“V njej (oblasti) je preveč nabiralcev in premalo razumnih ljudi, ki bi sploh znali in želeli narediti nekaj dobrega za domovino. Politika bi morala biti tiho in brez medijev izvajati zastavljen program. Žal ga nima, saj ga zaradi parcialnih interesov, neglobalne vizije in stanja posameznikov, ki teh izkušenj nimajo, ne zna, hkrati pa tudi ne želi narediti.” Tako je gospodarstvenik Joc Pečečnik v javnem pismu orisal stanje pod trenutno vlado.
V pismu Joc Pečečnik graja višanje davkov, izgovarjanje nad sanacijo po poplavah, ki bo – tako Pečečnik – vladi pomagala oddelati mandat [z implikacijo, da bi se drugače zrušila]. Prav tako kritizira večanje države in manjšanje svoboščin ljudi in gospodarstva, oz. nastanek nekakšne velike države, kot smo jo poznali v bivši Jugoslaviji. Ta fenomen imenuje Slovenija d.o.o., se pravi Slovenije kot centralno-planske države, kjer je vse skoncentrirano na oblasti. Prav tako primerja bruto in neto slovenske ter hrvaške plače in izpostavi dejstvo, da Slovenci za visoke davke, za razliko od Skandinavcev ne dobimo prav dosti, kar se tiče javnih storitev.
Iz pisma vre razočaranje gospodarstvenika, ki je sicer po svetovnem nazoru bližje levici kot desnici. Zadnja leta sicer bridko spoznava, kako težko je poslovati v Sloveniji – konec koncev mu že desetletja zaradi birokratskih ovir ne uspe obnoviti Bežigrajskega stadiona, čeprav ima tako voljo, kot denar. Graja vlade s strani Pečečnika je še toliko bolj pomenljiva zato, ker je bil na začetku vsaj delni podpornik Roberta Goloba, oz. je dejal, da se spozna na gospodarstvo in mu je treba pustiti čas, nato pa ga soditi. Očitno je čas potekel – zdaj pa tudi Pečečnih vidi koliko je ura in da vlado vodi predvsem stranka Levica.
Njegovo pismo objavljamo v celoti:
Kaj napisati o vsem, kar se je zgodilo v naši domovini v zadnjem času?
Verjetno bomo posamezniki prišli do različnih zaključkov, dejstvo pa je, da se je mnogo Slovencem podrl svet in da žal ne moremo mimo dejstva, da je naš planet dinamičen in nevaren prostor. Tega se moramo zavedati in svoje reakcije, sovraštvo in mržnje, predvsem pa taktike in posameznike, ki načrtno delijo narod, odstraniti iz družbe.
Pred leti mi je moja stara mama Pavla rekla, da naj pazim, kakšen človek sem, saj me Bog gleda 24 ur na dan in skrbi, da dobim tisto, kar si zaslužim. Stara mama mi je svetovala, naj Boga nikoli za nič ne prosim, ampak naj se mu vedno samo zahvaljujem, ne glede na to, kako nerazumljive ali težke so okoliščine. Kakor koli že, naj si vsak posameznik definira svojega boga, kakor si želi, eno ostaja dejstvo – in to je, da živimo na nevarnem planetu in gostujemo pri stvarstvu ali sili, za katero smo mi vsi skupaj neresen mikronasprotnik oziroma statistična napaka. Če ne najdemo drugih razlogov, se vsak dan lahko zahvalimo, da danes v planet Zemlja ni priletel komet in ga uničil. Tudi to se lahko zgodi in bomo vsi popolnoma nemočni …
To, kar se je zgodilo, je bilo popolnoma nenapovedljivo in nepredvidljivo. Kot 30-letni navtik, ki vreme kar podrobno spremlja, lahko suvereno izjavim, da se ista vremenska situacija lahko ponovi vsako leto ali celo večkrat vsako leto. Kljub vsem informacijam in tehnologiji danes ne vemo, ali ima ta dogodek res kakršno koli zvezo z globalnim segrevanjem ali gre za ekstremen, a hkrati običajen dogodek, ki se je na Koroškem dokazano že zgodil pred 300 leti.
