Kako se je internet pritihotapil med rjuhe Slovencev

Foto: iStock

Med brskanjem po spletu je potreben samo en klik in na vašem zaslonu se že pojavijo številni oglasi, ki vas nagovarjajo k obisku pornografskih spletni strani. Beseda “seks” kotira na lestvici najpogosteje vpisanih besed v spletnih brskalnikih zelo visoko. Velik delež otrok pride prvič v stik s pornografijo, ko ima le 6 let; kar je bilo nekoč običajno za 16-letnika, je danes povsem običajno že pri starosti 10 let.

S Petrom Topićem, socialnim delavcem in psihoterapevtom, smo se pogovarjali o tem, kako se je pornografija preko interneta pritihotapila v naše spalnice, kako zgodaj začnejo otroci v današnjem času prihajati v stik s seksualno eksplicitnimi vsebinami ter kakšne posledice to predstavlja zanje. Pri zdravi spolni vzgoji odigrajo najpomembnejšo vlogo starši – pozorni morajo biti že pri otrocih od treh let naprej.

V vaši knjigi Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi: priročnik za strokovnjake, zasvojene in njihove družinske člane sem zasledila navedbe, da je beseda “seks” v spletnih brskalnikih precej iskana. Kako zelo?
Poleg angleških besed “the” in “and” je “sex” tretja najpogostejša beseda, vpisana v spletne brskalnike. To pove, kako pogosto ljudje dostopamo do takšnih vsebin. Čeprav moramo biti pri navedbah tovrstnih podatkov previdni. Zagovorniki pornografije te podatke po navadi zmanjšujejo, medtem ko lahko nasprotniki zapadejo v drugo skrajnost in podležejo pretiravanju tako, da iščejo čim višje statistične podatke. Ne glede na to, katere izmed teh gledamo, mislim, da so statistike zaskrbljujoče, sploh tiste, ki se tičejo mladostnikov.

Na kakšen način internet posega med rjuhe Slovencev?
Internet sam po sebi ne posega nikamor, je samo zelo uporabno orodje. Ljudje lahko na internetu iščejo le informacije, s katerimi poskušajo izboljšati svoje spolno življenje, in ne kažejo nikakršnih znakov težav. Vendar pa tiči past v tem, da se nobena naravna oblika seksualne stimulacije človeških možganov ne more primerjati s stimulacijo in omamnim stanjem, ki ju posameznik lahko doživlja ob intenzivnem ogledovanju pornografskih vsebin na internetu. Tako lahko postane spolnost s partnerjem v primerjavi z internetnim seksom dolgočasna in nezanimiva. Na žalost pa psihološko ranljive osebe pogosto zlorabljajo prav tehnološki napredek in seksualne vsebine kot način za doživljanje ugodja in čustvene zadovoljitve. Možnosti za beg v virtualni svet je na internetu neskončno in taki primeri tudi v Sloveniji niso redki.

Peter Topić. Foto: Diana Anđelić

Peter Topić. Foto: Diana Anđelić

Kdo so psihološko ranljivi ljudje, ki jih omenjate?
To so lahko ljudje, ki se spopadajo z anksioznostjo, depresivnostjo, imajo nizko samopodobo ali so doživeli zavrnitev oziroma razočaranje na področju spolnosti. Lahko so odraščali v togem okolju, polnem seksualnega sramu, v katerem je bilo o spolnosti prepovedano govoriti. Možnosti je veliko. Za te ljudi je internetni seks in pornografija lahko le način, kako izživijo del frustracij in omilijo neprijetna čustvena stanja.

Bolj dovzetni so tudi tisti ljudje, ki so žrtve travm. Zanje je internetni seks pogosto le nezavedni način ponavljanja travmatičnih izkušenj ali poskus bega pred bolečo preteklostjo. Pornografija je privlačna za marsikoga. Tudi za čisto običajne ljudi, ki imajo partnerske odnose, pa včasih samo malo pobrskajo in to nanje ne vpliva prav dosti.  Statistike kažejo, da 80 odstotkov ljudi, ki dostopajo do pornografskih vsebin, nima posebnih težav, ostalih 20 odstotkov pa kaže znake težav. Le manjši del pa lahko umestimo v kategorijo zasvojenih, kar pomeni zelo resne težave na več področjih.

