“Seveda bi z veseljem oblekel zeleno-beli dres, ampak kot pravim, jaz gledam na to kot na posel, in ne kot na neko rivalstvo,” o tem, kje si najbolj želi igrati, pravi Alen Fetić, ki je trenutno član Futsal cluba Maribor, čeprav pravi, da zanj štajerski napev “Vijol’čna je ljubezen večna” ne velja. Vesel je, ker igra futsal, a mu je vseeno nekoliko žal, da ni dlje vztrajal v velikem nogometu.
Alen Fetić, ki mu je ‘futsal’ dal tudi življenjsko sopotnico, je bil strelec zgodovinskega zadetka za slovensko futsal reprezentanco, ki je prav z njegovim zadetkom kot prva reprezentanca po več kot desetletju na uradni tekmi premagala Španijo po rednem delu. Toda našo futsal reprezentanco čaka v torek še povratna tekma v Melilli, kjer bodo slovenski reprezentanti brez kaznovanega Alena Fetića branili prednost 1 : 0 s prve tekme in lovili zgodovinsko prvo uvrstitev na svetovno prvenstvo.
Čeprav je minilo že kar nekaj časa od tega, odkar ste v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v futsalu Špancem po dolgem času zadali prvi poraz, so spomini na gol, ki ste ga zabili, najbrž še vedno sveži.
Kakor ste sami rekli, je bil to zgodovinski dan za slovenski futsal in za slovenski šport. Premagali smo evropske in svetovne podprvake, ki 11 let (od leta 2005) niso izgubili uradne tekme po rednem delu. Biti del te zgodbe je prekrasno, še posebej če zabiješ gol. Jaz pravim tako, da ni pomembno, kdo ga dá, važno je, da ekipa zmaga, kajti na koncu ni zmagal posameznik, ampak cela reprezentanca. Je pa res, da so občutki še vedno dobri, čeprav sta od tekme minila že dva tedna in je še vedno dosti klicev in vprašanj, kakšni so občutki, tako da je biti del te zgodbe res lepo .
Dejali ste sicer – veliko klicev po takšni zmagi nad ‘vesoljci’ Španci, ki celo desetletje niso doživeli poraza, pa vseeno tako zelo malo medijskega zanimanja.
Kako naj rečem – futsal je v naši državi mogoče malo razvit, mogoče je medijsko premalo pokrit. Ampak vsi so spremljali to tekmo, se pravi cela Slovenija je vedela zanjo. Glede na to, kakšen rezultat smo dosegli, sem pa mogoče tudi jaz malo razočaran, da ni bilo več zanimanja v medijih, v kakšnem časopisu, da ni bilo kakšne oddaje ali karkoli že, ampak mi ‘smo’ majhen šport, borimo se za preživetje, tako da upam, da se bo to v prihodnje izboljšalo. Kot sem že rekel, sem bil malo razočaran, ampak tako pač je.
Ste bili razočarani tudi, potem ko niste doživeli polne dvorane, čeprav ste igrali dodatne kvalifikacije, in to proti večkratnim evropskim in svetovnim prvakom?
Seveda. Mogoče je bil pa problem tega, da je bila tekma v neposrednem prenosu na televiziji, da je bil direkten prenos, da so se ljudje tudi zaradi tega mogoče odločili, da bodo to tekmo pogledali pred malimi ekrani. Čeprav jaz lahko rečem, mislim, da je lahko vsakomur žal, da si ni vzel tiste ure in pol in prišel pogledat najboljše igralce na svetu, najboljše igralce španske reprezentance, ki krojijo svetovni futsal.
Dejali ste, da so najboljši igralci futsala – so bili za Vas ‘vesoljci’ pred tekmo ali ste vedeli, da greste z njimi lahko v odprt boj?
Ne, mi vsi vemo, kaj oni pomenijo, da so res top igralci. Ampak pred tekmo ne razmišljaš veliko o tem. Ko se začne tekma in ko je žoga na sredini, so tu štirje Španci in štirje Slovenci oziroma pet z golmanom, in ne razmišljaš o tem. Rezultat je 0 : 0, ti pa se boriš in poskušaš zmagati – tudi oni so iz krvi in mesa, tako da lahko vsak premaga vsakega. Na koncu se je res pokazalo, da z željo, borbo in s tem pristopom, ki smo ga imeli, pa seveda tudi z malo sreče … sreča mora biti vedno, z razpoloženim vratarjem – to je bila tekma življenja Damirja Puškarja – so se te sanje mogoče delno uresničile, ampak, kot sem dejal, je to samo prvi polčas, sedaj je na vrsti še povratna tekma v Melilli. Spet so 99 % izraziti favoriti, ampak dokler lahko sanjamo, bomo mi sanjali in upali na svetovno prvenstvo. Zdaj se tekma spet začne z 0 : 0, oni morajo zmagati – mogoče je to tudi voda na naš mlin. Morda kakšna ‘kontra’, ampak bomo videli.
