Vlada Janeza Janše je lanskega maja razglasila, da se 17. maj v Sloveniji obeležuje kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Na predvečer dneva spomina pa je vlada dan obeležitve ukinila. Odzivi so bili burni tako od dela politike, javnosti, zgodovinarjev kot tudi žrtev komunizma. Svoja razmišljanja in misli, je, kot je dejal, težko zbral, nam je zaupal otrok s Petrička, žrtev komunističnega režima Franci Kindlhofer. “Vlada nam (žrtvam ali potomcem žrtev komunističnega režima) sporoča, naj bomo tiho. To je vse,” pravi. Poudaril je, da to ni bilo dejanje iz stiske, ampak premišljena akcija, za katero stoji načrt.
Franci Kindlhofer je slovenski javnosti med drugim poznan tudi kot eden od otrok s Petrička, ki je že v otroških letih izkusil in trpel pod komunističnim režimom. V oddaji Pričevalci je povedal pretresljivo zgodbo o tem, kako so ga junija 1945 ločili od komaj 32-letne mame, ki je morala pustiti tri otroke. Kot je kasneje izvedel, je izginila kot mnogi v Starem piskru v Celju. “Otroci s Petrička” so bili otroci, ki so bili skupaj s starši zaprti v taborišču Teharje pri Celju. Junija 1945 so jih od staršev ločili in odpeljali v otroško taborišče Petriček, starše pa brez sojenja pobili in pokopali na neznanih krajih. Otrokom so z različnimi prevzgojnimi ukrepi poskušali iztrgati staro identiteto in jim s silo privzgojiti novo. Vzeli so jim starše in otroštvo ter jim zasekali rane, ki se do danes niso zacelile. Pretresljivo usodo otrok je pred leti v presunljivem in zelo tragičnem filmskem dokumentarcu predstavil tudi Miran Zupanič z naslovom Otroci s Petrička.
Kindlhofer je spregovoril o zadnjem, barbarskem dejanju vlade, za katerega je dejal, da je “koncentrirano dejanje ali akcija, da se zopet ustoliči stari način razmišljanja. Težko mi je zbrati misli o tem, ker je tako sveže, vsekakor pa v tem vidim poskus motenja demokratičnega razvoja. Poskus, da se vsem vsili neko ponovno enoumje. S tem si vlada želi ustvariti več svobodnega prostora okoli sebe, da bodo lažje vladali po svojem okusu,” pravi.
Mir le, če bodo komunisti obdržali bistvene elemente oblasti v svojih rokah
Pred časom je dejal, da se še dobro se spominja besed Milana Kučana pri maši za umorjene komunistične žrtve v Kočevskem rogu: “Bil je čas vojne, sedaj je čas miru.” Kaj je hotel takratni predsednik ravno osvobojene, samostojne Slovenije, ki je bil do nedavnega še sekretar Zveze komunistov, ki so pravzaprav te zločine zakrivili, s tem povedati? Verjetno to, da se vsa neslavna, umazana zgodovina komunistične partije zavije v nepropustni povoščeni papir, ki bo preprečil pronicanje krvi iz preteklosti in bo preprečil zaudarjanje strohnelih trupel. Ker sedaj je pač slučajno napočil mir, torej ga ne bomo z ničimer poskušali kaliti, je ob tem razmišljal Kindlhofer.
“Posebno ne z vprašanji, kaj je zavito v povoščenem papirju. Saj v tem ovoju je vsa naša medvojna in povojna resnica obsojena na mirovanje in pozabo. Če pa bo že kdo hotel pokukati v ta paket, bo moral mimo čuvaja večne resnice …” je še dejal in dodal, “da se vidi, kako puhle so bile Kučanove besede: “… sedaj je čas miru“. “Ta mir je bil mišljen le za primer, če bodo komunisti obdržali bistvene elemente oblasti v svojih rokah.” In ravno to se je dogajalo v času vlade Janeza Janše – “oživel” je spomin na komunistične zločine, kar naslednikom komunistov ni bilo po godu, zato so takoj, ko so lahko, naredili potezo in ukinili dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.
Levi politiki so striktno proti vsaki spravi
Kindlhofer je v pogovoru z nami dejal, da se je pred kratkim ukvarjal z resolucije evropske skupnosti o totalitarnih režimih. “Ko je bila razprava v Evropskem parlamentu, se iz tega, kar je rekla Tanja Fajon, ki je bila takrat evropska poslanka, vidi, so naši levi politiki striktno proti vsaki spravi, zato se tudi pri nas ne moremo spraviti, ker ni te volje,” je dejal in poudaril, da je to sedaj vedno težje doseči, ker prihajajo na površje politiki in akterji javnega življenja, ki niso sami doživeli časa komunizma in imajo v zvezi z njim neke romantične predstave in želijo sedaj, ko je življenje znosnejše in svobodnejše, tudi materialno boljše, to romantiko oživiti. “To je za nasprotnike komunizma oziroma za zagovornike demokracije težje uresničiti, kot če bi to naredili takoj ob prehodu osvoboditve Slovenije izpod komunizma. Zdaj bo to vedno težje, saj mlajši nimajo teh informacij, ki smo jih imeli mi starejši.”
Kaj vlada sporoča žrtvam komunizma?
“Oni s tem signalizirajo, naj bomo tiho. To je vse. Ker na primer, ko nekdo nekoga vedno spominja na neke zločine in neurejeno preteklost, mu seveda to preseda. In to, kar so naredili, lahko naredi samo vlada, ki ima v rokah zakonodajo in očitno še ustavno sodišče, ki ni popolnoma odločno na strani demokracije. Vidimo, kaj vlada počne z RTV, z osamosvojitvijo, sedaj pa so na vrsti žrtve. Hočejo vse to pokositi in narediti politično puščavo,” je prepričan Kindlhofer.
Spomin na komunistične zločine je v drugih državah urejen
To so najprej uredili Poljaki in to bi moralo biti tudi kažipot za slovenske žrtve komunizma. Vse aktivnosti skupaj so strnili v eno organizacijo, v en inštitut za spomin, pripoveduje Kindlhofer in dodaja, da ko se je pogovarjal s poljskim veleposlanikom v Ljubljani, mu je ta zagotovil, da če bi želeli v Sloveniji storiti kaj takega, bi nam pomagali. “Pri nas pa je ta problem, da smo tisti, ki želimo, da se uveljavi resnica, razdrobljeni in imamo mnogo inštitucij in organizacij. Dal sem večkrat pobudo, da se združimo in ustvarimo eno organizacijo, ker to je naš problem.” “Rdeča” stran dela skladno in načrtno, tudi Zveza združenj borcev za vrednote NOB je nič drugega kot koncentrirana pest komunistov, ki vzgaja mladino v tem duhu. Vidimo njihove proslave, ko strašijo še z orožjem. “To je naš problem, da se na strani žrtev ne znamo zediniti”, očita “desnici””.
Sara Kovač