Članica nevladne organizacije 8. marec je nesramno izrabila škofjeloškega glasbenika Tomaža Hostnika in s fotografijo želela ustvariti lažen vtis, da podpira politično kampananjo iniciative My Voice, My Choice, povezano z Inštitutom 8. marec. Povod za to ni bila njegova izjava, sodelovanje ali javna podpora, temveč izključno fotografija, čeprav Hostnik kot veren kristjan glede vprašanja splava ne deli stališč s skrajno levimi aktivistkami. Pravzaprav ima o njem diametralno nasprotno mnenje.
Po koncu koncerta se je z Hostnikom namreč fotografirala aktivistka 8. marca, pri čemer sam sploh ni vedel, da je v ozadju kakršnakoli politična pobuda. Ni opazil niti majice niti znaka, ki ga je na fotografiji kazala aktivistka. Fotografija je bila kasneje uporabljena v kontekstu promocije kampanje, katere cilj je doseči, da bi lahko Evropejke brezplačno opravile splav na stroške davkoplačevalcev v katerikoli državi članici. Priložnostna fotografija oboževalke je bila tako predstavljena na način, ki je ustvarjal vtis, da Hostnik to iniciativo podpira. Sam glasbenik trdi, da gre za zlorabo njegove podobe in pomenljivo politično manipulacijo.
Če se z nekom slikaš, to še ne pomeni, da podpiraš organizacijo
Hostnik je v obširnem zapisu na družbenem omrežju Facebook poudaril, da se z osebo ob fotografiranju o političnih ali ideoloških temah sploh nista pogovarjala. Fotografiranje po koncertih razume kot del običajnega stika z občinstvom, ne pa kot izraz soglasja s sporočili, ki jih morda nosi majica ali jih zastopa posameznik.
“To, da se z nekom slikaš, še ne pomeni, da podpiraš organizacijo, iniciativo ali gibanje, katerega majico nosi,” je zapisal in dodal, da bi v nasprotnem primeru fotografiranje preprosto zavrnil. Posebej izpostavlja, da ne podpira kampanje, katerega delovanja v resnici sploh ne pozna, ter da je njegovo stališče do vprašanja splava bistveno bolj kompleksno, kot ga prikazujejo poenostavljeni slogani ene ali druge strani.
Hostnik o vprašanju razmišlja globoko, brez političnih parol
Stališče Tomaža Hostnika do vprašanja splava izhaja iz njegove osebne krščanske vere, hkrati pa ostaja zdravorazumsko, saj se izogiba ideološkemu moraliziranju. Kot pravi, je zanj kot kristjana vprašanje veliko bolj kompleksno, kot ga pavšalno prikazujejo navijači ene ali druge strani.
Hostnik se distancira od enostranskih pristopov, saj na eni strani pogreša “empatijo in opaža farizejstvo”, na drugi pa vidi “ogabno dehumanizacijo in desenzitizacijo kar se tiče otrok oziroma vsaj legitimnosti vprašanja ‘ius vitae nasciturī’, pravice do življenja nerojenega otroka”.
“Sam seveda verjamem v življenje od spočetja. Ko sta bila moj sin in hčerka še v trebuhu, sem jima vrtel glasbo in bral ter za nagrado začutil kakšno brco skozi trebuh,” je zapisal Hostnik.
Zanj nerojeni otrok ni abstrakten pojem, temveč konkretno, doživeto življenje. Prav zato zavrača jezik, ki po njegovem mnenju ustvarja psihično in moralno distanco:
“Preprosto ne pristajam na izraze ‘fetus’, ‘skupek celic’, ‘genski/biološki material’ kot na priročne izraze za bolj efektivno psihično oziroma moralno distanco do evidentno živega človeka v razvoju.” Ob tem še opozori na razliko med pravnim in ontološkim statusom: “Dejstvo, da nerojeni otrok še ni pravna oseba, ne pomeni, da ni otrok.”
Hostnik neposredno zastavi vprašanje, ki se mu zdi v javnih razpravah pogosto zamolčano:
“Kdaj, v katerem mesecu torej lahko pri otroku v trebuhu govorimo o človeku?”
S primerjavo z lastnim telesnim razvojem pokaže, kako arbitrarne so po njegovem mnenju meje, ki jih postavlja javni diskurz: “Moja brada je bila nekaj let nazaj manj gosta, kot je danes, torej se še nisem do konca razvil, če sem malo ciničen.”
“Rezultat splava je smrt človeka, to je zame dejstvo. Če je k temu dejstvu priložen še foto in video material, postane to dejstvo strašljivo,” je grafično poudaril.
Iz tega izhaja tudi njegova kritika razumevanja splava kot rutinske rešitve: “In z idejo o splavu kot malodane kontracepcijskem sredstvu v smislu – fukajmo brez skrbi, če se pa kaj prime, bomo pa pač odstranil.” S takšnim odnosom se Hostnik ne more poistovetiti, saj mu tega ne dopušča vest.
Zavrača očitke o mizoginiji
Hostnik se zaveda, da mu bodo v 8. marcu podtikali očitke o mizoginiji, zato jih vnaprej zavrača: “Moja žena lahko potrdi, da sem velik zagovornik enakosti spolov in ženskih pravic ter svobodne volje. Ne maram pa blefiranja, politične korektnosti in bega pred odgovornostjo.”
Splav po njegovih besedah ni vrednota: “Splav zame ni vrednota, kot pravi Nika Kovač, splav je nekaj, česar bi moralo biti z zgodnjim ozaveščanjem in odgovorno spolnostjo čim manj.”
Hkrati pa ne želi nastopati kot moralna avtoriteta: “Zavedam se, da kot ‘nek ruraln desc’ nimam odgovorov na vprašanja in da obstajajo primeri, ki še tako prepričljivo teorijo postavijo na glavo.” Priznava tudi, da si ne predstavlja vseh ekstremnih situacij, v katerih bi bilo treba izbirati med življenjem matere in otroka. Njegovo mnenje tako ostaja stvar osebne vesti, ne političnih enovrstičnic.
Je to modus operandi aktivistk 8. marca?
Ko beremo besede razmišljujočega človeka, kot je Hostnik, hitro postane jasno, na kakšni podlagi v 8. marcu gradijo svojo kampanjo. Poceni pamfleti in moraliziranje v tako kompleksnih razpravah nimajo mesta.
Aktivistka inštituta, ki je Hostnika nesramno uporabila kot politično orodje, ob njegovi fotografiji navaja, da se je od začetka kampanje pogovarjala s tisoči ljudi, poslušala številne zgodbe ter se zavzemala za širitev dostopa do brezplačnega, varnega splava tudi prek meja Slovenije. Ob fotografiji z Hostnikom zapiše, da je “srečala veliko podpore” ter posebej omeni Niko Kovač in Inštitut 8. marec, pri čemer fotografija deluje kot vizualna potrditev te podpore.
Hostnik je edina “žrtev” takšnih nesramnih propagandnih praks, ki se je oglasila – najverjetneje pa jih je še veliko več. Bežne, naključne fotografije, ob njih aktivisti z orwellovskimi gestami, majicami in nezavednim žigosanjem: “Ta je za splav.” V resnici so aktivistke “raziskovalnega inštituta” s takšnimi praksami kompleksno temo človeške eksistence reducirale na raven prodaje sesalcev od vrat do vrat ali rabljenih vozil. Pri Hostniku pa so naletele na mino – na človeka, ki razmišlja z lastno glavo in se ne pusti ukalupiti v model skrajno levega razmišljanja.
I. K.