Ostaniva pri prvem polčasu tega dvoboja. Omenili ste srečo – je bil tisti prosti strel sreča, uigrana akcija ali zmes vsega?
Jaz mislim, da je bilo to kar plod vsega. Kristjan Čujec je ravno v tem trenutku stekel pred vratarja in ga mogoče malo zmedel, jaz pa sem žogo vrhunsko zadel – rotacija žoge je bila vrhunska – tako, da se je res vse ‘poklopilo’ v pravem trenutku. Ne vem, kako bi rekel. Sreča in vse skupaj je bilo potrebno za ta zadetek.
Je bil to Vaš gol kariere?
Trenutno mislim, da je to najpomembnejši gol do sedaj v moji karieri. Lahko bi rekel, da je med top 2 glede najlepših.
Kateri je tisti drugi?
Mislim, da mi je še vedno najbolj pri srcu tisti s hrvaškega prvenstva proti Nacionalu. Ko smo igrali, sem eno žogo dobil iz ‘outa’ na volej in sem ga z desno – ki ni moja boljša noga – zadel v prvih ‘devetdeset’.
Iz Slovenije ste odšli na Hrvaško, nato v Srbijo, od tam pa po vsega pol leta spet nazaj na Hrvaško. Tam se dogajajo t. i. ‘balkanska posla’ in nekaj takega se Vam je zgodilo tudi v Srbiji.
Seveda so se dogajala.
Kakšna je bila za zgodba?
Jaz sem šel iz Slovenije najprej v Makarsko. Po koncu prvenstva, ko smo bili tretji, pa sem dobil klic Ekonomca iz Kragujevca, ki je takrat veljal za top 6 klubov v Evropi. Tudi če sedaj po ‘ratingu’ pogledamo lestvico Lige prvakov, je Ekonomac na petem mestu, vsako leto so igrali med top 16 in vsakič so se borili za ‘final four’. Ko sem dobil ta klic, sem bil presenečen, ker vsi vemo, da tam res napreduješ kot igralec in kot osebnost – tam so bili res sami vrhunski igralci.
Odigrali smo Ligo prvakov – to je bila moja Liga prvakov v Kragujevcu. Prišli smo naprej v top 16, nato pa nas je pa pot vodila v Laško, kjer smo izgubili samo proti Dinamu Moskvi (ki je, kot vsi vemo, spet vrhunski klub). Potem pa se je v klubu začel razpad sistema, izplačila niso bila več redna, začele so zamujati premije za Ligo prvakov; najprej so zamujale, nato je bilo jasno, da jih sploh več ne bo in tako dalje. En mesec pred koncem prestopnega roka sem dobil klic iz Makarske, če bi se preselil nazaj, kjer so se spet borili za obstanek. Ko sem se doma pogovoril z ženo kako in kaj – ker tukaj je res vse zamujalo in od tega vendarle živiš – sem se odločil, da se preselim nazaj.
Ste dobili potem ves del plačila, ki Vam je po pogodbi pripadel v Srbiji?
Ne. Ostali so mi dolžni še premije za Ligo prvakov in še kakšni dve plači. Jaz pravim samo, da sem živ in zdrav, glede drugega pa se ne sekiram. Enkrat bo že prišlo, če pa ne, pa sem jaz to že tako ali tako pozabil.
Dejali ste: “Samo, da sem živ in zdrav.” So bile vmes tudi kakšne druge grožnje?
Ne. Glede tega res ni bilo nikakršnih problemov, ampak jaz pravim tako: na koncu se ti vse vrne, če si ti dober, pošten. V življenju se ti bo vse vrnilo – glede tega denarja pa sem jaz to že pozabil in grem z življenjem naprej, tako da je to zame zaključena zgodba.
