Včasih se gotovo sprašujete, zakaj morate privilegiranim umetnikom, ki v življenju niso bili izpostavljeni resničnosti trga, plačevati prispevke. Logike tega vam nihče ni razložil. Zakaj sta plačevali Luko Basija? Zakaj še plačujete raperja Zlatka in slikarja Arjana Pregla, ki se hvali s tem, za koliko (državi) proda svoje slike? Razlog za vašo jezo je zloglasni krovni zakon na področju kulture – Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUIJK). Ministrstvo za kulturo, pod vodstvom skrajno leve Aste Vrečko, ga je prenovilo tako, da zdaj privilegiranim omogoča še več privilegijev.
Kot je zmagoslavno napovedala ministrica, gre za najobsežnejšo spremembo krovnega zakona v zadnjih dvajsetih letih, ki nadaljuje gradnjo novega kulturnega modela. Asta Vrečko razlaga v stilu kakšne kulturne revolucije komunističnih samodržcev. Pravi, da nov zakon temelji na dostopnosti in kakovosti umetnosti za prebivalce, delavskih pravicah za zaposlene in samostojne delavce v kulturi ter bolj učinkovitem, trajnostnem, decentraliziranem in predvidljivem delovanju javnih zavodov, skladov, agencij in nevladnih organizacij. Kaj te floskule pomenijo za vašo denarnico? Nič dobrega.
Gre za zakon, ki vas bo stal še veliko več kot pred kratkim na referendumu padli zakon o privilegiranih pokojninah. Gre za zakon, ki omogoča praktično vse privilegije ustvarjalcem v kulturi, o katerih se povprečni Slovenec že desetletje praska po čelu, čemu so potrebni, gre pa seveda za nadaljevanje jugoslovanskega koncepta družbeno-političnih umetnikov, ki hvalijo in branijo režim, v zahvalo pa dobijo davkoplačevalski denar.
Še več za samozaposlene v kulturi
Najpomembnejši – in najdražji – del zakona: zvišuje se znesek plačanih socialnih prispevkov in omogoča večje varovanje v obdobjih bolniške odsotnosti, poškodb ter starševskega dopusta. Uvaja se višji in drsni cenzus, torej prožnejši model dohodkovnega cenzusa, ki tistim, ki ga v manjših deležih presežejo, še vedno v določenih odstotkih omogoča uveljavljanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost.
Kaj to pomeni? Umetniki ne bodo več dobili plačanih minimalnih socialnih prispevkov, ampak višje, ki jim bodo omogočali tudi višje pokojnine. Že tako privilegirani del prebivalstva, ki prispevkov sploh ne plačuje, bo zdaj deležen ne le plačila minimalnih prispevkov, ampak jim bomo davkoplačevalci namenili še dodatna sredstva. Spomnimo, da espeji komaj plačujejo minimalne prispevke, saj ti zaradi neprenehnega višanja minimalne plače znašajo že 500 evrov, kmalu pa bodo znašali več kot 600 evrov.
Iz cenzusa so zvito izvzeti potni stroški v tujini, ministrstvo pravi, “da zato, ker bo to omogočilo lažje uveljavljanje umetnikov v mednarodnem prostoru”. V resnici gre za to, da si lahko umetniki pomemben del dobička prelijejo v stroške potovanj v tujino, kar je bilo do zdaj omejeno s splošnim cenzusom (20 tisoč evrov bruto neto). Zdaj bodo lahko s kreativnim računovodstvom na leto (s stroški mednarodnih prevozov) teoretično ustvarili tudi 50 tisoč ali 100 tisoč evrov, pa jim bodo davkoplačevalci, ki živijo iz rok v usta, plačevali prispevke.
Prav tako se po novem samozaposlenim v kulturi omogoča, da lahko status samozaposlenega zamrznejo, če ustvarijo družino in gredo na očetovski ali materinski dopust. Kar pomeni, da se jim omogoča maksimalno izkoriščanje socialnih pravic, ne da bi pri tem morali potem še enkrat zahtevati status samozaposlenega v kulturi, čeprav je jasno, da bi ga morali, saj gre za status, ki po zakonu ni avtomatsko podaljšljiv. V osnovi je bil tak status zamišljen za res vrhunske umetnike, ki so morali svoj status vsakih pet let potrditi z novimi dosežki. Zamrznitev statusa in njegova ponovna aktivacija je seveda sramota za poklic.
Bolniške za privilegirane
Že v času prejšnje vlade so zahtevali, da jim plačujejo bolniške tako kot espejem – čeprav espeji seveda pokrijejo svoje stroške za socialno varnost. Tudi to je bila ena od zahtev ljudi, ki so tri leta strašili pod stavbo ministrstva za kulturo med 2020 in 2022 in govorili, da minister Simoniti vzgaja fašizem in uničuje živo kulturo, ker jim ne omogoča takega privilegija. Zdaj jim bomo davkoplačevalci to omogočili. Spreminja se namreč način uveljavljanja bolniških odsotnosti nad 30 zaporednih dni samostojnih delavcev v kulturi, ki sedaj lahko prejmejo nadomestilo več kot enkrat letno in tudi iz razloga poškodb.