In kaj se je zgodilo v naših glavah … Ljudje so doživeli takšen šok, da so pozabili na vse nepomembne delitve in ideologijo in na dan so prišla prava slovenska čustva. Ljudje so se oprali vsega ter s svojim srcem in željo po preživetju samoiniciativno aktivirali mreženje pomoči, ki so ji sledili posamezniki, gasilci, civilna zaščita, gorska reševalna služba, policija in vojska. Ko je že vse teklo, je z dopusta prišla vlada in nato opozicija. Kar naenkrat ni bil več pomemben posameznik, ampak skupnost. Uveljavil se je sistem vsi za enega, eden za vse. Mnogo ljudi je bilo sposobnih samorefleksije in zavedanja, da bi se lahko takšno stanje zgodilo tudi njim, zato so odšli na pomoč, kar je bila posledica skrbi in strahu. Izkazala se je velika želja po pomoči in sodelovanju v skupnem cilju. Tokrat boj za preživetje in obstoj kot posledica delovanja neprimerljivo močnejše narave.
Slovenijo bomo lažje obnovili, če bo država poskrbela, da bomo plače dvignili za sto odstotkov, ne pa izvajali projekta Slovenija, d. o. o., podjetje za oblast in slast, ki skrbi za vse potrebe državljanov.
Če bi v Sloveniji združili moči …
Kot podjetnik in človek, ki se počuti srečen in izpolnjen, ko pomaga, ne morem nehati razmišljati o vprašanju, kakšna bi bila moja domovina, če bi to moč Slovencev združili za organizacijo naše države in izkoriščanje razvojnih potencialov. Zagotovo bi bili mnogo boljši, kot smo danes, in med vodilnimi na svetu …
Slovenci smo fenomen na mnogo področjih. V košarki smo evropski prvaki, pa pol lige igra po šolskih telovadnicah brez navijačev, imamo dva hokejska kluba in reprezentanco, ki se redno uvršča v skupino A na svetovnih hokejskih prvenstvih in je igrala na olimpijskih igrah, imamo nešteto posameznikov v smučanju, kolesarstvu, plezanju, borilnih veščinah in vseh drugih športih. Imamo znanstvenike, podjetnike in mnoge druge. Vse to spraviti v eno energijo in uporabiti za našo novo dobro Slovenijo so moje in bi morale biti naše skupne sanje.
Preveč nabiralcev in premalo sposobnih na oblasti
Če želimo to narediti, moramo v osnovi narediti velike korake, ki jih naša politika ni sposobna sprejeti desetletja, saj je oblast slast, ki obrača in upravlja velike količine denarja. V njej je preveč nabiralcev in premalo razumnih ljudi, ki bi sploh znali in želeli narediti nekaj dobrega za domovino. Politika bi morala biti tiho in brez medijev izvajati zastavljen program. Žal ga nima, saj ga zaradi parcialnih interesov, neglobalne vizije in stanja posameznikov, ki teh izkušenj nimajo, ne zna, hkrati pa tudi ne želi narediti. Zato že desetletja ostajamo pri isti lajni. Prišli smo do stanja, ki spominja na tisto v 80. letih, manjka nam le še veliki vodja. Država rine stran od smernic EU v jugoslovanske spomine, kjer je središče sveta država.
V zadnjih letih je na EU letelo mnogo kritik, pa čeprav smo si jo ob sprejetju tako želeli. Če smo bili v prvih letih vstopa v EU zlati učenec, je bilo pozneje vse več vprašanj, kaj sploh delamo v EU, ali nam ta škoduje ali pomaga, da o tem, da imamo novi birokratski Beograd, sploh ne govorim … Zdaj bo EU spet naša ljuba mati, ki bo pomagala. Če ob zadnji katastrofi pogledamo odziv evropskih držav, lahko ugotovimo, da nas ima EU bolj rada kot imamo mi njo.
Zakaj vlada ne mara podjetnikov
Ujma je prinesla mnogo nesreč, dejstvo pa je, da je sedanji vladi posijalo sonce. Vlada bo zaradi ujme preživela in oddelala svoj mandat. Situacija bo uporabljena, da se bo “domovina” izkoristila, da se krepi država. Pot do cilja je odprta, pa še sovražnika imamo. Čas je, da se naredi Slovenija, d. o. o., podjetje za oblast in slast.
Naj začnem drugače, podjetje Slovenija, d. o. o., je prispodoba za državno upravljanje. Če ti uspe, da dobiš v roke vse, pomeni, da si dobil moč, kjer se morajo vsi “tepci” v državi tebi podrediti in jih lahko kontroliraš. Tukaj je stična točka. Vlada podjetnikov ne mara prav zato, ker je od njih odvisna.
