Mineva pet let od kalvarije, ki se je pričela potem, ko je globoka država dr. Milku Noviču naprtila umor direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika in ga tudi zaprla. Umor, za katerega pet let pozneje po oprostilni sodbi sodnika Zvjezdana Radonjića zdaj vemo, da ga je definitivno zagrešil nekdo drug. Po obsodbi na 25-letno zaporno kazen in 40 mesecih po krivem v priporu in zaporu, je letos le prišlo do razveljavitve sodbe in nato oprostitve, vendar zgodba še ni popolnoma zaključena, saj se je državno tožilstvo pritožilo.
Spomnimo. V obrazložitvi oprostilne sodbe je sodnik Zvjezdan Radonjić pojasnil, da je jasno, da dr. Milko Novič v času, ki ga je imel na voljo, ni mogel priti na kraj umora. Ne samo, da ni dokazov, da je kriv, ampak je popolnoma dokazano, da ni storilec, je argumentiral svojo odločitev. Še posebej veliko prahu pa je dvignil, ko je opozoril na številne nedopustne pritiske nanj, ki segajo v sam vrh pravosodja.
Višji sodniki v Ljubljani so decembra 2017 potrdili sodbo iz aprila istega leta, s katero je bil Novič obsojen za umor direktorja Kemijskega inštituta. Oktobra lani sta bili obe sodbi razveljavljeni s strani vrhovnega sodišča in odrejeno je bilo novo sojenje. Ker pa se je tožilstvo na odločitev senata na ljubljanskem okrožnem sodišču, s katero je bil Novič oproščen, pritožilo, je vse na višjih sodnikih, ki lahko sodbo potrdijo, razveljavijo ali pa se odredi vnovično sojenje.
Kljub temu, da so na strani Novičeve obrambe predlagali, da bi, sodeč po razvpitosti zadeve, o njej odločali kje drugje kot na ljubljanskem sodišču, so sodniki na vrhovnem sodišču to zavrnili. Ker je bil primer na ljubljanskem višjem sodišču dodeljen istemu senatu kot na prvem sojenju, je obramba izpostavila prepričanje, da trojica sodnikov ne more soditi nepristransko in neobremenjeno, saj ta že zagovarja prepričanje o tem, kako naj bi bil Novič kriv. Dnevnik poroča, da se bo obramba iz tega razloga obrnila na ustavno sodišče, kjer se bo sklicevala na kršitev pravice do nepristranskega sodišča.
Novič izrazil razočaranje nad državo
Kljub temu, da bi bil marsikdo v čevljih Noviča upravičeno jezen na sodstvo, je Novič ob izpustitvi na prostost odgovoril, da bolj kot jezo čuti razočaranje nad državo. “Zdi se mi škoda 40 mesecev plus 4 mesecev, ko nisem bil ne v priporu ne doma, pravzaprav. To je za moja leta dolga doba, to so nekako moja zadnja leta aktivnejšega življenja in bo treba na novo zastaviti možnosti.” Pri njem vlada razočaranje nad sistemom, ki dovoli, da se lahko posamezen tožilec nekritično opre na eno stran in pol tiskanega teksta, ki je bil generiran, podpisan, preverjen in poslan s strani neusposobljene osebe. “Na podlagi takega dokumenta me sprocesira do obsodilne sodbe na 25 let.” Ob vsem tem je poudaril, da njegovi bližnji nikoli niso podvomili o nedolžnosti in o tem, da bo pravica dosežena. “Nikoli, hči mi je dala alibi 5 minut do umora in bila z mano doma. Žena je igrala pomembno vlogo pri psihični stabilizaciji, saj se pojavijo krize, ko je človek 24 ur sam s svojimi mislimi. Človek je popolnoma nemočen proti sistemu.”