Skrb za NVO-je
Ministrstvo za kulturo ni pozabilo na “svoje” prijatelje iz nevladnih organizacij. Nevladne organizacije v kulturi, ki nimajo v uporabi svojih prostorov, bodo po novem imele možnosti podpore za pokrivanje stroškov, povezanih z zagotavljanjem osnovnih prostorskih pogojev. Se pravi, davkoplačevalci bomo pokrivali stroške raznih skrajno levih antikapitalističnih skupin anarhosocialistične mladine, ki želi svetovno revolucijo in po ulicah agitira za teroristično Palestino.
To pa še ni vse. Ministrstvo se hvali, da se izboljšuje njihova pravna varnost pri sodelovanju v javnih razpisih, saj se uvaja možnost predhodne izjasnitve o predlogu strokovne komisije. Gre za popolno emaskulacijo vloge strokovne komisije. To je tako, kot da bi morali delodajalci kandidatu za razgovor za službo razlagati, zakaj so se oz. zakaj se niso odločili, da ga najamejo. Bistvo strokovnih komisij na ministrstvu je v njihovi neodvisni avtoriteti. Kateri člani strokovne komisije bodo upali nasprotovati kulturnikom, ki so se v preteklosti izkazali tudi za nasilne? Spomnimo, kako je režiser Vinči Vogue Anžlovar nekoč fizično napadel ministra ali kako so se brutalno verbalno spravili na ministra Žigo Turka in ga ozmerjali s smradom.
Bombončkov pa še kar ni konec – po novem bodo lahko NVO-ji praktično brezplačno uporabljali javno kulturno infrastrukturo, saj bodo za njihovo uporabo dolžni kriti zgolj nadomestilo dejansko nastalih stroškov, pod določenimi pogoji pa bodo lahko javno kulturno infrastrukturo prevzemali v brezplačno uporabo celo za daljše obdobje. Beri: našo infrastrukturo. Ki so jo zgradili davkoplačevalci – za njihove lastne potrebe. Gre za svojevrstni rop davkoplačevalskih sredstev.
Prisila nakupovanja umetniških del
Kot v železnih časih bodo morale javne institucije odkupovati še več umetniških del posvečenih družbeno-političnih delavcev. Ministrstvo se trka po prsih, da je posodobljen ukrep umetniškega deleža v javnih investicijah – ta se uvaja v zgodnejših fazah projektov, kar vzpostavlja pogoje za bolj dosledno izvajanje, investitorji pa bodo morali večji odstotek predvidenih sredstev nameniti neposredno za odkupe umetniških del.
“Prebivalci bodo tako na upravnih enotah, železniških postajah, univerzah in podobnih javnih mestih imeli dostop do kakovostnih umetniških del,” so zapisali, kot da se delajo norca iz nas.
Se pravi, investitorji bodo PRISILJENI, da kupujejo umetniške slike raznih Arjanov Preglov, da jih bomo mi lahko “občudovali”. Sistem vreden same Severne Koreje.
Zakon izboljšuje upravljanje javne kulturne infrastrukture predvsem s podaljšanjem obdobja pogodbenega upravljanja in brezplačne uporabe na dvajset oziroma deset let, kar bo omogočilo bolj predvidljivo in trajnostno delovanje kulturnih institucij.
Socialistični drobiž…
Zakon prinaša še prgišče tipičnih etatističnih ukrepov, značilnih za Levico in trenutno vlado. PREPOVEDUJE se neplačano pripravništvo – se pravi ne glede na to, kako izurjen je mladi kulturnik, ga bomo davkoplačevalci morali financirati. Še več – uvajajo plačano (beri, davkoplačevalsko financirano) polletno uvajanje za umetnike. Balerinam se bo omogočila poklicna prekvalifikacija, saj je vendar jasno, da smo jim davkoplačevalci dolžni financirati kariero in življenje po karieri. Država bo javnim zavodom, ki jih je ustanovila občina, “a delujejo širše”, namenila še dodatna sredstva – se pravi mimo denarja, ki je namenjen lokalni samoupravi. Ministrstvo pravi, da gre za “elemente decentralizacije” (?!) – država namreč lahko v primeru, “da prepozna javni interes”, javnim zavodom, ki so jih ustanovile občine, a delujejo širše, na podlagi jasnejših kriterijev nameni dodatna sredstva. Strokovne, neodvisne in na sploh avtonomne nepolitične komisije bodo seveda ugotavljale “javni interes” le v mestih, kjer županujejo levi župani. Nekateri župani metropol si že manejo roke. Kakšna decentralizacija vendar…
Gremo zopet na referendum?
Gre za zakon, ki napada bit slovenstva: z davkoplačevalskim denarjem nagrajuje skupino družbeno-političnih privilegirancev – mimo meritokracije, mimo oči javnosti in mimo splošnega družbenega konsenza. Čas je za novo družbeno pogodbo na področju kulture. Začnemo pa jo lahko tako, da ZUJIK – podobno kot zakon o izrednih pokojninah za umetnike – prav tako damo na referendum in državljane vprašamo, če bi radi reperju Zlatku, Arjanu Preglu in bogatim NVO-jem dali še več denarja, kot jim ga dajejo zdaj. Kakšen bi tokrat bil rezultat referenduma?
I. K.