Kaj pa mladostniki?
Previdni moramo biti glede mladostnikov, saj je odkrivanje spolnosti in preizkušanje del njihovega razvoja in oblikovanja spolne identitete. Mislim, da je veliko staršev zaskrbljenih, saj ne vedo kaj tako vedenje pomeni. Mladostniki brskajo po seksualno eksplicitnih vsebinah, pošiljajo sporočila – kar pa ne pomeni, da ti mladostniki počnejo kaj drugačnega kot so počele starejše generacije v preteklosti. To počnejo samo na drugačen način in verjetno tudi pogosteje prav zaradi anonimnosti, dostopnosti in nizkih stroškov. Pričakovati, da tega ne bodo počeli je naivno. Pri njih je to sestavni del življenja, spolnost v današnji dobi odkrivamo tudi prek interneta. So pa zaradi tega bolj ogroženi, da se prezgodaj srečajo z neprimernimi vsebinami in da do teh vsebin ostanejo nekritični.

Koliko pornografije je normalno? Ali obstaja razlika med tem, kako pogosto nekdo gleda, in med tem, s kakšnim namenom gleda?
Ljudje se velikokrat ujamejo in vežejo težave na pogostost nekega početja, ki pa ni nujno zanesljiv pokazatelj, da gre za težave. Če pogledamo na primeru mladostnika, ki v šoli normalno funkcionira, ima dobre ocene, ohranja svoj socialni krog, se druži s prijatelji, ima svoje hobije in večkrat na teden gleda pornografijo ali se samozadovoljuje. Je to problematično? Odvisno seveda od vrednot in prepričanj, ki jih ima tako mladostnik kot družina. Mislim pa, da je bolj problematično, če gre za fanta, ki počne isto, a ima v šoli težave, se je izoliral, ima konflikte z avtoritetami, opušča hobije, ocene pa ima slabe.

Bolj pomembno je vprašanje, kaj poskuša človek z določenim vedenjem doseči. Mladostnik lahko samo odkriva spolnost in je radoveden, ali pa pred nečim beži. Ne gre pa zanemariti dejstva, da je pornografija le eksplicitna oblika portretiranja seksualnih vsebin z namenom stimuliranja seksualnega vzburjenja in zadovoljstva. V nasprotju z umetnostjo in erotiko ima pornografija le malo umetniške vrednosti in je osredotočena na telesni vidik spolnosti, ki ne vključuje občutkov in čustev. Pri mladih pa tovrstna objektifikacija zagotovo vpliva tudi na oblikovanje spolne identitete in prepričanj o spolnosti.

Foto: Pixabay

Otroci in mladostniki obvladajo digitalni svet. Foto: Pixabay

Osredotočimo se na Slovenijo, na otroke in mladostnike. Kdaj in na kakšen način pridejo otroci v stik s pornografijo? Se starostna meja, ko imajo prvi stik s pornografskimi vsebinami, v dobi interneta znižuje?
Za Slovenijo je težko najti kakšne bolj resne raziskave. Če pogledamo tuje raziskave pa ugotovimo, da je povprečna starost mladostnika, ko pride v stik s pornografijo 11 let. Lanska globalna raziskava pa je pokazala, da velik delež otrok pride prvič v stik s pornografijo že pri šestih letih. To je zaskrbljujoč podatek. Mladostniki to počnejo na različne načine, katerih odrasli morda sploh ne poznajo. Lahko gre za pornografijo, seksting, video klepete v spletnih klepetalnicah, razne aplikacije, ki jih uporabljajo na pametnih telefonih ali karkoli drugega, kar omogoča izmenjavo in dostop do seksualno eksplicitnih vsebin.

Kaj pa o prvem stiku s pornografijo kažejo trendi, kako se je starostna meja spreminjala skozi čas?
Trendi kažejo, da to, kar je bilo nekoč običajno za 16-letnika, je danes običajno za 10-letnika. Starši, ki poskušajo navezati stik z mladostnikom in želijo deliti informacije o spolnosti in s tem vplivati  tudi na mladostnikovo spolno identiteto, ne smejo čakati do 16. leta. Takrat je to že pozno, čeprav ni nikoli prepozno. Obstaja le verjetnost, da mladostnik o seksu takrat ve že več kot starši. Morda sicer res ve več o seksu, ne pa o tem kako kompleksna je človeška spolnost.

Kdaj pa je pravi čas?
Pravi čas je že v otroštvu, lahko tudi že pri treh letih. Seveda je pomembno, da vsebine pogovorov prilagodimo otrokovi starosti. S tem ne mislih, da bi starši načenjali pogovore o spolnosti. Težava je v tem, da živimo v seksualizirani družbi, zato so otroci že od zelo zgodnjega otroštva izpostavljeni seksualnim dražljajem, tudi ko mi tega ne želimo. Če vidimo, da otrok reagira na določen dogodek ali vsebino, mi pa mu ne pomagamo tega osmisliti in razumeti, dajemo na ta način otrokom slabo sporočilo in sicer to, da je nekaj narobe ali z njimi ali pa s spolnostjo.

