Pravnik Andraž Teršek in odvetnik Damijan Pavlin, sta na ustavno sodišče podala pobudo za presojo ustavnosti. V njej trdita, da je državi dovoljeno prepovedati gibanje po državi in določiti policijsko uro zgolj v primeru, če se razglasi t. i. izredno stanje. V nasprotnem primeru se po njunem prepričanju ravna protiustavno. A dejstvo je, da je gibanje mogoče omejiti, če posega v ustavne svoboščine drugih ljudi, kot sta pravica do zdravja in zdravega življenjskega okolja, na kar pa pravnika očitno pozabljata. V trenutni situaciji namreč vsi doslej sprejeti ukrepi za zajezitev epidemije niso zalegli, saj je število okužb še naprej skokovito naraščalo, zato je omejitev gibanja na regije in v nočnih urah nujno. In vsak zakon, ki je sprejet tehta med posegom v eno in drugo človekovo pravico. S pravico do svobode gibanja posegati v pravico do zdravja in zdravega življenjskega okolja na račun drugih, je absurdno.
Pravnik Andraž Teršek je pojasnil, da je bila pobuda, ki je bila objavljena tudi na njegovi spletni strani, že poslana tudi na Ustavno sodišče. Ob tem navaja pomen 32. člena ustave, v skladu s katerim je določeno, da ima vsaka oseba pravico do prostega gibanja ter izbiranja bivališča. Obenem naj bi v skladu s tem členom lahko nekdo kadarkoli zapustil državo ter se vanjo kadarkoli tudi vrnil. Ta pravica naj se ne bi omejevala z zakonom, razen v primeru zajezitve nalezljive bolezni in v še nekaterih drugih primerih. Ustava daje državi možnost omejiti pravico do svobodnega gibanja tako kot tudi v in po državi, vendar le ob navedbi dovolj prepričljivih razlogov, poroča STA.
Obenem pa sta Teršek in Damijan Pavlin še prepričana, da ustava državi ne daje možnosti, da gibanje v in po državi kar prepove, razen v primeru razglasitve izrednega stanja, v nasprotnem primeru pa je obvezana poseči po manj strogih oziroma blažjih ukrepih. Kot še navajata, t. i. izredno stanje pojasnjuje določba 16. člena ustave. V njej je navedeno, da je izjemoma dopustno za določen čas razveljaviti oziroma omejiti človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, kar se nanaša na vojno oziroma izredno stanje. Vendar pa se to lahko stori zgolj za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja in v obsegu, ki ga takšno stanje zahteva. “Če bo v in po državi gibanje prepovedano in bo zapovedana policijska ura, bo to protiustavno: protiustavno kršenje temeljnih ustavnih pravic in svoboščin prebivalstva in protiustavno ravnanje državne oblasti. Ukrepa vlade bosta očitno protiustavna,” pa sta še prepričana oba pravna strokovnjaka.
Po njunem prepričanju je zakon, ki se nanaša na nalezljive bolezni in na katerega se aktualna vlada sklicuje, ko uvaja že omenjene ukrepe, protiustaven. Ta namreč določa, da je mogoče prepovedati oziroma omejiti gibanje prebivalstva na območjih, ki so okužena ali neposredno ogrožena, s tem pa nudi državi možnost, da naredi nekaj, kar ustavno ni dopustno – prepove gibanje na območju celotne države brez razglasitve izrednega stanja. Po njunem prepričanju je isti legitimni cilj – zajezitev širjenja nalezljive bolezni, mogoče doseči tudi z ukrepi, ki so bolj mili. Oba menita, da država ne more kar prepovedati vsakršnega gibanja. Dejansko ga sicer lahko, vendar je to pravno nedopustno, kar pa naj bi država prav sedaj počela – gibanje je ne le omejila, marveč tudi prepovedala, ob čemer po njunem manjka navedba nujnih razlogov, ki jih ni.
Pravica do zdravja in zdravega življenjskega okolja nista človekovi pravici?
Za mnenje smo povprašali pravnega strokovnjaka, ki pa ne želi biti imenovan, in ki je pojasnil, da je v Sloveniji, sicer naknadno, bila razglašena epidemija. Zakon o nalezljivih boleznih sicer ne predvideva prav vzpostavitve izrednega stanja, ampak samo če ostali ukrepi ne zaležejo. Poprej sprejeti ukrepi namreč niso zalegli, saj se je število okužb le še povečevalo, zato so bili lahko sprejeti tudi strožji ukrepi, po zgledu ostalih držav EU. Tako imenovano izredno stanje je v naši ustavni ureditvi nekaj povsem drugega in ni res, da se lahko le v izrednem stanju suspendirajo človekove pravice, saj je po načelu sorazmernosti mogoče posegati, ker obstajata tudi pravica do zdravja in pravica do zdravega življenjskega okolja. In te dve pravici po načelu sorazmernosti v tem primeru pretehtata, ker ju na drugačen način kot s takšnimi ukrepi ni mogoče zagotoviti. To pa je stvar stroke in ne politike, saj je to vse predlagala stroka. Regije so definirane kot okužena območja in omejitev gibanja na le-te je v tem primeru opravičljivo, kar pa se lahko uvede tudi za celotno državo. Enako velja za policijsko uro. Potrebno si je prebrati tudi 15. člen Ustave republike Slovenije, ki jasno pravi: “Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.
Ustavni sodnik Jaklič: Gre za varovanje življenja in zdravja ljudi
Podobnega mnenja je bil tudi sodnik ddr. Klemen Jaklič, ki je po omejitvi gibanja na občine v času spomladanskega vala epidemije, med drugim zapisal sledeče: “Današnjo odločitev, s katero je Ustavno sodišče presodilo, da je bila prepoved gibanja med občinami v času izbruha COVID-19 po svoji vsebini skladna z Ustavo, podpiram. V jedrnih delih odločitve gre za argumentacijo, za katero sem se zavzemal od samega začetka vsebinske razprave o tem vprašanju, že takrat namreč, ko je večina še ni podpirala. Zgolj taka odločitev je po moji oceni lahko ustavno skladna, saj gre na eni od obeh strani tehtnice za varovanje ene najbolj dragocenih in varovanih ustavnih vrednot – življenja in zdravja ljudi – in to v času nepredvidljive in ne dovolj poznane, a nevarne epidemije, ki seje smrt oziroma, če se bolezni ne uspe hitro in dovolj omejiti, celo smrt v velikih razsežnostih. Takšnim razsežnostim smo bili priča celo v naši neposredni bližini, v Italijanski republiki.”
Domen Mezeg