V vseh letih samostojne Slovenije bi že lahko spoznali, da polnokrvne demokracije ne bo, dokler medijska krajina ne bo uravnotežena, pluralna in osvobojena pretirane koncentracije lastništva. Demokratične volitve same po sebi niso dovolj, če javno mnenje oblikuje nekaj medijskih centrov moči, ki obvladujejo velik del informacijskega prostora. V Sloveniji je premalo različnih in med seboj neodvisnih glasov, ker si je nesorazmeren del medijske moči podredil ozek krog lastnikov.
Država je imela in ima zakone, regulatorje, ministrstva, agencije in različne svete. Pa so desetletja gledali, včasih tudi asistirali, kako se lokalni radijski prostor povezuje v velike mreže, kako medijske hiše prehajajo iz rok v roke in kako se za različnimi imeni in blagovnimi znamkami vzpostavljajo isti centri upravljanja, programiranja in oglaševanja. Zato so danes potrebni koreniti posegi. Ti bodo trčili ob močne interese in sprožili silovit odpor, toda za prihodnost demokracije so nujni. Država lahko in mora (!) ponovno vzpostaviti pluralnost medijskega prostora v okvirih ustave, zakonov in evropskega prava.
Da je to mogoče, se je v preteklosti že dokazalo. Ko je Delo pridobilo nadzor nad Večerom, je takratni Urad za varstvo konkurence koncentracijo prepovedal in zahteval njeno odpravo. Delo je moralo prodati Večer. Če je bilo mogoče zahtevati razdružitev dveh časopisov, zakaj bi bila podobna strukturna dekoncentracija načeloma nedopustna pri radiu, televiziji ali drugih medijih?
Pri radiu je odgovornost države še večja. V začetku devetdesetih je velik del FM-spektra razdelila številnim lokalnim in regionalnim izdajateljem. Iz tega bi lahko nastal izjemno pluralen radijski prostor. Toda država tega pluralizma ni znala ali hotela zaščititi. Dopustila je, da se je prvotno razpršena struktura skozi nakupe, lastniške povezave in programske mreže postopoma koncentrirala. Frekvence, nekoč namenjene različnim lokalnim programom in okoljem, so se znašle v vedno večjih sistemih.
Radiofrekvenčni spekter je omejena javna dobrina, ne zasebna lastnina medijskih družb. Država lahko pod jasno določenimi zakonskimi pogoji prepreči nadaljnjo koncentracijo, ob izteku pravic lahko frekvence ponovno razpiše, pri ugotovljeni nedopustni koncentraciji pa zahteva njeno odpravo.
Toda danes niti to ni več dovolj. Internetna televizija ne potrebuje klasične televizijske frekvence, internetni radio ne FM-oddajnika, portal ne antenskega stolpa, podkast pa ne dovoljenja za FM ali DAB. Vsi pa lahko množično vplivajo na javno mnenje. Zato medijske moči ne moremo več meriti samo s številom frekvenc. Merilo morajo biti doseg, občinstvo, uredniški nadzor, lastniške povezave in oglaševalska moč.
Pravo vprašanje se torej glasi: koliko javnega prostora kdo v resnici obvladuje? Če ista skupina nadzoruje FM in internetni radio, televizijski program in IPTV, televizijo na zahtevo, novičarske portale, podkaste ter druge digitalne vsebine, potem štetje frekvenc o njeni dejanski moči pove zelo malo. Tudi evropsko pravo vse jasneje opozarja na bistvo problema: prevelika medijska koncentracija zmanjšuje število neodvisnih glasov in povečuje moč posameznih centrov pri oblikovanju javnega mnenja.
Sodoben medijski zakon bi moral biti ideološko slep. Za zakon, sprejet v prejšnjem mandatu pod taktirko Levice, bi to težko rekli, zato ga bo treba najprej osvoboditi njegovega levega ideološkega balasta. A to je še lažji del naloge ministrstva za kulturo. Pravi preizkus bo, ali si bo skupaj z regulatornimi organi upalo poseči v desetletja dopuščano koncentracijo medijske moči in razgraditi strukture, ki jih je država predolgo tolerirala, ponekod pa tudi sama pomagala soustvariti. Rezultat tega je današnja izkrivljena medijska krajina, ukrojena po meri nekaj centrov moči.
Miro Petek