Novič nam je ob izpustitvi povedal, da ga pravzaprav sploh ne zanima, namesto koga je ves čas sedel. Bolj ga namreč zanima, kaj se je in se dogaja na Kemijskem inštitutu, saj je tam delal skoraj 30 let. Povedal je, da je očitno življenje jemal zelo naivno, saj je hodil v službo, užival v raziskovalnem delu, pri tem pa je spregledal nekaj, kar ga je najprej stalo službe, nato pa izbora kot rezervnega morilca. Namreč, umor dr. Janka Jamnika po prepričanju Noviča ne bo razrešen, dokler ne bodo podrobno preiskani finančni tokovi na Kemijskem inštitutu.
Zaupanje v pravno državo minimalno
Glede na to, da mineva pet let od aretacije, zadeve pa še zdaleč niso končane, smo za komentar povprašali dr. Milka Noviča, ki bo božične praznike tokrat preživel v tujini z družino. “Moje zaupanje v pravno državo je minimalno. Upam, da ne bo tako, a mi pamet govori, da bo vse skupaj peljalo v smeri zastaranja. Težko verjamem v to, da bi se ne vem kaj zgodilo na tej točki, da bodo ugotovili, da je bilo vse skupaj narobe ter da bi razsodili tako, kot bi morali že zdavnaj. Težko verjamem. Še zlasti zato, ker je sam postopek v fazi ustavne pritožbe nad izbiro senata za ponovljeno sojenje. Da je v postopku še vedno kazenska prijava Sabliča zaradi krivega pričanja na sodišču in zaradi aktivnosti, ki jih vodi vdova pokojnega Jamnika preko zastopnika Kuniča.”
Vse te zadeve po prepričanju Noviča kažejo, da ne obstaja veliko volje in želje po nekem hitrem in učinkovitem zaključku, ki je logičen. “Verjetno je sedaj, tega se bojimo jaz in tudi delim mnenje s tistimi na moji strani, torej odvetniki, da bi oprostilna sodba za organizatorje umora pokojnega Jamnika pomenila slab signal in to je ponovitev policijske preiskave. Izkušnje mi govorijo, da pravosodje v tej fazi ne bo naredilo tega, kar bi bo edino pametno in to je hitro in učinkovito potrditi mojo oprostilno sodbo, ki jo je sodnik Radonjić napisal in izrekel.”
Rane so hude, vendar jih skuša sanirati ob pomoči družine
“Moram reči, da to kar letos doživljam je prav zrcalna slika tega, kar sem doživljal takrat. Letos sem namreč za nekaj dni v tujini v prijetni družbi tistih, ki me razumejo, ki so me vseskozi podpirali. Obeta se nam čaroben božič, veliko snega. Skušam odmisliti te stvari, ki so se takrat dogajale. Rane so hude, vendar jih skušam sanirati ob pomoči družine. Brez tega ne bi zmogel tega. Mogoče zvezni poceni, a to je živa resnica. Dogaja se mi, da se zjutraj zbudim in sem srečen, ker nisem v arestu. Hude stvari so bile to. Veliko tega sem že absorbiral. Z odvetnikom se o tem veliko pogovarjava. Najbolj se bojim, ampak odvetnik pravi, da je nemogoče, da bi se ponovilo, da bi me tretjič strpali v zapor. Tretjič bi bilo prehudo. Mislim, da bi bilo to drastično negiranje pravne države. Upam, da do tega ne bo prišlo.”
Službe ne dobi
Karkoli se bo zgodilo, Novič po svojih besedah zdaj poskuša zaživeti normalno, čeprav je to izjemno težko. “Letos, odkar sem na prostosti, poskušam dobiti službo, se vključiti v skupnost. Vendar to ne gre, ker službe ne dobim. Prijateljstva, ki so se stkala na inštitutu, mirujejo. Očitno se ljudje bojijo. Bojijo se karkoli reči, karkoli povzeti, kakršnokoli iniciativo sprožiti. V tej smeri razmišljam, se pripravljam in računam, da se nekako preživim. Hvala bogu imam veliko prijateljev, ki mi verjamejo, me podpirajo in se nanje lahko resnično zanesem.”
Hana Murn