Sinoči je na Vrhniki potekala maša za domovino in proslava ob Dnevu državnosti, slavnostni govornik je bil bivši predsednik republike Borut Pahor. Praznovanja so se udeležili Janez Janša, Lojze Peterle in Matej Tonin.
Predsednik Borut Pahor je v nagovoru med drugim poudaril:
Republika Slovenija, naša ljuba država praznuje rojstni dan.
Tega dne pred 32 leti smo v skupščini sprejeli še zadnje tri temeljne ustanovne akte nove države.
Peterletova vlada in Bučarjeva skupščina sta izpolnila mandat slovenskega ljudstva, ki sta ga bila dobila s plebiscitom.
Neodvisna in samostojna Slovenija je bila ustanovljena.
Sanje naših rodov so bile izpolnjene.
·
Mnogi se iz tistih prelomnih dni še najbolj spomnimo nepozabnega junijskega poletnega večera naslednjega dne, ko je bila naša nova država tudi svečano razglašena.
Nepregledni in navdušeni množici na Trgu republike ni bilo videti konca.
·
V zraku je bilo čudovito vznemirjenje, toda tudi zlovešča vojaška letala jugoslovanske vojske.
Bila so deležna glasnega kljubovanja zbranih ljudi in vsega enotnega in povezanega naroda.
Bil je sanjski večer.
Prvi predsednik republike Kučan je govoril o sanjah, vsi smo imeli sanje o novi državi.
Da bomo živeli v miru in varnosti,
da bo naša država demokratična in pravična,
da si bomo znali sami bolje ustvariti pogoje za boljše življenje nas in naših otrok in da bo Slovenija, naša nova država, ugledna v svetu.
·
Kako z zgodovinske perspektive ocenjujemo prehojeno pot?
V začetku tega meseca je Slovenija z osupljivim številom glasov držav članic OZN v prvem krogu glasovanja drugič v svoji kratki dobi dobila mandat za nestalno članico Varnostnega sveta.
To smo potem, ko je prejšnja vlada sprejela odločitev o kandidaturi in je sedanja vlada to kampanjo odlično opravila, uspeli doseči v prej kot dveh letih.
Če Slovenija ne bi bila ugledna država, ne bi uspeli. V 30 letih se je razvila v aktivno in spoštovano članico mednarodne skupnosti.
Po svetu ima vse več prijateljev in nima nikjer nobenega sovražnika.
Ima zdaj najboljše in prijateljske odnose z vsemi štirimi narodi in državami hkrati. Po svoji volji je aktivna članica EU in Zveze Nato.
·
Slovenija pripada zahodnemu svetu, tistemu svetu, ki je bil tako rekoč navdih vseh naših tedanjih velikopoteznih sanj.
Skratka, zaradi vseh teh izjemnih dosežkov v kratkem času smemo utemeljeno oceniti, da smo v mednarodnem smislu glede naših sanj ob osamosvojitvi domala natančno tam, kjer smo si komaj upali sanjati, da bomo.
To je bleščeče in sijajno.
·
Toda koliko leska se po tem času odseva od tistih naših sanj, ki so bile povezane z našimi domačimi političnimi, gospodarskimi in socialnimi dosežki?
Večina nas bi verjetno rekla, da še vedno veliko, a vendarle manj.
Je zato kakšen splošen razlog?
Glede tega tvegam naslednjo oceno.
·
Glede mednarodne, zunanje in varnostne politike smo od same ustanovitve države do danes vodili med seboj povezovalno, vključujočo, konsenzualno politiko.
Vsi ti veliki koraki do današnjega uglednega statusa so bili storjeni skupaj, tudi preko prepirov.
Toda prepirali smo se zato, da bi iskali skupno, ne da bi za vsako ceno ostajali pri svojem.
Sodelovali smo.
·
Glede domače, gospodarske, socialne in druge politike je bilo te povezovalne, vključujoče in konsenzualne politike bistveno manj.
Ena od bistvenih tem, ki je hromila politiko sodelovanja, je bila polpretekla zgodovina, čas narodnega razkola sredi druge svetovne vojne in obdobje po njej.
Pred časom sem v dveh dneh obiskal dve različni prireditvi.
Najprej sem se mudil v Novi Gorici na obletnici ustanovitve 9. korpusa, partizanskega korpusa, brez katere ne bi bilo osvobojene Primorske.
