Nihče na desnici nima nič proti homoseksualcem. Kaj kdo počne v svoji spalnici ali pa tudi kje na javnem mestu, je zadnja stvar, ki bi morala brigati libertarizmu nastrojenega človeka, pa tudi konservativcem v sodobnem času ni pretirano pomembno, kaj počnejo drugi. Drugače pa je, ko sodobne militantno nastrojene parade ponosa (ki nimajo nobene veze z izvirnim bojem homoseksualcev na enakopravnost) želijo ljudem vsiliti radikalno LGBT ideologijo, tudi tako, da s skrajnostmi razburkajo družbeno psiho in s tem privabijo svoj ideološki antipod na drugi strani – ko pride do trka skrajnežev na obeh straneh, smo običajni ljudje le opazovalci – aktivisti pa lahko nato pišejo o sistemski diskriminaciji in družbeni represiji, ki pa v resnici ne obstaja.
O tem, kaj se je zgodilo na mariborski paradi ponosa (ki se jo je sicer udeležilo le 200 ljudi), prihajajo različna poročila. Nekateri poročajo, da je prišlo do enega samega fizičnega napada na “znanega aktivista”, ki naj bi bil napaden po zaključku uradnega dela parade. Drugi poročajo o tem, da naj bi prišlo do več incidentov.
Kakorkoli že – prav je, da obsodimo vsako nasilje. Prav tako pa je prav, da povemo, da Slovenci nikakor niso homofoben narod, saj so se parade dogajale brez incidentov tudi v preteklosti (za razliko od npr. Beograda). Je pa treba tudi jasno povedati, da LGBT parade niso več to, kar so bile nekoč. Ne gre več za to, da bi se borili za enakopravnost homoseksualcev, saj so homoseksualci že zdavnaj enakopravni, družba pa že dolgo nič nima proti zakonsko urejenih partnerstvih istospolnih. Težava je, da so sodobne parade postale povsem prežete s političnim radikalizmom, ki običajne ljudi odvrača, privablja pa radikalno nastrojene z druge strani, tako da nato oboji en drugega napajajo.
Izzivanje incidentov
“Edini namen LGTB parad je izzivanje incidentov. Podoben pristop pri pridobivanju javnomnenjske podpore uporablja 8.marec. Relevantni so, dokler so žrtve. In ker se bo vedno našel nezrel posameznik, ki se ga bo dalo sprovocirati, to socialističnemu režimo priskrbi neskončno izgovorov za preganjanje svobode govora (predvsem!) onih, ki nikomur niso storili popolnoma nič. To da zaradi enega nasilneža (ali celo, kot v primeru 8. marca izmišljenega nasilja!) režim omejuje svoboščine vseh dva milijona Slovenk in Slovencev ni nič drugega kot jemanje talcev!” je zapisal Tomaž Štih, na omrežju X znan kot Libertarec.
Sodobna LGBT ideologija nima nič z enakopravnostjo homoseksualcev in vse s tem, da proizvede čim več nesrečnih mladostnikov, ki bodo odrasli v zafrustrirane odrasle in nato depresivne socialistične volivce. Marsikateri običajni homoseksualec je gibanju LGBT (in vsem preostalim črkam, ki so si jih nadeli) obrnil hrbet, saj se jim zdi, da ponižuje njihovo skupnost in jo napačno predstavlja kot promiskuitetno, razvratno, s pedofilskim in zoofilskim fetišem ter da targetira ranljivo mladino, ki je v času adolescence še posebej nagnjena k iskanjem radikalnih rešitev.
Seveda ne govorimo o tem, da se da ljudi z družbeno dejavnostjo spremeniti v homoseksualce. Podatki pa kažejo, da kar veliko število najstnikov na drugi strani trpi zaradi spolne disforije – občutka, da so se rodili v telo napačnega spola. Podatki prav tako kažejo, da se pri 90 odstotkih mladostnikov občutek disforije razblini in sprejmejo svoj spol, v katerega so se rodili. Predvsem gre za psihološki moment, ko se ranljive deklice počutijo, kot da bi bilo “fajn” biti močan moški, osamljeni fantje pa z zavistjo gledajo sošolke, ki dobijo pozornost družbe že zaradi svojega spola, sami pa je ne. Sodobna LBGT ideologija cilja prav na takšne ranljive posameznike in jim reče: “Pridi z mano. Poznam rešitev!” pri čemer so rešitve vse od hormonskih terapij in blokerjev pubertete pa do radikalnih kirurških posegov, kjer mladega človeka prepričajo, da je pot do osebne sreče v amputaciji spolnih organov (da to ni res, pričajo samomori transseksualcev po takšnih posegih). Ko LGBT ideologija posega po takih ljudeh, ljudje zastrižejo z ušesi.
Običajni ljudje tako, kot je treba, z javno razpravo in pritiskom na politiko, da se v sodobni družbi takšnih ekscesov pač ne gremo. Tisti, z druge plati kovanca LGBT – isto radikalni, le da v povsem nasprotno smer (homofobija, latentno sovraštvo, huliganizem), pa bodo “stvari vzeli v svoje roke” in s tem najbolj radikalnim aktivistom na strani LGBT naredili veliko uslugo. Eni potrebujejo druge, da hranijo svoj ekstremizem. Na sredini pa smo običajni ljudje – heteroseksualci, homoseksualci, transseksualci – ki gledamo “predstavo” radikalizma, ki se odvija pred nami. Čas je, da se obe skrajnosti umakneta normalnosti.
Mitja Iršič