Vsi drugi, ki jih ne kontroliraš, ker so ekonomsko neodvisni (beri: tisti, ki delajo, kmetje, obrtniki, podjetniki, posamezniki), so sovražniki. Oni so material, ki ga je treba na tak ali drugačen način v tišini in stran od medijev diskreditirati in uničiti. Ostane država, kot smo jo imeli nekoč, ki je središče sveta in, kot kaže, si politiki želijo, da pride nazaj. Naravni podpornik so tudi sindikati, ki bi se morali boriti za pravice delavcev, v mnogo odzivih pa vidimo, da jim je boj za državo pomembnejši. To je naravno, ampak ne konvencionalno in ne logično. Sindikati bi morali biti enakomerno razpršeni med državo in delodajalci s ciljem, da ščitijo zaposlene. Pri nas so na strani države.
Pomoči podjetnikov ni želela nobena vlada
Mislim, da je čas, da se javno pove, da naj dragi državljani ne skrbijo preveč, saj bomo kmalu bomo dobili raj, kjer bomo vsi enake ovce, oblečeni v ista oblačila, v Revozu bomo zagnali proizvodnjo trabantov in imeli bomo vsi enake avte. Plače bodo minimalno enake ne glede na naš učinek. Tisti, ki imajo izobrazbo, bodo dobili več, pa tudi če ne znajo zamenjati gume na avtu. Država že deluje v smeri, da bo poskrbela za vse. Država bo pomagala, država bo dala, država išče rešitev, država gradi, država bo organizirala, država bo nasitila. Vas to na kaj spominja?
Kje je tukaj odgovornost posameznika in njegov doprinos? Ni je, posameznik je izničen. V SBC – Klubu slovenskih podjetnikov smo večkrat ponudili dialog in našo pomoč. Sposobni smo pripraviti in uskladiti sistem plač in davkov, da bo bolj pravičen. Za končni cilj novega davčnega sistema bi si morali postaviti večje plače zaposlenih in boljše življenje, hkrati pa bi se moralo več denarja steči v državni blagajno. Še nobena vlada ni želela pomoči najboljših podjetnikov, ki vse življenje ustvarjajo uspešne zgodbe in znajo z denarjem. Vlada pričakovano spretno manipulira in odvisne ter medijev željne, etablirane delodajalske organizacije drži na cevkah, nas, podjetnikov, pa se izogiba. Pogovarja se z nami, nič konkretnega pa ne naredi.
V Sloveniji nimamo pravice do dobrih plač
Dejstva ne lažejo. Plače zaposlenih v Sloveniji so prenizke in takšne, da ljudje svoje dobrine pridobivajo le na medgeneracijski način in s trdim delom (tudi ročnim), ki predstavlja vseživljenjski proces. Ujma je mnogim uničila vse, pustila jim je le kredite. Ljudje so v globoki stiski.
Namesto da bi prispevke znižali, znižali določene stroške v državi in postavili sistem, da bi delodajalci ljudem dali višje plače, je bolje, če so Slovenci odvisni od države. Podjetniki smo vedno tisti, ki smo krivi, da ljudje premalo zaslužijo, ker gledamo na ekonomsko logiko. To je naš »job«. Oprostite, se vam zdi razumno, da je treba pri nas za 9.000 evrov neto plače za dobrega delavca plačati 16.000 evrov, nato pa še dodatnih nekaj tisoč evrov, kar delodajalca na koncu stane 25.000 evrov? Medtem pa naša konkurenca na Hrvaškem za 10.000 evrov neto plače delavca državi plačuje približno 5.900 evrov dodatka, kar je skupaj 15.900 evrov.
Večine državljanov to ne zanima, saj prispevkov ne čutijo v denarnici, ker prispevke za njih plačujeta delodajalec ali država. Ljudje pogosto ne razumejo, da so ti prispevki njihov denar in če bi jih država zmanjšala, bi oni dobili višjo neto plačo.
Slovenci nimamo pravice do dobrih plač in do tistega, kar plačujemo, zato nam bo pomagala država.
Kaj se zgodi s podjetjem, ki zaračunava storitve, a jih ne dostavi?
Naj na hitro zastavim še eno zelo realno vprašanje, ki v naši družbi ni več realno in logično, povezano pa je s prispevki v zdravstveno blagajno. Kaj se zgodi s podjetjem, ki od svojih strank pobira denar in ne dobavlja plačane storitve? Zgodi se to, da se ga označi za kriminalca, dodeli se mu zaporna kazen, spravi v stečaj …
Slovenci plačujemo zdravstvene storitve, ki jih ne dobimo.