Naslednji dan pa sem v Kočevskem rogu prisostvoval obletnici spravne maše za žrtve komunističnega nasilja.
Po dolgem času sem lahko znova slišal obtožbe in obsojanja, za katere sem upal, da smo jih zrelo prerasli.
Na obeh prireditvah so govorniki znova čutili potrebo, da mestoma strupeno govorijo o političnih nasprotnikih.
·
To nikoli v slovenski politiki ni bilo, ni in nikoli ne bo dobro znamenje.
Politična in ideološka delitev glede polpretekle zgodovine je namreč nesrečna mati vseh naših delitev in razdelitev.
To je strup, ki nas hromi.
Še je čas, da se tega zavemo in obravnavamo ta čas in te teme z dolžno skrbjo za bolečino drugega.
Ker tudi osamosvojitev počasi postaja del polpretekle zgodovine, bi bilo tako rekoč tragično, če bi se o času slovenske narodne in politične enotnosti in sodelovanja začeli prepirati in deliti.
·
Gospe in gospodje.
Mislim, da moramo Slovenci zlasti paziti, da naše notranje ustvarjalne moči ne bi hromila vprašanja polpretekle zgodovine, zlasti ne zlorabljanje bolečih čustev ljudi za dnevno politiko.
Ne pravim, da naj se o tem ne pogovarjamo, temveč na kakšen način se pogovarjamo.
Pravim, da se moramo pri tem vživeti v stisko in bolečino drugega.
To je smisel sprave.
·
Glede tega smo pokazali v tem času zavidljivo zrelost in bi bilo vračanje nazaj k starim in preživelim vzorcem medsebojnega obtoževanja ter posledično sovraštva nezrelo in neodgovorno dejanje.
Tudi sicer se glede domačih zadev prevečkrat kregamo, ne da bi iskali tisto, kar nas povezuje, temveč da bi trmasto vztrajali pri svojem, kar nas deli.
Problem je, če to postane načelna politična drža.
·
Za uspehe v domači politiki, ki jih lahko merimo s kvaliteto našega življenja, razvijanjem človeških virov in varovanjem okolja, ni potrebna enotnost iz časa pred in med osamosvojitvijo.
Zadostuje čvrsto prepričanje v potrebo in koristnost dialoga in sodelovanja ter odklanjanje slehernega izključevanja in sovraštva.
·
Skratka.
Glede tega nismo bili vselej tako uspešni, kot bi lahko bili.
Tu je po mojem mnenju izjemen manevrski prostor za velike dosežke v prihodnosti.
Potrebo po tem, da nam uspe vrniti moč politiki sodelovanja in ne izključevanja, politiki strpnosti in ne sovraštva, štejem za eno najpomembnejših strateških nalog te generacije in tega časa.
·
Spoštovane gospe in gospodje.
Kakorkoli kritično ocenjujemo prehojenih 30 let, smemo biti na doseženo upravičeno ponosni.
To je bilo najboljše obdobje slovenstva v vsej njegovi zgodovini. Iz te dediščine črpajo nove sanje naših otrok in vnukov.
·
V zadnjem tednu sem obiskal številne prireditve, na šolah in občinah, kjer so se predstavili mladi ljudje.
Ti so rojeni v samostojni in evropski Sloveniji in imajo to skoraj za samoumevno.
Po svoje je to imenitno.
Imajo skrbi, nimajo pa strahu, to je še boljše.
In tudi oni imajo sanje.
Velike sanje.
Nič nam ni bolj pomembno, kot da v njih s trdim in poštenim delom uspejo.
·
Vsi skupaj še naprej ostanimo velikopotezni.
Ohranimo in okrepimo zaupanje eden do drugega, da skupaj zmoremo vse.
Skrbno pazimo na našo narodno kulturo in tradicijo v evropskem duhu.
Skupaj vedno uspemo, to je naša zgodba o uspehu.
Sprejmite, prosim, moje najbolj iskrene čestitke ob državnem prazniku z najboljšimi željami za tako prihodnost.
Srečno Slovenija, naša država in naša domovina.
Prireditev je potekala v organizaciji Zavoda Iskreni in medija Domovina. Dogodek je prenašala tudi TV Slovenija.
Moja Dolenjska