Bralce vedno zanima tudi to, koliko športniki zaslužijo, in nič drugače ni niti v futsalu. Kakšne so premije, kakšni so zaslužki: morda primerjava med Srbijo, Hrvaško, Slovenijo in recimo Španijo?
To je sedaj težko reči, ker v Srbiji, ko sem prišel tja, so imeli samo en klub – Ekonomac in glede na to, da ni bilo konkurenta, da bi se boril z nami, je predsednik normalno rekel: “Jaz vas lahko manj plačam zaradi tega, ker ste najboljši in to je to.” Na Hrvaškem je že drugačna situacija, ker imaš Nacional in Split, in to je sedaj kar veliko rivalstvo in tudi vsi vemo, da če ne boš igral za Split, boš igral za Nacional – ali obratno. Tudi igralci si s tem višajo ceno. Glede Španije ne bomo govorili, ker lahko v top treh klubih dobiš tudi od 25 do 30 tisoč evrov mesečno. Top Brazilci, ki igrajo, imajo v španski ligi tudi po 30.000€ na mesec.
Kaj pa Slovenija?
V Sloveniji mislim – pa tega zdaj ne bom rekel samo zato, ker sem jaz član Maribora – ampak je za slovenski futsal dobro, ker je Maribor prišel v to zgodbo. Vsi vemo, da je Maribor nogometno mesto in res so naredili ogromen uspeh z velikim nogometom, ko so osvojili točke v Ligi prvakov, in to mesto res živi za nogomet. Ta zgodba z malim nogometom oziroma futsalom je res drugačna, vendar izgleda, da bo nek projekt, da se nekaj da narediti.
To je sedaj vse sorazmerno, hvala Bogu, da imamo v Sloveniji tri, štiri klube, ki so dosti izenačeni in se borijo za prvenstvo in da ni enega, ki je najboljši in to je to. Glede plač je pa težko, ker morajo vsi hoditi v službe, ni še profesionalizma. Upamo, da enkrat bo, da bomo tudi mi enkrat razmišljali samo o futsalu, ne pa da zjutraj razmišljaš, kako boš šel v službo oddelal ‘šiht’ in tako naprej, ampak da bomo razmišljali samo o futsalu in v tej smeri – takrat mislim, da bomo potem vsi 30–40 % boljši.
Nekaj profesionalcev, ki živijo od nogometa, v Sloveniji vseeno imamo. Tudi Vi ste eden izmed njih.
Trenutno res. Trenutno, če lahko tako rečem, mi še ni potrebno delati. Ampak tako, kot sem rekel: preden sem se vrnil v Slovenijo, sem imel možnost ostati v tujini, ampak sem se nato malo pogovoril z ženo, pa še pred sezono so me že klicali iz Maribora in sem si rekel, da mogoče pa vseeno poskusim doma. Če lahko tako rečem, da za manj denarja, ampak dom je le dom. Tukaj želim narediti eno uspešno zgodbo, imam veliko prijateljev, s katerimi smo igrali. Najprej, ko sem prišel, sem rekel, da želim osvojiti pokal, nato prvenstvo, ampak gremo “tekmo po tekmo”.
V Sloveniji so najbolj zanimivi prestopi iz Olimpije v Maribor in obratno. Tudi Vi ste igrali za Olimpijo, in to mali nogomet, zdaj pa igrate futsal za Maribor.
Bil sem otrok Olimpije, nato pa me je pot zanesla v futsal. Je pa res, da sem šel iz ‘metropole’ v štajersko prestolnico. To je življenje in jaz gledam na to kot na posel, od katerega živim, tako da če jutri pride klic iz Azerbajdžana, bom šel pač tja. Naj pa ob tej priložnosti poudarim, da ‘metropola’ oziroma Ljubljana nima futsal kluba. To bi si jaz kot Ljubljančan najbolj želel.
Torej štajerski napev ‘Vijol’čna je ljubezen večna’ za Alena Fetića ne velja?
Ne!
Bi se vrnili v Ljubljano, če bi ta imela futsal klub?
Jaz gledam na to kot na posel, ne gledam na to kot pristaš Olimpije ali Maribora.
Pa bi raje zaigrali za Olimpijo kot za Maribor, če bi obstajal zeleno-beli klub?
