Golobova vlada je dobila dva nova ministra, hkrati pa se je spet izognila neprijetnim vprašanjem javnosti, saj je namesto tiskovne konference po seji vladi izdala samo suhoparno sporočilo za javnost. Sicer bi premier Robert Golob verjetno dobil kakšno neprijetno vprašanje o preteklosti obeh novih ministrov Franca Propsa in Jožeta Novaka. Pohvalno pa je, da je opozicija vsaj v tem primeru ravnala enotno, saj ministrov ni podprl noben opozicijski poslanec, po drugi strani pa koalicija ves čas blokira prav vse predloge opozicije.
A kot kaže, se NSi glede podpore ustavnim spremembam, ki bi dokončno zabetonirale sedanje stanje v Popit-Bavconovem krivosodju, ni premislila. Prav nasprotno – v zadnjem času je iz njenih vrst prišlo kar nekaj neprijetnih opazk, češ da se je SDS znašla na isti strani kot najbolj razvpiti sodni funkcionarji, ki naj bi prav tako nasprotovali ustavnim spremembam. Motiv teh dejanj še vedno ni povsem jasen, je pa postalo jasno, da so v ozadju vsega nemara tudi strahovi pred prestrukturiranjem političnega prostora zaradi napovedi nastanka novih strank in tudi zaradi možnosti predčasnih volitev, kar nakazuje tudi pritisk sodstva na predsednika SDS Janeza Janšo.
Kdo so novi slovenski krščanski demokrati?
Zagotovo ima NSi precej razlogov za zaskrbljenost, saj se je izkazalo, da se v njenih vrstah krepi notranja opozicija proti vodstvu in tudi poslanski skupini. Kot je znano, je NSi pred desetimi leti zamenjala del svojega imena, saj je naziv “krščansko ljudska stranka” zamenjala z nazivom “krščanski demokrati” in se začela tudi predstavljati v tem slogu, češ da so idejni nasledniki Slovenskih krščanskih demokratov. No, pravno nasledstvo je še vedno ostajalo v rokah SLS, saj je sedanja SLS dejansko nastala z združitvijo “stare” SLS s Slovenskimi krščanskimi demokrati leta 2000. S tem dejanjem je SKD kot pravni subjekt nehala obstajati, čeprav se je ime SLS+SKD obdržalo še kakšno leto po tistem. Ni skrivnost, da se je leta 2000 v novonastalo NSi včlanilo precej nekdanjih članov SKD, med njimi njen nekdanji predsednik Lojze Peterle, ki je bil sprva podpredsednik združene stranke. Peterle je bil kasneje večkrat kritičen do vodstvenih ekip NSi, tudi do vseh dosedanjih predsednikov – leta 2010 se je med njim in tedanjo predsednico NSi Ljudmilo Novak celo tako zaiskrilo, da se Peterle kot evroposlanec ni udeležil kongresa NSi v Vipavi, Novakova pa je na njegov račun izrekla nekaj pikrih, češ da iz bruseljske perspektive ne more videti realnega stanja. Peterle je kasneje obujal ideje o morebitni revitalizaciji krščanske demokracije, je pa res, da se leta 2008, ko je NSi izpadla iz parlamenta, ni pridružil skupini, ki je prevzela ime Krščansko-demokratska stranka in nato poniknila. Toda ko je leta 2013 na kongresu v Vranskem NSi prevzela »blagovno znamko« krščanske demokracije, je bilo jasno, da zaradi pravnih ovir niso mogli prevzeti tudi SKD, saj je lastnica te “znamke” še vedno SLS. Vendar so bili glavni funkcionarji NSi ob preimenovanju vseeno zelo zadovoljni – spomnimo se njihovih sebkov v majicah, ki so nosile napis “Ponosen krščanski demokrat”.
Zavezništvo SKD kot civilnodružbeni forum
Ker pa so dejanja NSi marsikoga spomnila na početje SKD v devetdesetih, ko je stranka vstopila v koalicijo z LDS (in to celo kljub odkrito sovražni retoriki, ki jo je nekdanji oznovec Niko Kavčič sporočal prek odpadle frakcije SDZ, to je Demokratske stranke, ki je nato postala del LDS!), se ob aferi Depala vas leta 1994 izvijala in nato doživela še grenko klofuto s prestopom poslanca Cirila Pucka, ne preseneča, da so se začeli nekateri nekdanji aktivni krščanski demokrati znova zbirati okoli Peterleta, ki je po neuspešni kandidaturi za evropskega poslanca leta 2019 postal predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in se tako zbližal tudi z Janezom Janšo. Da se takšna pobuda res dogaja, se je že nekaj mesecev šepetalo po kuloarjih, te govorice pa je nato potrdil tudi sam Peterle, ki je napovedal sestanek s predsednikom SLS Markom Balažicem glede dovoljenja uporabe imena SKD.