Zato je zelo pomembno, na kakšen način govorimo o teh zadevah. Če se ne odzivamo na otrokova vprašanja ali dražljaje, ki jih otrok opazi, lahko povzročimo, da se pri njem poveča seksualni sram ali pa otrok zaključi, da je z njim nekaj narobe, ker mu ne želimo odgovoriti. Pogovor o spolnosti z otrokom nikoli ni lahka naloga. Praviloma pa so otroci le radovedni in jih v resnici ne zanima spolnost kot taka. Ta interes pride do izraza kasneje v njihovem razvoju, ko se bodo verjetno po nasvete že obračali na vrstnike.

Otroci pogosto postavijo direktna vprašanja, starši pa se pogosto sploh ne odzovejo, saj morda v tistem trenutku niso pripravljeni ali pa ne vedo, na kakšen način bi se lotili teme.
To je zahtevna naloga za vsakega starša. O spolnosti še odrasli med sabo ne govorimo prav z lahkoto, ko nas pa mladostnik ali otrok konfrotira s kakšno vsebino pa je to še večji izziv. Pomembno je, da otroka ne sramotimo in ne kritiziramo zaradi tega kar sprašuje, doživlja ali čuti. Vsakič, ko imamo priložnost lahko pomagamo mladostniku povezati spolnost s pomembnimi vrednotami. Na ta način, vplivamo kako bo kasneje izbiral partnerje in se odločal za spolnost.

Nadaljujva s posledicami rednega gledanja pornografskih filmov. Če otrok ali mladostnik redno gleda pornografske filme od 10. ali 11. leta naprej – kaj to prinese za sabo, kako to vpliva na njegov seksualni razvoj in predstave o spolnosti?

Mladostnik si gradi svojo predstavo o spolnosti – o tem, kaj to sploh je. Pravzaprav je odkrivanje spolnosti potovanje, ki traja vse življenje. Če pa si predstavljate 12-letnika, ki nima nobenih seksualnih, erotičnih ali romantičnih izkušenj in je naenkrat izpostavljen “hardcore pornografiji” in začne te vsebine pogosto gledati, bo to gotovo vplivalo na njegovo predstavo o spolnosti. Redno dostopanje do vsebin samo po sebi ne pomeni nujno že težave. Če se vrneva na primer, ki sem ga prej izpostavil – mladostnik, ki bo take vsebine vse pogosteje ogledoval in ob tem zanemaril socialni krog, hobije, padle mu bodo ocene v šoli, pa  bo imel kot odrasel človek kasneje v življenju lahko resne težave v “resničnem svetu”, ker bo razvil prepričanje, da je spolnost to, kar je videl na internetu.

Kakšni pa so znaki, da so pri mladostniku težave že na vidiku?
Prvi znak je gotovo to, da mu ni več do druženja z vrstniki. Vedno bolj sili v nek paralelni, digitalni svet, opazimo lahko tudi zelo velika nihanja razpoloženja, pri čemer pa ne gre le za klasično najstniško nihanje razpoloženja, ampak za resne spremembe. Po navadi se začnejo kazati tudi težave z uspehom v šoli. Eden izmed pomembnih pokazateljev je tudi skrivanje – predvsem to, da skrivoma uporablja računalnik, pametni telefon ali pa da se zapira vase, zaklepa v sobo in starši ne vedo kaj počne. Na splošno je potrebno biti pozoren na laži in skrivanja, ko je mladostnik povsem zaprt vase ali pa da močno skriva prav vse, kar počne na internetu.

Drugi zaskrbljujoči znak težav pa je, če opazimo seksualno agresivno vedenje, tudi v odnosu do vrstnikov oziroma vrstnic. To je zelo resen pokazatelj, da nekaj ni v redu. Hkrati pa je potrebno biti pozoren, če taka oseba kaže vedno manj ali skoraj nič empatije do drugih ljudi, ne glede na to, če gre le za igro pri otrocih ali pa za prvo erotično približevanje in odkrivanje spolnosti pri mladostnikih.

