatno lokacijo, ki pa se je po prodaji intenzivno zaraščala, in ker nihče ni popravljal streh, so objekti propadali. Vendar vrednost ni v zidovih, ampak v lokaciji in možnosti obnove oziroma nadomestne gradnje. Leta 2003, ko sem od občine Bovec prejel lokacijsko dokumentacijo, ki je v sodnem spisu, sem razmišljal o obnovi posestva. Če bi se je lotil, bi bil danes milijonar. Poglejte oglase nepremičninskih agencij za Trento ali Sočo. Vse Triglavski narodni park. In jih obiščite. Obnovljeni objekti, ki so bili nekoč celo samo staje za živino ali gospodarska poslopja, se danes po gradbenih vložkih v višini od 150 do 200.000 € prodajajo celo za 600 do 850.000 €. In vsi, brez izjeme, so na bistveno slabših oziroma manj atraktivnih lokacijah kot nekdanja Tonderjeva domačija.
Leta 2003, ko naj bi nastala neka cenitev za 20.000 € in ki naj bi jo tožilec prejel iz neznanega izvora, jaz posestva nisem prodajal. Zato ga tudi ni nihče kupoval ali zanj naročal cenitev, čeprav je povpraševanje tam stalno bilo. Zadeva zelo spominja na zeleni flomaster iz procesa JBTZ. Oziroma gre za nekaj, kar je nekdo prepisal iz GURS, tako kot je to storila KPK leta 2012. Ker je padel ukaz, da je Janšo treba pred volitvami ponovno obsoditi, se je pač nekaj, za kar sicer vsi vedo, da bo na koncu padlo v vodo, sfabriciralo.
V sodno farso Trenta globoka država vlaga neverjetno veliko. V neverjetno zanimivih časovnih okvirih. Izbruh je bil mesec dni pred izrednimi volitvami leta 2011. Nadaljeval je nekdanji minister Goran Klemenčič prek poročila KPK, ki je bilo sicer kasneje s sodbo sodišča odpravljeno, je pa pomagalo v začetku 2013 rušiti našo vlado. A šele ko smo sprejeli najtežje protikrizne ukrepe in plačali politično ceno. Naslednja faza politične uporabe se je začela natančno 14 dni pred volitvami julija leta 2014. 3. 7. 2014 je bil izdan sklep o sodni preiskavi in nekaj dni pred volitvami so me iz zapora na Dobu z marico in velikim medijskim šovom pripeljali na sodišče v Ljubljano, da mi preberejo sklep o preiskavi. Da še dodatno prestrašijo volivce tik pred glasovanjem. To je uspelo, saj je bila nekaj dni kasneje volilna udeležba najnižja v zgodovini Slovenije, volitve pa gladko ukradene. Potem se je sodna preiskava vlekla in vlekla dolgih 6 let, tožilec je stalno terjal nove cenitve in preiskovalna sodnica je ubogljivo sledila. Nato pa, pomislite, sodna preiskava zaključena natančno isti teden februarja 2020, ko smo po odstopu Šarčeve vlade na pragu pandemije covida-19 začeli pogajanja o novi vladni koaliciji. Potem 4 leta novih zavlačevanj tožilca, ker je hotel vmes širiti preiskavo še na sodno dražbo. Teden dni dni pred volitvami v evropski parlament maja 2024 dobivamo vabila na sodne obravnave praktično do konca lanskega leta. In vse se sedaj enako kot pri Patrii odvija v izteku časa pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Najbrž ni človeka pri zdravi pameti, ki bi verjel, da gre tu za naključno časovno ujemanje sodnih in političnih mlinov.
Sporočilo te sodne farse je v svojih posledicah bistveno širše in bistveno bolj usodno, kot se kaže na prvi pogled. Kajti:
če se da z namenom politično sodnega obračuna ponarediti nekaj takega, kot je tržna vrednost nepremičnine, ki se danes lahko primerja za vsako lokacijo in vsako časovno obdobje in brez težav določi tudi s strani laika, potem se lahko na slovenskih sodiščih ponaredi vse. Če lahko ponaredijo številke in matematiko, lahko ponaredijo vse. In obsodijo kogarkoli za karkoli. Nihče ni več varen. Ni obrambe. Ni obrambe v polju prava. Ni pravice. Dobili smo režim, ki je, po Cankarju, blatno dno, sramota človeštva, posmeh pravici.
S procesom Trenta sporočajo predvsem slovenskim podjetnikom in gospodarstvenikom, pa tudi sleherniku, ki ima v lasti kakšno nepremičnino, da ga lahko kadarkoli preganjajo. Da ustavne pravice veljajo le toliko, kot oni določijo, in za tiste, ki jih sami izberejo. Milan Kučan, Janez Drnovšek, Franc Šetinc, Janez Stanovnik in številni drugi komunistični funkcionarji so prav tako leta 1992 kupili nekoč državne hiše v Murglah za kakih 35 tisoč mark ali evrov. Nekateri so jih leta 2005 ali malo kasneje prodajali za koliko? Za 500, za 700 tisoč evrov? Koliko sodnih procesov smo videli zanje? Nobenega. Niti za tiste ne, ki so nedvomno izkoristili svoj položaj, da so na kadrovskih stanovanjskih enotah, dodeljenih v uporabo za čas trajanja mandata, kar čez noč pridobili stanovanjsko pravico, ki jim je omogočila nakup po Jazbinškovem zakonu.
Za dramaturško popolnost te političnosodne farse pa je na samem koncu poskrbel sam tožilec Boštjan Valenčič, ki je tudi predsednik Društva tožilcev in hkrati tožilec v zadevi Litijska. kjer je usmerjal preiskavo, v kateri pred nekaj tedni niso podali ovadbe zoper ministrico, ki je podpisala pogodbo, ampak samo zoper nekaj uradnikov ministrstva za pravosodje in, glej zlomka, zoper sodno cenilko Bredo Zorko, ker je vrednost stavbe na Litijski v razmaku nekaj let ocenila popolnoma različno. Po naročilu. No, v svoji zaključni besedi se je tožilec Valenčič danes skliceval na to isto tožilko, češ kako natančno in pošteno je ocenila posestvo v Trenti. Če boste to kdaj razlagali kakemu tujemu pravnemu strokovnjaku, vam zagotovo ne bo verjel. Zato tega raje ne počnite.
Na koncu še enkrat: Ne samo da kakršno koli oškodovanje v tem postopku ni bilo dokazano, dokazano je bilo obratno. Čeprav ne bi bilo treba nič dokazovati. Kajti ustava varuje zasebno lastnino in svobodno gospodarsko pobudo. Nihče ne sme biti niti nezakonito oviran in še manj kaznovan, ker obe ustavni pravici uresničuje.
Človek lahko samo strmi, ko tožilec zahteva dve leti zaporne kazni v sodnem procesu, ki ga nikoli ne bi smelo biti. Ste kdaj pomislili, koliko časa, koliko zdravja in koliko življenja ste nam že brez tega uničili v teh petnajstih letih preganjanja, zasliševanj, medijskih obtoževanj in diskvalifikacij, preiskav, obravnav? Koliko življenja ste uničili našim družinam? V farsi, ki nima primerjave nikjer drugje in ki je v normalni državi nikoli ne bi smelo biti?
Nekoč, čim prej, bo moral neki res neodvisen tožilec začeti postopek zoper vse, ki so za tokratno zlorabo prava odgovorni. Sicer se bo to zlo ponavljalo.
(Omenjeno besedilo je povzetek, ki ga je Janez Janša objavil na omrežju X na podlagi svojih tez in po rekonstrukciji glede na spomin.)
G. B.