Pred nekaj dnevi smo na portalu Demokracija prebrali kratek povzetek prometne nesreče: Po prvih ugotovitvah in zbranih obvestilih se je nesreča zgodila malo pred 10. uro na Cesti krških žrtev v Krškem. Voznik tovornega vozila je na prehodu za pešce trčil v 61-letno peško iz Krškega, ki je prečkala cesto. Voznik tovornega vozila z območja Ljubljane je po trčenju nadaljeval z vožnjo. Eden od očividcev je po poročanju Škandala24 na družbenih omrežjih zapisal: “Česa bolj groznega še nisem videla. Mrtva ženska z odprto glavo na cesti! Pa se folk vozi mimo!! Obvozijo in mimo! Stojijo na pločniku, pa ne pokličejo reševalcev! Ljudje smo res gnoji.”
Kaj je narobe z nami?
Vest o pobeglem vozniku, mrtvi peški, zijalih na pločniku in mimo vozečih avtomobilih, v katerih ljudje ne trenejo z očmi ob smrti drugih, nam pusti grenak priokus in odpira vprašanje: Kaj se je zgodilo z nami, z odgovornostjo in zdravo pametjo, da človek pobegne, ter sočutjem, da brezbrižno opazujemo takšne reči? Nesrečne novice sem se spomnil ob nedavni novici, da je Lista Marjana Šarca ponovno prevzela prvo mesto na javnomnenjski anketi. Na prvi pogled se zdi, da dogodka nimata prav nič skupnega, poglobljen razmislek pa odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov. Skupna točka obeh novic pa je, da Lista Marjana Šarca ne pomeni nič dobrega, ampak še eno nesrečo za slovenski narod, saj nastaja v istih laboratorijih kot Lista Zorana Jankovića in Stranka Mira Cerarja.
Resolucija 1096
Zakaj je lista Marjana Šarca še ena (pred)volilna goljufija Milana Kučana, nam lepo pove komentar iz decembra 2016, zapisan v reviji Zaveza. Tako piše: “Enaindvajset let je minilo, odkar je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela Resolucijo 1096 z naslovom “O ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov”. Ko človek bere ta dokument, ima mešane občutke. Na eni strani imamo tipično opreznost, na drugi pa genialnost malodane preroških besed za primer neuspešne tranzicije, ki jih ne bo odveč ponoviti:
“Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko ‘žametna obnovitev’ totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije.” Zares se lahko čudimo, od kje taka smela in možata dikcija neki zvodeneli evropski ustanovi le nekaj let po padcu komunističnih režimov. Med Evropejci, vzhodnimi in zahodnimi, je to opozorilo navzoče že dvajset let, a povprečna mentaliteta in povprečen uvid v realno stanje kljub njenemu potrjevanju v življenju caplja daleč za njo.
Od preostalega besedila bi lahko resoluciji to in ono tudi poočitali, zlasti glede na standarde Zaveze, a glede na stanje slovenske države in slovenske družbe bi bila že najmanjša njena implementacija strahoten korak naprej. Največji dokaz za to je dejstvo, da je slovenska politična večina, ki nas drži v pasteh preteklosti in v vsakršnem nazadovanju, nikoli ni hotela potrditi v parlamentu«, so decembra 2016 zapisali v reviji Zaveza. V soočenjih na predsedniških volitvah smo videli, da je Marjan Šarec s svojim odnosom do resnice in slovenske preteklosti zagotovilo za nadaljevanje natančno takšne politike, ki jo opisuje znamenita Resolucija 1096.
Na vprašanje, ali smo se izognili nevarnosti, ki nam jih predstavlja Resolucija 1096, moramo odgovoriti nikalno. Morda se prav v tem trenutku nahajamo v času največje preizkušnje, ko bi moral biti narod še posebej priseben in oprezen. Po rezultatu predsedniških volitev in javnomnenjskih anketah, na katerih vodijo nastavljenci rdečega režima, tega ni zaznati.
Zdravljenje narodovega duha se začne pri našem odnosu do mrtvih in živih
Vsi vemo, kaj se v Sloveniji dogaja, pa narod kljub temu vedno znova naseda lažnim levičarskim prerokom. Rezultat takšnega nekritičnega odnosa slovenskega volivca do politike se kaže v našem odnosu do nepokopanih, do tistih, ki se ne smejo roditi, pa tudi na primeru bančnega ropa, ki je doživel vrh v trikratni dokapitalizaciji in milijardnem pranju terorističnega denarja. Tudi drage obnove spomenikov komunističnih zločinov, kakršna se je izvedla v Velenju, in vsakoletne orgije po krajih narodovega trpljenja pričajo o bolezni slovenskega duha.
Zoran Janković, ki je avgusta lani po Zakonu o partnerski zvezi že “poročil” prvi homoseksualni par, in Anja Kopač Mrak, ki je zaradi političnih interesov gluha za trpljenje starih staršev in koroških dečkov, sta dokaz, da se duhovni boj vse bolj krepi. Naša država pod oblastjo častilcev dražgoškega kulta vse bolj tone v duhovni, čustveni in fizični potop, v katerega smo vsi vnaprej privolili. Hinavsko sprenevedanje Marjana Šarca in njegovih inženirjev iz vrst vladajočega rdečega plemstva, ki narod ideološko in na vse načine deli za potrebe privilegijev in finančnega izčrpavanja, bo moralo ustaviti narod na prihajajočih državnozborskih volitvah. Zmaga demokratičnih strank bo zmaga kulture življenje, blaginje in srečne prihodnosti. Kdor bo volil SD, SMC, DeSUS, derivate Levice ali Listo Marjana Šarca, pa bo osebno odgovoren za dolgoročno duhovno in materialno revščino, ki vodi v neogibno izginotje Slovenk in Slovencev.
Franci Donko