Včeraj se je v Ljubljani odvila škandalozna seja Odbora za kulturo, kjer naj bi se soočila minister za kulturo, Vasko Simoniti in s strani opozicije predstavljen kot žrtev samopašnosti in pristranosti vlade, Zlatan Čordić. Ministrstvo za kulturo je Čordiću odvzelo status samozaposlenega v kulturi, ker se je veliko bolj kot delu v kulturi posvečal aktivizmu proti vladi. Odbor je minil v nespoštljivem odnosu do kulture in do ministra za kulturo na eni strani, obravnavi hudodelca Čordića “cenjene starešine” na drugi strani. Poslanci koalicije so vsi po vrsti obstruirali sejo, razlog, ki so ga navajali, pa je ta, da državni zbor ni kraj, kjer bi naj imeli sejo o nezaključenem postopku ene same osebe.
Seja odbora za kulturo je potekala v vsesplošni ugrabitvi seje s strani najbolj primitivnih in skrajnih članov opozicije, ki so ves čas pravičniško, neartikulirano, neargumentirano moralizirali, teatralno podaljševali sejo do meje, ko minister Vasko Simoniti več ni bil pripravljen poslušati, kako mu v nedogled odčitavajo lekcije. Zapustil je sejo, v nadaljevanju pa je, v nasprotju z ministrom, vseh časti Violete Tomić in ostalih bil deležen Zlatan Čordič, kakor bi šlo za kakšnega Borisa Pahorja ali Draga Jančarja. Še pred ministrom so obstrukcijo seje najavili poslanci koalicije, ki se niso strinjali s tem, da bi na seji državnega zbora obravnavali nezaključeni postopek ene same osebe.
Včasih za koga rečemo, da ima “kristusov kompleks”, za Zlatana Čordića pa je mogoče, veliko bolj skromno, a vendar, reči, da ima “cankarjevski kompleks”. Tip si domišlja in to je ponovno potrdil tudi v svojem govoru na seji odbora, da je nekakšna današnja, modernizirana (re)inkarnacija Ivana Cankarja. Zlatan Čordić je “kušl reper”, reper, ki poje o lepšem svetu in ima, to mu je treba priznati, z Nino Pušlar eno prav poslušljivo, “feel good” pesem.
Toda, medtem ko je Ivan Cankar v svojem slogu posnemal ustvarjalce, književnike, vrhunske literate in nemalokrat tudi presegel njihov nivo, Čordić kot reper kulturno apropriira geto sub kulturo ameriških črnskih kriminalcev. Slabo, če smemo pripomniti. Neprimerljivo in bogokletno je, da ga na seji odbora za kulturo ni nihče prekinil, ko se je ponovno primerjal s Cankarjem.
Laži Zlatana Čordića
V svojem govoru je postregel s celim kupom laži oziroma prepleskal kriminalno patino svojih dejanj s transparentnimi evfemizmi. On je le “sarkastičen” (Do dr. Kreka je pristopil kot umetnik, to, da se je predstavil kot novinar, je bil del igre, del teatra, del performansa), on je kulturno subverziven, on s svojimi dejanji “opozarja“, on “nikoli ni želel (čeprav je) poškodovati snemalca Nove24TV in mu odvzeti kamere” (čeprav mu je), on nikoli ni spodbujal proti maskam (čeprav je), vse je bilo “potegnjeno iz konteksta“. Toda izjava dneva je vsekakor bila, ko je Zlatko dejal, da “so mu očitali nedelo“, potem pa skušal prepričati, da to izhaja iz tega, ker ministrstvo ne razume, da “je vsaka njegova misel delo“. Čordić torej misli na račun davkoplačevalcev.
Je kdo temu zavajanju oponiral? Ne, aplavdirali so mu. Čemu so še aplavdirali? Njegovim neumnostim v nadaljevanju, ko je “Janševe” medije, tudi nas, poimenoval, povsem v skladu s tisočkrat zlorabljenimi puhlicami opozicije, s “fašističnimi“, celo “nacifašističnimi“. Spomnimo, Čordić je pred leti v resničnostni zabavni oddaji Big Brother dejal, da je napis pred Auschwitzom, “Arbeit macht Frei.”, pomenil, da “če si res veliko delal, da so ti podarili svobodo“. Zanimivo, da nekdo, ki je svoj navdih prav gotovo tudi jemal pri muslimanski interpretaciji nacističnega odnosa do Judov, upa medijem, ki nikoli in nikdar niso širili sovraštva do Judov, reči, da so nacifašistični.
“Šov” Violete Tomić in odhod dr. Simonitija
Violeta Tomić je s svojimi dolgimi nagovori, polnimi puhlic, pravičniškega moraliziranja, natolcevanja, obrekovanja, začinjenimi z njeno prislovično teatralnostjo, ugrabila sejo in jo naredila po nepotrebnem tako dolgo in na koncu nesklepčno, odhod koalicije pa je poimenovala “iskanje dlake v jajcu kot je to vsakič, ko jim kaj ne ustreza“. Ko je navkljub temu, da je že bilo znano, da je seja nesklepčna, v še eni svojih “lekcij”, ki jih je želela podeliti ministru Simonitiju, vztrajala in vztrajala, ne da bi ministru, ki ga je nespoštljivo pustila čakati kot svojega lakaja, podelila besedo, so tudi njemu popustili živci in je sejo zapustil, rekoč, da “tega ne misli več poslušati“.
Violeta Tomić je na seji, poleg nespoštljivosti do ministra Simonitija, izkazala tudi temeljno nespoštovanje do institucije Odbora za kulturo v Državnem zboru, s tem pa tudi do slovenske države in kulture. Sejo je vodila v usnjeni jakni, masko je velikokrat imela spuščeno pod nos.
Aleš Ernecl