Bi zaigral z največjim veseljem, saj navijam za Olimpijo in to bom vedno tudi povedal. Upam, da bo nekega dne v Ljubljani malonogometni klub, če pa bi se imenoval še KMN (klub malega nogometa) Olimpija, pa še toliko boljše, ampak pustimo času čas. Seveda pa bi z veseljem oblekel zeleno-beli dres, ampak kot pravim, jaz gledam na to kot na posel, in ne kot na neko rivalstvo.
Čeprav sta nogomet in futsal dva povsem različna športa, mnogi še vedno mislijo, da tisti, ki ne uspejo v velikem nogometu, potem ‘prestopijo’ v futsal.
Res je, to sta dva povsem različna športa. Tu se igra na majhnem prostoru, igra je bolj atraktivna, več je tudi priložnosti in na sploh se dogaja več kot v velikem nogometu. Tudi igra sama je bolj čista, tako da je za gledalce zelo zanimivo, seveda pa ima veliki nogomet svoj čar, ampak sta pa to res dva povsem različna športa. Bi pa rad izpostavil, kot si že rekel, da igralci, ki pridejo, nogometaši iz velikega nogometa na kak malonogometni turnir, se zelo težko prilagodijo na naš način, ker se vse skupaj dogaja hitreje, tako da so oni na manjšem prostoru malo zgubljeni. Nogometaši malega nogometa se na drugi strani precej bolje znajdejo na večjem prostoru in v velikem nogometu – tako je moje mišljenje.
Seveda je veliki nogomet veliki brat futsala, kjer se vrtijo tudi precej večje vsote. Tudi sami ste začeli z velikim nogomet in bili v Olimpiji nenazadnje generacija Jana Oblaka, Matica Finka in Blaža Božiča. Ste odšli v futsal, ker niste uspeli v velikem nogometu?
Jaz mislim, da ne zaradi tega. Z očetom, ki je futsal igral rekreativno, sem takrat hodil na veliko turnirjev in se sčasoma tudi zaljubil v ta šport. Mi je pa danes morda nekoliko žal, da nisem vztrajal v velikem nogometu – ne rečem, da bi služil milijone, ampak mislim, da bi si lahko ustvaril kakšno manjšo kariero. Bom pa rekel, da mi ni žal, ker igram futsal, in se nič ne pritožujem nad stanjem, kakršno je trenutno.
Ko sva že omenila Vaše bivše soigralce iz mladosti, pa omeniva še eno zgodbo, ki je povezana z izgubo zoba. Krivec je bil zdajšnji član Olimpije Matic Fink.
Če se ne motim, smo se peljali v Gameljne na trening, kjer smo imeli kot starejši ali mlajši dečki nek trening. Bila je zima, jaz pa sem se na treninge vozil z Viča. Vsi skupaj smo se dobili na Bavarskem dvoru in smo se potem skupaj peljali na trening. Usedli smo se na avtobus in se na zadnjih štirih sedežih prerivali. Bili smo otroci. Nekdo, mislim, da je bil res Matic, me je porinil, in jaz, kot sem pač štorast, sem se z zobom zadel v ‘štango’ na avtobusu in si polomil zob. Jaz sem potem še jokal, jokal, jokal, ampak to so otroške vragolije. Ni bilo nikakršnih zamer, ampak je pa to nekakšna anekdota.
Ostali ste povsem brez zoba, ki Vam je celo cel odpadel.
Res je, ampak smo potem sčasoma to vse uredili. Saj je bilo potem tudi Maticu žal – na začetku je bilo sicer kar nekaj smeha, ampak potem ko je videl, da sem si zlomil zob, mu ni bilo vseeno, ampak ni bilo nikakršnih zamer.
Futsal pa Vam ni dal le uspeha in službe, dal Vam je tudi dekle.
Tako je (smeh). Res je, dal mi je ženo (smeh). To je bilo na kvalifikacijah v Laškem pred nekimi petimi leti. Moja današnja žena je bila tam hostesa na VIP-u, jaz pa kot moški sem gledal malo okoli in po tekmi, ko je bila zraven moja družina, je ona odhajala domov, pa sem jo ‘iz heca’ prosil za eno skupno fotografijo in je privolila. Dve uri za tem sem na Facebooku dobil prošnjo, če lahko to fotografijo dobi tudi ona in nato je sledila zgodba in zdaj je moja žena. Na nek način je futsal združil ženo in vse skupaj.
Celoten pogovor z Alenom Fetićem si lahko ogledate v današnji oddaji Športni 1 na 1 ob 19.30.
Rok Virag