fbpx

Ob takih sodnikih ni pravičnega sojenja, Masleša po zakonu sploh ne bi smel biti sodnik

Foto: STA

Slovenija je država, v kateri so človekove pravice najpogosteje kršene v Evropi. Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo kar 148 kršitev na milijon prebivalcev. Slovenija je bila leta 2010 zaradi kršenja človekovih pravic obsojena trikrat, leta 2014 pa kar 29-krat. To se dogaja pod vodstvom Branka Masleše, predsednikom vrhovnega sodišča, ki trdi, da slovenska sodišča delajo dobro. A v skladu z 8. členom zakona o sodniški službi Branko Masleša sploh ne bi smel biti sodnik.

 Branko Masleša je bil partijski sekretar na sodišču v Kopru, leta 1982 je odobraval mučenje osebe, ki jo je zaprla Udba. Je zadnji sodnik v Sloveniji, ki je izrekel smrtno kazen. Preprečil je tudi kazensko obravnavo umora begunca na meji.

Ob tem pa zakon prepoveduje izvolitev v sodniško funkcijo tistim, ki so kršili človekove pravice. Osebna in poklicna integriteta je pri opravljanju sodniške funkcije ključna. Ker je  predsednik vrhovnega sodišča nima, meče senco na celotno sodstvo. Takšen predsednik tudi ne more ukrepati, ko njegovi podrejeni kršijo ustavo in zakone.

Nekaj najbolj razvpitih primerov  

–          Deša Cener je zavrnila kar 7 zahtev za izročitev kreditnih map NLB preiskovalni komisiji. Ustavno sodišče je odredilo predajo. Deša Cener ji pa še kar nasprotuje. Deša Cener je podpisala nezakonito odredbo o zaplembi strežnika SDS, zahteva tudi strežnik Demokracije. Vodi proces proti osamosvojitelju Tonetu Krkoviča na podlagi zakonov SFRJ.

–          Višji sodnik Franc Seljak – ki je 5. 8. 2015 predsedoval sodnemu senatu višjega sodišča v Ljubljani, ki je sprejel protiustaven in nezakonit sklep o stečaju T-2, katerega je ustavno sodišče zaradi kršitve človekovih pravic 5. 11. 2015 razveljavilo – je 23. 9. 2015 izjemno napredoval v vrhovnega sodnika.

–          sodnik Bojan Dolenc je pri kršenju Ustave Republike Slovenije in človekovih pravic sodeloval kar 15-krat, od tega trikrat v vlogi predsednika senata.

To je le nekaj primerov, ki so posledica stanja v našem sodstvu. Da se nič ne spremeni, je kriv tudi minister za pravosodje Goran Klemenčič, ki zaradi svojega neustavnega delovanja že dolgo ne bi smel biti minister. 

Klemenčičeva politična poročila
Goran Klemenčič je februarja 2013 podal kazensko ovadbo proti ljudem, ki so kritizirali njegovo delo. Kot politični funkcionar je sodeloval pri spornem najemu NPU. Pristojni komisiji v DZ odreka pravico do nadzora nad njegovim premoženjskim stanjem. Vrhovno sodišče je kot nezakonito razveljavilo njegovo poročilo KPK, zaradi katerega je padla druga Janševa vlada. Da je šlo za politično poročilo, je nedavno potrdil tudi predsednik KPK ŠTefanec.

Zvonko Fišer
Tretja kompromitirana oseba je tudi v samem vrhu slovenskega pravosodja. Zvonko Fišer – generalni državni tožilec – je namreč pred desetletji v času komunističnega režima preganjal ljudi, ki so postavili križ na grobu žrtev komunističnega poboja. Poleg tega je sporna njegova vloga pri imenovanju Boštjana Škrleca.

Ključni ljudje v sodstvu s porušeno integriteto
Pri predlaganju nosilcev za najvišje pravosodne funkcije je treba dosledno in skrbno paziti, da na tako imenovanje ni moč naperiti nobenega očitka o nedemokratičnem delovanju. Če se pojavijo očitki, ki lahko resno omajajo videz nepristranskosti in neodvisnosti nosilcev takih funkcij, potem je higienično takšne ljudi umakniti. To se v Sloveniji ne dogaja. Ravno nasprotno. Ključni ljudje v pravosodju vztrajajo na položajih kljub temu, da je njihova integriteta porušena. Dokler ne začnemo udejanjati odgovornosti v sodstvu in pravosodju, do takrat demokracija ne bo delovala.

Sofija Pika Simič