Funkcija predsednice republike je zopet trdno v rokah tistih, ki jih je “jebeno več”. Musarjeva je po izvolitvi marljivo delala na tem, da se za izvolitev zahvali predzadnjemu predsedniku Centralnega komiteja Zveze komunistov Milanu Kučanu. Udeleževala se je obskurnih partizanskih procesij, romala v Dražgoše, selektivno napadala desno politiko, medtem ko je ščitila levo, ščitila je antisemite na portalu MMC, ki pripada javnemu zavodu RTV Slovenija tudi potem, ko so njihova antisemitska pisanja vzbudila mednarodno obsodbo. Kar pa bo zaznamovalo njen mandat, je nadaljevanje Türkove politike prvo- in drugorazrednih – poboja tistih “drugorazrednih” razrednih sovražnikov, ki ležijo po rudarskih jamah širom Slovenije, ne bo nikoli obsodila.
Na drugi strani pa predsednica brez težav obsodi genocida v Srebrenici. Pa ne samo, da ga je pripravljena obsoditi. Skupina Majke Srebrenice so na Twitterju kot vsako leto objavile slike množičnih grobišč Bošnjaških žrtev, ki so jih pomorile vojaške enote vojske republike Srpske (VRS).
Nato je naša predsednica republike začutila močno potrebo, da svetu pokaže, kako plemenita in človeška je, tako da je tvit citirala in pripisala: “Hrabre žene. Imate moju podršku i sućut.” (V prevodu: “Hrabre ženske. Imate mojo podporo in sočutje.”)
Hrabre žene. Imate moju podršku i sućut. https://t.co/v4KdKtmwY7
— Nataša Pirc Musar (@nmusar) July 9, 2023
Predsednica države je tako prekinila s tradicijo Boruta Pahorja, ki je vsako leto obiskal komemoracije v spomin na izvensodno pobite žrtve v Kočevskem rogu. Tam so (že po koncu druge svetovne vojne) brez sodnega procesa partizanske čete pod vodstvom Milke Planinc in slovenskih partizanov usmrtile njihove nasprotnike.
Jasno profilirana kandidatka
Nataša Pirc Musar je predsednica, ki je jasno profilirana. Je predstavnica sil tranzicijske levice, ki so v Sloveniji za razliko od drugih postkomunističnih držav uspele preživeti implozijo svoje ideologije v obdobju 1989–1991. Temu primerno se tudi obnaša. Če so v prvem krogu volitev na raznih partizanskih procesijah videli predvsem Milana Brgleza, se je v drugem krogu v tej maniri profilirala tudi Pirc Musarjeva.
Konec iskanja narodne sprave
Če se je že prej profilirala kot operativna levičarka, se je zdaj tudi ideološko opredelila na način, s katerim jasno sporoča, kaj lahko od nje pričakujemo. Ne posnema Boruta Pahorja, ki je iskal spravo naroda tako. Ni predsednica, ki bi se z italijanskim predsednikom poklonila tako žrtvam fašizma kot komunizma. Je predsednica vplivnežev, kot npr. Zoran Predin, ki je Pahorja zmerjal z “izdajalcem”. Je predsednica tistih RTV-jevcev, ki so za izdajalce označili častno četo Slovenske vojske. Je predsednica ljubljanskega združenja ljubljanske kaviarsocialistične elite (ki ji seveda tudi sama pripada).
Predsednica levičarjev
Nataša Pirc Musar torej ni predsednica vseh Slovencev. Je predsednica tistih, ki državljane podobno kot Türk deli na prvo- in drugorazredne. Ko govori o Sloveniji, Slovencih in slovenstvu, ima te têrmine v mislih le skozi prizmo njim lastne resničnosti. Tam, kjer obstajajo – če parafraziramo nekdanjega politika Braneta Golubovića – “desni in normalni”. Ona je predsednica “normalnih” v navednicah. Drugi zanjo nismo vredni pomisleka. Z Natašo Pirc Musar smo po dveh spravnih Pahorjevih mandatih normalnosti zopet dobili predsednico, ki že tako toksično politično krajino še dodatno strupi.
Andrej Žitnik