Je pa zanimiva tale naša levosučna politika. Od konca prve vlade Janeza Janše, konec leta 2008, z izjemo enoletne njegove druge vlade, gledamo praktično enak scenarij, ki se zelo enostavno in zelo predvidljivo ponavlja. Smer tega ponavljanja pa je tudi bolj ali manj predvidljiva. Pod plaščem zahodne demokracije gre za prikrito restavracijo starega enopartijskega režima. Če skušaš to dopovedati sogovornikom v Bruslju, te niti ne jemljejo resno, saj so prepričani, da preprosto pretiravaš in da v parlamentarni demokraciji to pač ni mogoče.
Tako se jim je zdelo nemogoče, da bi v Sloveniji celoten državni vrh na neki proslavi stoje prepeval staro komunistično himno »bandiera rossa« in imel Evropejce za kapitalistično bando. Nemogoče se jim je zdelo tudi to, da bi sredi Evrope lahko še kje potekal politični sodni proces zoper vodjo opozicije, ki bi ga tik pred volitvami še zaprli, nemogoče se jim je zdelo tudi to, da bi neka banka, članica evrosistema, preprosto oprala milijardo dolarjev in še marsikaj drugega. Toda to so dejstva, ki le s težavo najdejo pot v resničnostni svet. Toda vse to je preprosta posledica ciklično ponavljajočega se modela levosučnih vlad in političnih strank, ki pod taktirko dejanskih upravljavcev države, lahko jim rečete tudi strici iz ozadja, nastajajo v zadnjih letih.
Začne se z bildanjem in konča z odvrženjem v smeti
Scenarij pa je preprost in viden iz Lune. Konec leta 2008 so dejanski upravljavci države, kot rečeno, lahko jim rečete tudi strici iz ozadja, sklenili, da bo vlado vodil Borut Pahor. S pomočjo medijev so “nabildali” takrat njegovo SD, mu dodali dva satelita v obliki propadajoče LDS s Katarino Kresal in seveda nove obraze Zares z Gregorjem Golobičem. Toda leta 2011 so odločili, da je treba Boruta Pahorja preprosto odsloviti po načelu “po uporabi odvrzi v koš za smeti”. Gregor Golobič je odrekel podporo Borutu Pahorju, sledil mu je Karl Erjavec in Borut Pahor je bil “v košu za smeti”. Seveda kriv za vse, kar je in ni zagrešil.
Seveda pa so dejanski upravljavci države še pred tem poskrbeli za novi obraz. Milan Kučan je popeljal procesijo vplivnežev na ljubljanski magistrat in novi šef vlade je bil znan. To je Zoran Janković in njegova PS. Mediji so ga “nabildali” in stvar je bila končana, dobil je volitve. Postal bi tudi šef vlade, če bi znal šteti do 46, kot je rekla Milka Novak, a ni znal in dejanskim upravljavcem države se je ponesrečilo in nepredvideno je na čelo vlade prišel Janez Janša. A le za leto dni, saj so dejanski upravljavci države poskrbeli za diskreditacijsko poročilo KPK o premoženjskem stanju Janeza Janše in vlada je padla.
Za Kučana je vse skupaj le igra
Ker je Zoran Janković tako rekoč sam “padel v koš za smeti” in je bil neuporaben, so ga pač pripisali v diskreditacijsko poročilo KPK. Ker so vedeli, da Zoran Janković pač ne zna šteti do 46 in da ga nima smisla pobirati iz “koša za smeti”, so nastavili Alenko Bratušek in karavana je šla v stare in predvidene tirnice. Posebno medijsko “bildanje” Alenke Bratušek niti ni bilo potrebno, saj so jo lahko nastavili brez volitev. A dobro leto in nekaj kasneje so se ponovno odločili, Milan Kučan je odkorakal na vlado, v pisarno Alenke Bratušek, in zgodilo se je, po načelu “po uporabi odvrzi v koš za smeti” se je Bratuškova tam tudi znašla.
Za vsak primer so leta 2014 dejanski upravljavci države medijsko “bildali” kar dva kandidata za novega šefa vlade. Prvi je bil Igor Šoltes in njegova stranka Verjamem, drugi pa je bil Miro Cerar in njegova SMC. Tam nekje okoli volitev v EU parlament 2014 je bil primerno medijsko “nabildan” Igor Šoltes, ki pa je bil izvoljen v EU parlament in takoj za tem je svojo stranko Verjamem tudi ukinil. Tudi on se je držal načela “po uporabi odvrzi v koš za smeti”. Zakaj bi še imel politično stranko, če pa je postal poslanec v EU parlamentu? No, dvojno medijsko “bildanje” se je nadaljevalo z dvojno dozo na enem kandidatu, Miru Cerarju. Za vsak primer so dejanski upravljavci države v zapor poslali še Janeza Janšo in vse se je izšlo po načrtih.
Šarec in Židan sta novi politični nateg
Te dni se načelo dejanskih upravljavcev države, “po uporabi odvrzi v koš za smeti”, ponovno udejanja. Miro Cerar je politično truplo na poti v “koš za smeti”, saj ga ne potrebujejo več in ga je po uporabi treba po načelu “po uporabi odvrzi v koš za smeti”, tja tudi odvreči. Čas je nepredvidljiv, še nekaj milijard evrov državnega premoženja je treba pokrasti in v takšnih razmerah si pač ne kaže privoščiti Janeza Janše, zato dejanski upravljavci države mrzlično iščejo novega šefa vlade. Tudi tokrat kaže, da medijsko “bildajo” kar dva. Prvi je Marjan Šarec, ki stranke sploh še nima, ima namreč občinsko listo v Kamniku, pa na medijskih anketah že vodi. Noro medijsko “bildanje”, bolje rečeno poneumljanje ljudi. Drugi pa je Dejan Židan in njegova SD, ki ima vlado v senci, sam pa je član aktualne vlade. Razumi, kdor more. Cerar bo v nadaljevanju postal krivec za vse, kar je in kar ni zagrešil, saj je na politično truplo, ki je na poti v “koš za smeti”, pač mogoče nalepiti prav vse. Kdo od njiju, Marjan Šarec ali Dejan Židan, bo tisti, ki ga bodo medijsko “nabildali” do konca, še ni jasno, zato še ni mogoče napovedati predvidenega scenarija. Zagotovo pa je mogoče napovedati serijo medijskih diskreditacij Janeza Janše in SDS.