To se je zgodilo prejšnji teden, ko sta Balažic in Peterle podpisala sporazum o tem, Peterle pa je ob tem napovedal ustanovitev Zavezništva SKD, ki pa ne bo stranka, ampak bolj civilnodružbeni forum, ki v marsičem spominja na projekt konvencij o prihodnosti Evrope in Slovenije, pri čemer je sodeloval tudi Peterle. Cilj je krepitev demokrščanske linije na evropskih in parlamentarnih volitvah, pravi Peterle, ki je bil že pred dvajsetimi leti med pobudniki konvencij o prihodnosti Evrope in prihodnosti Slovenije. Kot je spomnil, bo delo Zavezništva slovenske krščanske demokracije (SKD) namenjeno Sloveniji, enako kot je bilo nekoč delo krščanske demokracije. Nagovarjati želijo vse, ki so v eni ali drugi stranki, pa tudi tiste, ki so v tako imenovani stranki abstinentov. V slednji je tudi marsikdo od krščanskih demokratov, ker politično situacijo motri kritično in ne vidi podlage za svoje vključevanje, je prepričan Peterle, tudi soustanovitelj NSi. Za zdaj Peterle še vedno ostaja član NSi, kar pomeni, da logika dogajanja ne bo ista kot leta 1989, ko je najprej nastalo Slovensko krščansko-socialno gibanje, ki pa ni moglo preseči statusa civilnodružbene organizacije, s katero bi še naprej pometala tedanja SZDL, zato so istega leta člani gibanja ustanovili SKD na veliko razočaranje voditelja gibanja Petra Kovačiča Peršina.
Nova Slovenija v zadregi
In kako se na dogajanje odziva NSi? Njenih predstavnikov na omenjenem dogodku ni bilo, češ da so vabilo dobili prepozno, tako rekoč zadnji hip, vidni člani NSi pa naj bi imeli že vnaprej dogovorjene družinske obveznosti, kot je namignil vodja poslanske skupine Janez Cigler Kralj. Vendar si te poteze niso upali kritizirati. Predsednik NSi Matej Tonin se je odzval že nekaj dni prej, češ da je podelitev dovoljenja za uporabo imena SKD “človeku, ki je vse življenje dal za krščansko demokracijo, pozitivna in partnerska. Razumem jo kot prispevek h krepitvi krščanske demokracije v Sloveniji,” je navedel. A vprašanje je, koliko je bila ta ocena res iskrena. Morda NSi v njej vidi priložnost, da dokončno »legalizira« svoje preimenovanje izpred desetletja, vendar bo moralo vodstvo na svojo stran pridobiti Peterleta, ki je Tonina »prehitel po desni«. Vseeno pa je zadrega precej velika, saj se očitno v NSi zavedajo, da volilno telo stranke ne bo tako zlahka sprejelo otročjih provokacij v odnosu do SDS. Navsezadnje se bližajo tudi nove evropske volitve, v tem času pa bo treba razmisliti o koristnih zavezništvih. Tega se zaveda tudi Peterle. “Razdeljeni ne bomo nagovorili več volivcev,” je poudaril na srečanju z Balažicem. “Demosu je uspelo, ker smo se najprej pogovorili, kaj je prvo, potem pa smo se pogovorili, kdo bo prvi. V tem zaporedju bi kazalo delati tudi zdaj,” je ob tem potegnil vzporednice s časom prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji. Peterle tako zagotavlja, da zavezništvo ne nastaja z namenom nagovarjati ljudi, naj stopijo »sem ali tja«. “Mi nismo nad strankami, nismo ob njih, smo pa za. Želimo, da stranke stopijo skupaj in dosežejo dober rezultat,” je poudaril Peterle. Po njegovih besedah je namreč situacija v Sloveniji, v katero se vrača koncept sovražnika, zaskrbljiva. Po nekaj več kot 30 letih samostojne Slovenije je po Peterletovi oceni še veliko neuresničenega, najboljša pot naprej pa ni v “izmišljanju novega človeka in novih vodilnih, ampak je treba malce pogledati naše korenine”. Tako ocenjuje tudi, da vlak za sodelovanje na desnici ob prihajajočih evropskih volitvah še ni odpeljal. Meni, da bo veliko odvisno tudi od ambicij, ki se bodo pokazale znotraj zavezništva.
Bo prišlo do skupnih evropskih list?