Namesto centralnega več regijskega upravljanja
Nekateri kraji po Sloveniji so zaradi naravnih danosti specifično nevarnejši za življenje in bolj izpostavljeni naravnim dogodkom. Iz tega bi se na podlagi zadnjih dogodkov in statistike morali nekaj naučiti. To je naloga države in celotne politike, ki tega ni naredila. Ne razumem, da ob tako birokratizirani okoljski politiki že nekaj desetletij nobena vlada tega ne uredi. Še huje, iz proračuna se izloča sredstva za sistemsko skrb za naravno in državno infrastrukturo. Razpadel nam je sistem, ki je bil namenjen urejanju hudournikov.
Vse to kaže, da sta centraliziran razvoj in nadzor neuspešna in da bi morali Slovenijo upravljati regijsko. Z regijami, kot lokalnimi grozdi, bi imeli večji nadzor, boljšo učinkovitost, cenejšo državo in urejene potrebe. Država bi morala regijam pomagati, da bi naredile pravičen načrt razvoja in regijsko porazdelitev dejavnosti ter določiti naravovarstvene in okoljske pogoje. Takšna ureditev bi omogočila homogen in pravičen razvoj po celotni državi in poskrbela za decentralizacijo in demokratično upravljanje. Tudi preostali servisi države bi morali biti decentralizirani in regionalno razpršeni za različne skupne interese države oziroma naših prebivalcev in dejavnosti. Uporabiti je treba znanje, ki ga je dovolj.
Vlada bo ubogim prebivalcem spet pomagala popraviti infrastrukturo, čeprav jo mi – prebivalci – plačujemo, da skrbi zanjo. Regije kot grozd lokalnih skupnosti bi to opravile bistveno bolje. Regije so prihodnost.
Skozi okno parlamenta se vidi zgodba o uspehu
Prav hudo je gledati nebogljenost politikantov, ki so iskali načine, da bodo nekaj storili, da bodo opazni in da iz te ujme naredijo korist zase. Trenutno so razoroženi, saj ne morejo uporabiti glavnega orožja, kajti prepiri in napadi med politiki bi bili v tem trenutku smešni. Lahko so ugotovili, kako nepomembni so, in hkrati spoznali, da je njihova politična filozofija popolnoma napačna. Energija in dogodki v teh težkih časih govorijo o tem, da Slovenci nismo takšni, kot nas dnevno nagovarjajo politika in mediji. Vsi elementi, kot so sovraštvo, razdvojenost in ideologija, prihajajo iz tistih medijev, ki imajo politično agendo ali so zlizani s politiko. To je njihova edina hrana.
Podjetniki, obrtniki in kmetje ter vsi drugi, ki se sami preživljamo in v državo vplačujemo, smo vse bolje organizirani. Vse več ljudi razume, da so delo, pridnost, znanje, uspeh in premoženje bratje in sestre iste družine. Vsaka uspešna zgodba pomeni boljše življenje vseh nas.
Evidentno se vidi, da to ni igra in sprenevedanje politikov, ampak tega res ne razumejo. Ne razumejo zato, ker večina politikov v svojem življenju ni ustvarila nobene dodane vrednosti, ampak so prejemniki plač.
Vsi vemo, kako delata država in njen aparat. Na žalost imajo poslanci in politiki primer pred nosom, a ga ne vidijo. Skozi okno parlamenta lahko vidijo banko NLB, ki je postala vrhunska regionalna zgodba, ki ima, odkar ni v krempljih države, končno dobiček. Država kot manjšinski lastnik dobi dividende (skoraj 30 milijonov evrov) in delničarji bodo lahko dobili nazaj svoje investicije in dividende ter morda sanirali še kakšno prej neuspešno državno banko. Banka je družbeno odgovorna in je največji slovenski regijski produkt. Vse to zato, ker se je država morala umakniti. Bravo, gospod Brodnjak in celoten tim NLB. Ponosni smo, da imamo banko, kot ste vi. Druga zgodba pa je, da državi to ne ustreza in že išče načine, kako zasaditi svoje kremplje, saj nimajo v upravljanju niti sponzorskih sredstev niti dividend. Koliko hiš bomo lahko obnovili na račun dividend NLB, ki jih je prejela država?