Na osnovi dostopa in gledanja pornografskih filmov si torej mladostnik zgradi predstavo, kaj je spolnost, kako naj bi odnosi v tem kontekstu potekali ter kaj lahko pričakuje.
Ne vedno in ne vsi. Nekateri take vsebine pogledajo, a jih kasneje ne privlačijo več ali jih celo odbijejo. Predvsem take vsebine vplivajo na predstavo, kaj je v spolnosti normalno in običajno – o tem kaj si ženske želijo in kaj si moški želijo v spolnosti. Te vsebine so včasih zelo agresivne in pogosto prikazujejo vse kaj drugega, kot ljubečo človeško spolnost. Gre lahko tudi za bolj za agresivno vedenje, objektificiranje, kjer je zelo malo intime in bližine med ljudmi. Vpliv ogledovanja je seveda odvisen tudi od starosti – starejši kot je mladostnik, manjše so možnosti, da bi pornografske vsebine vzel kot realnost, vendar je to odvisno tudi od časa, ki ga preživi v stiku s takimi vsebinami.

Torej sta najpomembnejši dve zadevi: koliko je star mladostnik in v kakšnem časovnem obsegu gleda pornografske filme.
Pri raziskovanju težav in fenomena seksualnih disfunkcij v povezavi s spletno pornografijo so bolj kot čas pomembni naslednji dejavniki: trajanje uporabe (v letih), kako zgodaj v življenju so uporabniki začeli dostopati do teh vsebin, raven stopnjevanja, ki je povezana s privlačnostjo novih (tudi skrajnih) vsebin, odstotki masturbiranja ob ogledovanju pornografskih vsebin ali brez njih, spolna aktivnost s partnerjem (ali drugo osebo).

Mladi so danes zelo ozaveščeni oziroma spretni glede uporabe interneta, predvsem v nastavljanju in izogibanju varnostnim preprekam in zankam, ki bi jim sicer preprečile dostop do pornografskih spletnih strani. Hkrati so zelo spretni pri tem, kako zaobiti spletne omejitve in prikriti zgodovino brskanja. Kaj lahko naredijo starši?
Ogromno. Njihova vloga je neprecenljiva. Otroci ves čas odraščanja dobivajo informacije o spolnosti. Vsaka informacija, ki jo dobijo, prispeva določen delček mozaika k njihovi celotni predstavi o spolnosti. Vprašanje je, koliko delčkov tega mozaika so dobili iz interneta, zunanjega sveta ter koliko informacij so dobili od staršev. Ko sem prej omenil otroka pri treh letih, nisem imel v mislih, da se je z njim potrebno pogovarjati o seksu na našo pobudo. Pri tej starosti otroci ne razumejo koncepta seksualnosti. Kljub vsemu pa začnejo že zelo zgodaj postavljati vprašanja in takrat je zelo pomembno kako se odzovejo starši. Vzemimo primer, da držite otroka za roko in greste z njim mimo »sex shopa«. A ste naredili kaj narobe? Niste. Otrok je videl izložbo in vidite, da je reagiral in je morda le radoveden. Lahko se naredite, da ni bilo nič, kar starši najbolj pogosto storijo. Takih situacij je veliko, saj je današnja družba zelo seksualizirana: doma, na spletu, na televiziji, radiu … povsod so sporočila s seksualno vsebino. Ključno je, da otroku vsako takšno situacijo naslovimo in opremimo z vrednotami, ki jih imamo sami v spolnosti.

Pomembno je, da otrok spolnost začne povezovati z vrednotami, ki mu jih kot starš želite podati. Ko se bo kasneje kot mladostnik odločal za prve spolne odnose in izbiral partnerja, bo tako imel sistem vrednot, povezanih s spolnostjo. V nasprotnem primeru si bo svoj sistem vrednot zgradil s pomočjo interneta in je vprašanje kakšen bo ta sistem. Pogosto je na žalost zelo osiromašen, kljub neskončnemu številu informacij. Mladostniki tako velikokrat iščejo partnerja, ki bi jim nudil vse to, kar so videli na internetu. To pa v realnem življenju ne deluje, ker pred seboj nimamo objekta.

Peter Topić, socialni delavec in psihoterapevt, je ustanovitelj in direktor Inštituta za zasvojenosti in travme, kjer vodi skupino za pomoč zasvojenim in opravlja svetovanja ter terapevtsko delo za posameznike, pare in družine. Je eden od redkih Evropejcev, ki ima mednarodno priznani certifikat za pomoč zasvojenim s seksualnostjo (CSAT – Certified Sex Addiction Therapist). Je tudi avtor knjige Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi: priročnik za strokovnjake, zasvojene in njihove družinske člane, ki je izšla novembra 2015.

Anja Dangubič