Glede na to, da je bil na dogodku navzoč tudi Peter Gregorčič, profesor na strojni fakulteti, civilnodružbeni aktivist, publicist in nekdanji predsednik programskega sveta RTVS, ki ga je SLS nedavno nominirala za nosilca svoje (verjetno še nepotrjene) liste za evropske volitve, je mogoče sklepati, da Peterle še vedno računa, da si bo NSi premislila in morda privolila v skupni nastop z listo SLS. Vendar bo očitno najteže prepričati Ljudmilo Novak, ki računa, da bo znova nosilka liste NSi, glede na visok prag za vstop v evropski parlament (lista mora doseči minimalno deset odstotkov glasov, s tem se tudi povečuje možnost visokega deleža glasov, ki bi šel “v prazno”) pa množenje list pomeni škodljivo drobitev glasov, saj se lahko zgodi, da niti lista NSi niti SLS ne bosta dobili dovolj glasov za enega poslanca, s skupnim nastopom pa morda lahko dobita celo dva. Težava pa je, ker so tu navzoče tudi osebne ambicije posameznih kandidatov. Na prejšnjih volitvah je tako SLS nastopila v kombinaciji s SDS, Franc Bogovič pa je poslansko mesto osvojil predvsem na račun preferenčnih glasov. Kot pravijo poznavalci, je večja možnost, da pride do ponovitve tega sodelovanja glede na to, da je SDS v zadnjih letih že »posvojila« dva nekdanja mestna župana iz vrst SLS: mariborskega Franca Kanglerja in celjskega Bojana Šrota (pa čeprav je znano, da v nekoliko bolj daljni preteklosti odnosi obeh politikov do SDS niso bili vedno prijateljski, a sodelovanje se gradi tudi na odpuščanju). Tako ni povsem nemogoče, da bi Peter Gregorčič morda postal celo nosilec skupne liste SLS in SDS. Veliko vprašanje je namreč, če bi se ob morebitnem snubljenju NSi Gregorčič umaknil kot nosilec liste v prid Ljudmile Novak.
Testiranje Anžeta Logarja
In Anže Logar? Nekdanji zunanji minister je nekdaj že bil na listi za evropske volitve, ni pa skrivnost, da ga je sredi letošnjega poletja tudi NSi vabila k sodelovanju. Možnosti, da bi sam znova kandidiral za evropskega poslanca (bodisi na listi SDS, bodisi na kakšni drugi), pa so razmeroma majhne – nedavno je namreč odstopil s funkcije predsednika sveta SDS, češ da bi se rad bolj posvetil Platformi sodelovanja, ki je že privabila nekatere nekdanje aktivne člane strank tranzicijske levice. Zato je prejšnji teden prišlo do iskrenja med Logarjem in SDS, češ naj javnosti pove, kakšni so njegovi politični načrti in da ni več dvoma, da ustanavlja stranko, čeprav je malo pred tem zatrjeval, da ne namerava izstopiti iz SDS. No, vmes so nato zakrožile govorice, da bi se utegnil del poslanske skupine SDS odcepiti, a za zdaj je to nepotrjeno. Prejšnji torek se je tako sešel izvršilni odbor SDS, čemur je nato dan kasneje sledilo sporočilo, v katerem so zapisali, da Logarjeva bodoča stranka nastaja s pomočjo kapacitet SDS in prinaša »škodljivo drobljenje sil« (kar seveda ne bi bilo prvič – spomnimo se Virantove Državljanske liste). No, Logar se je na to hitro odzval, češ da ni sprejel nobene odločitve v zvezi z prihodnjim političnim udejstvovanjem. Šlo naj bi torej za nesporazum, tako ali tako pa je imel že pred tem ločena mnenja znotraj stranke. Predsednik SDS Janez Janša je nato na družbenem omrežju X zapisal, da izvršilni odbor stranke ni sprejel nobene odločitve, temveč le ugotovil dejansko stanje. Sam tako ne vidi problema, če Logar v naslednjem letu ne bo ustanovil nove stranke in bo o tem pravočasno obvestil tudi SDS, kot je po navedbah Janše tudi zatrdil stranki. Če bo tako, bo Logar kot poslanec SDS do konca mandata spoštoval voljo volivcev, ki so ga izvolili na listi stranke. “Delali bomo skupaj, sile se ne bodo drobile in vsi bomo veseli,” je še zapisal Janša, ki sicer ne vidi ovir za sodelovanje s Platformo sodelovanja, želi pa, da se pred volivci nastopa z odprtimi kartami. Logarjeva Platforma sodelovanja tako za zdaj ostaja civilnodružbeni forum. Podobna ugibanja o neodvisnih listah v intelektualnih gremijih od Zbora za republiko do Katedrale svobode se vrstijo že od leta 2000, vendar se je skoraj vedno izkazalo, da je šlo bolj za poskuse, kako vnesti čim več nestabilnosti v tabor slovenske pomladi.
Gašper Blažič
Prispevek je bil prvotno objavljen v Demokraciji.