Država kot demokratična diktatura
Država bi višala davek na dobiček nekaterim panogam, ki imajo po njenih besedah enormne dobičke. Kaj je to enormni dobiček? Kdo ga bo določil in definiral? Kakšna ekonomska kategorija je enormni dobiček? Kaj je to solidarnost? Kdo bo to definiral? Je solidarna pravičnost to, da nekateri državljani plačujejo 66-odstotno obremenitev na plače, nekateri pa plačujejo prispevke v višini mnogokratnikov neto plače? To je enostavno nepravično in neustavno.
Namesto da bi se prav iz primera NLB država nekaj naučila in ustvarila pogoje, da bi bile takšne zgodbe vzor mladim in navdih vsem preostalim, ki se sami preživljajo, načrtno dela ravno nasprotno. Ne želi razumeti pomembnosti ekonomskega uspeha države, ampak dela vse (tudi proti državi), da ekonomski vzvodi ostanejo v njenih krempljih in upravljanju.
Strah in panika sta pretirana in takšna politika se zagotovo ne bo končala dobro. Država se trudi, da se uvede demokratična diktatura oziroma karkoli bi to že imenovali. Verjetno, je najboljša prispodoba naslednja izjava mojega prijatelja Vlada, ki je nekoč rekel: “Veš, Joc, naša družina je navzven videti zelo urejena in srečna. Vse to mi je uspelo narediti, ko sem uvedel demokratično diktaturo. Demokratična diktatura pomeni, da jaz članom družine v nedeljo povem (ukažem), kako morajo živeti demokratično skozi ves teden.”
Smo država, kjer se bo zgodil globalni čudež: nikomur ne bo treba delati, ampak bo vse uredila in dala država.
Kaj potrebujemo od države?
Slovenci smo v večini dobri, sočutni, srčni in humanitarni ljudje, ki nam ni vseeno za sodržavljane, skupno pa nam je to, da ljubimo Slovenijo. Država nam mora dati infrastrukturo, kjer bo vsak posameznik prikazal svoje zmožnosti in potenciale. Nezmožnim je treba pomagati, drugi, ki so za delo sposobni, pa morajo za središče odgovornosti postaviti sebe.
Država naj pomaga zagotoviti pogoje, da bodo ljudje imeli dobre plače in infrastrukturo, saj tako ne bodo potrebovali pomoči in odvisnosti. Tudi vsa država se bo hitreje obnovila, če bodo državljani imeli višje plače. Pokažimo, da nismo sposobni delovati in se združevati samo takrat, ko je izredno stanje. Naj bo socialna država posledica uspešne države, ne pa pot in način do bankrota države.
Ko nam bo uspelo to energijo Slovencev in vseh naših prebivalcev porabiti za organizacijo, upravljanje in delovanje države, bomo lahko rekli, da so to temelji nove Slovenije. Upam, da se bo to zgodilo kmalu.
Joc Pečečnik
Kaj pomeni Pečečnikova graja?
Sicer to ni prvič, da je Pečečnik v konfliktu s trenutno oblastjo. Pred časom mu je predsednica Državnega zbora navrgla, da upa, da se bodo on in drugi podjetniki začeli vesti manj kapitalistično, rekoč: “Upam, da bodo gospod Joc Pečečnik in njemu podobni začeli razmišljati malo manj kapitalistično. Da bodo začeli razmišljati o tem, da ni pomemben samo kapital. Podjetništvo in gospodarstvo sta izjemno pomembna, ampak v tem okviru so najpomembnejši ljudje. Najprej je treba poskrbeti za njihovo socialno varnost. Samo socialno varni ljudje so lahko produktivni, zadovoljni, delajo dobro in ustvarjajo dodano vrednost. Delo ni več le produkcijsko sredstvo, s katerim podjetniki in gospodarstveniki ustvarjajo dobiček, delo so ljudje z vsemi svojimi težavami, tesnobo, družinskimi težavami in podobno.”
Pečečnik ji je odgovoril, da se podjetniki še kako zavedajo socialnih stisk zaposlenih in da jim lahko vlada pomaga graditi socialno varnost že danes. “Pomagajte nam, da bo država manj obremenila plače zaposlenih. Podjetniki imamo kar nekaj idej, kako povečati plače in hkrati zvišati prihodke države, ne da bi pri tem dodatno obremenjevali podjetnike. Žal moram ugotoviti, da doslej nismo bili slišani.”
Leto je naokrog, podjetniki pa ne le da niso bili slišani, celo še višja davčna bremena so jim obljubili. Pečečnikovo pismo je torej treba razumeti kot dokaz, da je gospodarstvo izgubilo še zadnji kanček potrpljenja, ki ga je imeli s socialistično vlado.
I. K.